Ličinke koral potujejo proti zvoku

Dr. Steve Simpson je pred leti odkