Odprto pismo vsem udeležencem v sistemu ravnanja z odpadno embalažo

Družba Interseroh opozarja na možnost razpada sistema ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji, na posledično povečanje nekonkurenčnosti slovenskega gospodarstva, nevarnost monopoliziranja dejavnosti in neracionalne povečane obremenitve javne uprave.

Ali je v zgodbi za ravnanje z odpadno embalažo v ozadju boj za surovinske vire odpadne embalaže, ki jo zbirajo gospodinjstva?
Ministrstvo za okolje in prostor v letih, odkar  je zaživel sistem ravnanja z odpadno embalažo, ki predstavlja približno 79 % vseh odpadkov,  ki nastanejo v gospodinjstvih, ni uspelo pripraviti takšne zakonodaje, ki bi Družbam za ravnanje z odpadno embalažo (DROE)  natančno opredelila, koliko, kje in pod kakšnimi pogoji morajo prevzemati odpadno komunalno embalažo. Interseroh svari pred razpadom sistema. Družba Interseroh  ugotavlja,  da  ne glede na pogajanja, ki  potekajo med DROE že od konca oktobra, zaradi pomanjkanja usmeritev niso sposobne doseči dogovora o prevzemanju odpadne embalaže, ki se kopiči pri komunalnih podjetjih. Različna stališča in možnosti različne interpretacije, kako in na kakšen način posamezna DROE prevzame odpadno komunalno embalažo, kažejo na to, da je temeljni vzrok za možen razpad sistema ravnanja z odpadno embalažo ohlapna in nedorečena zakonodaja in privatni interesi posamezbnikov  tem področju oziroma nespoštovanje stališč Računskega sodišča, Upravnega sodišča in ostalih podanih pravnih mnenj na delovanje ministrstva za okolje in prostor.

Rešitev, ki jo je ministrstvo za okolje in prostor napovedalo 21.11.2011, da  bo zaradi problemov ravnanja z odpadno embalažo ustanovilo javno službo, je slaba rešitev za ohranitev konkurenčnosti delovanja in transparentnosti sistema ravnanja z odpadno embalažo in nepotrebno širjenje delovanja javne uprave. Še posebej, ker je mogoče iz razvoja dogodkov izluščiti sum o monopoliziranju in posledično prikrito privatizacijo trga slovenske odpadne embalaže z namenom dobiti nadzor na trgom 300.000 ton odpadne embalaže, ki bo v prihodnosti pomemben surovinski vir.

Sistem ravnanja z odpadno embalažo je v svojem izhodišču zasnovan na preprečevanju nastajanja možnih monopolov, zato na trgu deluje več Družb za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE), ki naj bi bile med seboj konkurenčne in tako zagotavljale zavezancem učinkovit in finančno vzdržen sistem ravnanja z odpadno embalažo.

Slovenija je pri vzpostavitvi takšnega sistema ostala na pol poti, saj bi država (pristojno ministrstvo za okolje in prostor) pri tako zastavljenem sistemu morala vzpostaviti učinkovite normativne pogoje prevzemanja komunalne odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe ravnanja z odpadki oziroma pri komunalnih podjetjih. Pristojno ministrstvo bi moralo zakonsko urediti tudi pogoje prevzemanja komunalne odpadne embalaže, saj bi le tako lahko preprečili nedorečenosti oziroma različno ravnanje in odnos DROE do problema nečistoč (mešanih komunalnih odpadkov), ki se lahko pojavljajo med odpadno embalažo.

Nesporno je, da so varuhi zakonitega delovanja države (Računsko sodišče in Upravno sodišče Republike Slovenije) podali negativno mnenje pristojnemu ministrstvu tako glede ureditve zakonodaje na tem področju kot glede načina določanje višine deležev DROE, po katerih morajo te prevzemati komunalno odpadno embalažo v določenem deležu pri vseh komunalnih podjetjih. Računsko  sodišče  je v svojem revizijskem poročilu: Ravnanje z ločeno zbranimi komunalnimi odpadki z dne, 13.8.2009 1209-4/2008-34 namreč ugotovilo, da sistem ravnanja z odpadno embalažo ni učinkovit, ker ministrstvo ni opredelilo vseh potrebnih parametrov poslovanja udeležencev v sistemu, kot so deleži odpadne komunalne embalaže, ki jih mora prevzemati posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo, ni vzpostavilo izravnalne sheme za ugotavljanje ustreznosti deležev odpadne embalaže, predane posameznim družbam za ravnanje z odpadno embalažo, prav tako ni opredelilo kriterijev za določitev posameznih vrst stroškov v sistemu ravnanja z odpadno embalažo.

Prav tako je Upravno sodišče Republike Slovenije s sklepom dne, 25.8.2009  ugotovilo,  da »… ne po Zakonu o varstvu okolja ne po Uredbi ne izhaja, da bi objava deležev DROE na podlagi 6. točke  19. člena Uredbe sama po sebi predstavljala upravno odločbo, ne glede na njeno vsebino. To pomeni, da z njo ni bilo odločeno o ničemer, temveč gre zgolj za objavo neke odločitve, ki bi morala biti sprejeta po zakonitem postopku, ki sama po sebi stran ne zavezuje, saj noben zakon tega ne določa.»  Tako deleži prevzemanja za DROE niso niti pravilno izračunani in niti pravilno objavljeni in jih DROE po mnenju Upravnega sodišča sploh niso dolžne upoštevati. Prav tako pristojno ministrstvo ne dopušča možnosti izravnave količin med posameznimi družbami, kar povzroča veliko škodo delovanju sistema ravnanja z odpadno embalažo.

Ministrstvo za okolje in prostor se od leta 2009 ni z ničemer odzvalo na negativno mnenje Računskega sodišča, ravno tako ni ukrepalo niti na mnenje Upravnega sodišča. Zato se v Interserohu sprašujemo, kako naj sistem ravnanja z odpadno embalažo deluje, če pristojno ministrstvo ignorira organe pravne države, kot sta Računsko sodišče in Upravno sodišče Republike Slovenije. Svojo neučinkovitost in nesposobnost vzpostavitve pravnih podlag delovanja za učinkovito delovanje sistema ravnanja z odpadno embalažo pa spretno skriva s premišljenimi zaviranji kakršnih koli pobud, ki smo jih  DROE, in še posebej Interseroh, podale za ureditev in vzdržnost celotnega sistema. Ministrstvo za probleme na področju odpadne komunalne embalaže krivi DROE,  da se ne morejo medsebojno dogovoriti glede njenega prevzemanja. Na sprenevedanje ministrstva opozarja dejstvo, da smo družbe Slopak, Surovina in Interseroh januarja 2011 podpisale medsebojni sporazum, v katerem smo natančno dogovorile, v kakšnem deležu in po katerih komunalah bo posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo zagotavljala prevzemanje odpadne embalaže, saj so se težave, ki smo jim priča sedaj, zaradi nedorečenih zakonodajnih okvirov začele že pojavljati januarja.  Direktorica  direktorata za okolje je takrat takšen sporazum zavrnila kot neveljaven.

Zaradi neodzivnosti ministrstva, nepripravljenost na strokoven dialog in vztrajanju na pomanjkljivi zakonodaji lahko v Sloveniji sistem ravnanja z odpadno embalažo razpade, embalaža pa ostane  breme lokalnim skupnostim. Eni DROE že grozi stečaj in ne pobira več odpadne embalaže, ki se posledično kopiči pri komunalah. Ministrstvo za okolje in prostor namesto, da bi konstruktivno in dolgoročno pristopilo k trajni ureditvi sistema, grozi komunalam z inšpekcijskimi pregledi, pritiska na komunale k povečanju deleža ločene zbrane embalaže in navsezadnje sedaj z različnimi oblikami groženj zahteva od Interseroha, da pobere vso odpadno embalažo, ki se je nakopičila pri komunalah. Upravičeno se sprašujemo, zakaj ministrstvo namesto groženj ne zagotovi stabilnega in učinkovitega sistema prevzemanja te embalaže s strani DROE.

Pomembno se nam zdi opozoriti tudi na dejstvo, da vsi dogodki in znaki kažejo na to, da se posamezni akterji pripravljajo na prevzem, monopolizacijo in posredno privatizacijo sistema za ravnanje z odpadno embalažo. To velja še posebej za embalažo, ki jo zberejo komunalna podjetja pri gospodinjstvih, saj postajajo odpadki, še posebej odpadna embalaža iz papirja, plastike in kovin, strateški surovinski vir prihodnosti. Slovenska podjetja, ki dajejo na trg izdelke v embalaži in ki jih nato gospodinjstva ločeno zbirajo in oddajajo komunalnim podjetjem, bodo morala letno vplačati v sistem 50 mio EUR, ocena vrednosti surovin,  ki nastajajo iz embalaže  pa  je 30 mio EUR.

V Interserohu se zavedamo pomena konkurenčnosti DROE za finančno učinkovitejše ravnanje z odpadno embalažo za slovensko gospodarstvo in podpiramo delovanje večjega števila družb. Zavedamo se tudi, da je v interesu zavezancev, da deluje več družb, s katerimi se lahko pogajajo za ugodno ceno. Je pa pri tem potrebno opozoriti, da interesi tistih ki želijo sedaj prikazati,  da sistem ravnanja z odpadno embalažo ne deluje in želijo vpeljavo monopolne javne službe, delno ali celoti, niso enaki interesu podjetij oziroma zavezancev, ki dajejo na trg odpadno embalažo. Zato bi bilo zato potrebno skrbno pretehtati vse posledice (predvsem za gospodarstvo), kakšne posledice bi za njihovo konkurenčnost imelo dejstvo, da se sistem prevzemanja odpadne embalaže sedaj zruši in se v naslednji fazi monopolizira in posredno privatizira.

Interseroh  naslavlja na vas ta apel v časih, ko se v javnosti vsak dan srečujemo z izjavami in    programom in obljubami v smeri krepitve gospodarstva, višanja njegove konkurenčnosti na evropskih in ostalih trgih  ter razbremenitvam, ki bi vodile v boljši finančni položaj slovenskih gospodarskih družb. Ravnanje  z odpadno embalažo je žal pri vseh dejavnikih, ki vplivajo na konkurenčnost, prezrto.  Zato apeliramo za vzpostavitev takšnega sistema ravnanja z odpadno embalažo, ki bo imel jasne pravne podlage, urejeno gospodarsko okolje in ki bo omogočalo takšno konkurenčno delovanje DROE, ki bo usmerjeno v dobro okolja, družbe in  gospodarstva.

Celotna dokumentacija v podkrepitev  odprtemu pismu je dosegljiva na spletni strani www.interseroh-slo.si

Mateja Mikec, direktorica, Interseroh, d.o.o.

Certifikat ECOCERT

Ecocert je francosko združenje za kontrolo in certificiranje izdelkov na področju naravne kozmetike. Predstavlja vodilno oznako za jamstvo ekološko-biološke kozmetike.

V izdelkih, ki so označeni z oznako ECOCERT, ni dovoljena uporaba etoksiliranih sestavin, glikolov, parabenov ali umetnih dišav. Dovoljena sta dva načina izdelovanja kozmetičnih izdelkov, in sicer gre lahko za ‘naravni’ ali ‘naravni in ekološki’ izdelek.

Če želi proizvajalec pridobiti certifikat za ‘naravni in ekološki’ izdelek, mora biti 95 odstotkov organskih sestavin od vseh naravnih sestavin (vključno z vodo), v končnem izdelku mora biti vsaj 95 odstotkov sestavin naravnega izvora in vsaj 10 odstotkov organskih sestavin.

Če želi proizvajalec pridobiti certifikat za ‘naravni’ kozmetični izdelek, mora biti v njem vsaj 47,5 odstotka organskih sestavin od vseh naravnih sestavin in v končnem izdelku vsaj 5 odstotkov organskih sestavin.

Pomembno vlogo za pridobitev certifikata Ecocert ima tudi zaščita in ohranjanje okolja, saj veljajo strogi predpisi pridelave in predelave sestavin, prav tako pa je zahtevana okoljsko neoporečna uporaba delovnih procesov in embalaž iz recikliranega materiala. Izdelki ne smejo biti testirani na živalih.

Plastika v kopalnici

Ali ste morda opazili, da je skoraj vsaka stvar v vaši kopalnici iz plastike? Embalaža šampona, kreme, zobne paste, držala za brisače, zavesa za tuširanje, mogoče tudi kakšna omarica ali stojalo …

Dobra novica je, da obstajajo izdelki, ki so narejeni iz varnejše ali reciklirane plastike. Ne veste iz kakšne plastike so vaši izdelki? Malo jih obrnite in če najdete kje simbol za recikliranje, pomeni, da je stvar narejena iz recikliranega materiala.

Pa si malo poglejmo vrste plastike, ki jih najdemo doma.

Polietilen teraftalat etilen – se uporablja za shranjevanje pijač, vode, detergentov in nekaterih ostalih prehrambenih izdelkov.

Kaj je s tem narobe? Taki plastični izdelki so narejeni več ali manj za enkratno uporabo, nato pa za v smeti. Če jih poskušate uporabiti znova, lahko razpadejo ali počijo. Torej to je plastika, ki ustvarja ogromno količino smeti letno. Dobra novica je, da jih je ponavadi možno reciklirati.

Najpogosteje najdemo to vrsto plastike pri embalažah ličili, odstranjevalcih ličil, milih in pilingih.

Koncentrirani polietilen najdemo v debelejših plastenkah za mleko in vodo, plastičnih embalažah raznih tekočih pralnih sredstev in šamponov ter nekaterih plastičnih vrečkah.

Kaj je s tem narobe? Sicer pravijo, da je to ena od ‘varnih’ plastik za zdravje, vseeno pa se nabira na smetiščih in onesnažuje okolje.

PVC ali polivinil klorid je zelo razširjena vrsta plastike, ki se uporablja za vrsto izdelkov, ki jih uporabljamo vsakodnevno, kot tudi za elektronske naprave in pa v gradbeništvu.

Problem s PVCjem pa je ta, da predstavlja velik problem za okolje ter naše zdravje. Proizvodnja PVCja vključuje uporabo nevarnih surovin – vinil klorid monomer (VMC), ki je zelo eksploziven, strupen ter kancerogen. Dolga zgodovina podjetij, ki proizvajajo PVC pa kaže na to, da s tem proizvajajo kompleksne in nevarne kloridne odpadke.

Najdemo ga tudi v embalažah kozmetičnih izdelkov kot so razni toniki in maske za obraz v tubah.

Polipropilen je eden izmed mehkejših plastičnih materialov, najdemo pa ga v jogutovih lončkih, plastenkaz za sirupe, slamicah za pitje in tudi v nekaterih stekleničkah za dojenčke.

Ta vrsta ni posebej škodljiva za zdravje, ni pa je lahko reciklirati, zato se nabira na smetiščih.

Kako ohraniti milo dalj časa?

Vsi vemo, da je navadno milo bolj okolju prijazno že zaradi embalaže. Vsako leto vržemo stran ogromne količine plastičnih embalaž, v katerih je po navadi gel za tuširanje ali pa kakšen šampon.

Zato je vsekako boljše uporabljati navadno milo. Vendar pa lahko tudi tega kaj kmalu zmanjka, zato je tu nasvet, kako ga ohraniti dalj časa.

V času velike depresije ter vojni, ki ji je sledila, je bilo težko priti do mila. Zato so si ljudje izmislili veliko načinov, kako le-tega ohraniti dalj časa, saj enostavno ni bilo denarja za novega. Zato so ljudje odprli škatlico z milom na eni strani in pustili, da se ta počasi posuši. Tako se je posušila vsa odvečna milnica, kar je omogočilo, da je tablica mila zdržala dalj časa.

Morda je že res, da se komu zdi, da z milom pa res ni potrebno varčevati … vendar pa je res, da vsaka malenkost šteje!

Kako recikliramo kartuše?

Podjetje Hewlett-Packard, ki izdeluje kartuše, ki so eden izmed tistih izdelkov, ki jih ponavadi po navadi kar dobro preplačamo je eno izmed mnogih, ki so se odločila za recikliranje.

Podjetje reciklira svoje kartuše že od leta 1991 in je v tem času recikliralo že kar neverjetnih 300 milijonov kartuš! Danes kartuše reciklirajo na malce drugačen način, kot so jih včasih. Sedaj jih namreč ne meljejo, ampak jih razstavijo v uporabno plastiko, kar si lahko ogledate v spodnjem videu.

Res je, da je razstavljanje teh kartuš veliko počasnejše, kot pa če bi jih kar zdrobili, vendar pa je rezultat veliko bolj čist. Ko kartuše enkrat razstavijo, zmešajo material z 75 do 80 procentov plastenk. Mešanici pa nato dodajo kemične aditive, ki plastiko utrdijo.

HP pa je poskrbel tudi za to, da je podjetje zmanjšalo materiale, ki gredo v embaliranje kartuš. S tem pa so posledično zmanjšali tudi odpadni material, kar je odlična novica za okolje.

In smo jo očistili …

… našo malo državico, čeprav kljub obsežni akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu še vedno naokoli leži kar nekaj smeti, smo očistili vsaj tista najbolj potrebna območja, kjer je bilo to že kar zelo nujno. Po naših opažanjih so bili nekateri tudi pri pobiranju smeti malo izbirčni in so se osredotočili bolj na ne preveč umazane odpadke.

Na srečo je bilo večinoma po več ljudi v skupini, tako da se je tudi to nekako pokompenziralo in so nekateri pobrali tiste manj čiste stvari, nekateri pa bolj površinske. Mi smo se odpravili v gozdiček, ki se razteza med ljubljanskim živalskim vrtom in Brdom, kjer je bila nad in pod listjem nakopičena cela zbirka raznoraznih stvari, ki so se tam znašle. Ugotovili smo tudi, da je to očitno izredno priljubljeno mesto za opravljanje toaletnih dejavnosti, saj je očitno uporabnikom počasi že začelo zmanjkovati prostih drevesnih debel, kjer smo skoraj pri vsakem  našli kakšno ‘presenečenje’ v obliki toaletnih papirjev, higienskih vložkov in časopisnega papirja …

Prav tako se je našlo nekaj priljubljenih prostorov za ‘divje’ piknike, ki so izgledali, kot bi nekdo iz zraka vrgel eno veliko vrečo smeti, ki se je potem raztreščila naokoli po območju. Včasih so ljudje vsaj steklenice odnesli nazaj v trgovino, zdaj pa očitno to no več tako popularno. Tudi kakšna pozabljna jakna in jopica se je našla, nekateri pa so bili tako lačni, da so si piknik organizirali kar s hitro preharano in so imeli ogenj samo za to, da jih je v nočnih urah malo pogrel. Seveda verjetno ni treba posebej povdarjati, da tam velja zakon ‘kar prineseš s seboj, ne nosi domov.’

Včasih človek ne ve ali nekateri res nimajo nobenega odnosa do nobene stvari, ali pa nekateri na svoj način ustvarjajo svojo ‘časovno kapsulo’ ali ‘zapuščino’ za kasnejše generacije, da ne pozabijo kakšno embalažo je imelo pivo pred desetimi leti

Če potegnemo črto, je takšna akcija uspešna, bi jo pa verjetno morali organizirati dva do trikrat na leto in vsakič izbrati drug sklop območij, da bi lahko dodobra očistili vso nesnago, ki se je toliko let nabirala naokoli.

Oznake na embalažah

Vas skrbijo vse te majhne številke in kratice na mleku? Tam so z razlogom, sam označujejo iz česa je narejena embalaža in kaj bo ta postala v ‘naslednjem življenju’.

• PET (polietilen tereftalat): to so po navadi razne plastenke, katere v večini primerov končajo kot polnilo vzglavnikov.
• HDPE (polietilen z veliko gostoto): Plastične steklenice z mlekom, katere reciklirajo v odtočne pipe.
• PVC (polivinil klorid): Plastenke s šamponi, geli za tuširanje, … ki jih predelajo v plastične vrečke.
• LDPE (polietilen z nikko gostoto): Nakupovalne vrečke, ki jih predelajo v nove vrečke.
• PP (polipropilen): Velikokrat se uporabljajo kot lončki za jogurt, na koncu pa jih reciklirajo v plastično imitacijo lesa.
• PS (polistiren): embalaža raznih oreškov, ki konča kot plastična imitacija lesa ali pa škatlica za kasete ali CDje.
• Ostalo: stisljive plastenke s ketchupom ter mikrovalovna posoda, ki se je ne da reciklirati.

Teden reciklaže

Pregled reciklažnega tedna je pokazal 5 najpogostejših izdelkov, za katere ljudje pravijo, da jih ne reciklirajo. Ti izdelki so:

• Osvežilci zraka, razpršilni deodoranti, …(62%)
• Pločevinke v katerih je hrana (53%)
• Embalaže šamponov (32%)
• Embalaže čistil (31%)
• Steklene kozarce v katerih je bila npr. omaka za kuhanje (20%)

Čeprav večina anketirancev (62%) trdi, da vestno reciklirajo kuhinjske odpadke, pa dejstvo, da je večina odpadnih materialnov iz kopalnice (36%) in spalnice (34%), ta trud izniči. Res je, da je raziskava pokazala tud, da 59% ljudi reciklira plastenke, steklenice in papir, vseeno pa se približno ¼ ljudi ne zaveda, da lahko reciklirajo tudi embalaže razpršilnih sredstev (sprejev) ter plastične detergentne embalaže.

Raziskava agencije WRAP je v končni fazi pokazala, da je možno zmanjšati izpuste CO2, če postanemo bolj ozaveščeni in recikliramo več izdelkov.

Teden reciklaže pri nas zaenkrat še ne poznan, poteka pa v Avstraliji  od 9. do 15. novembra.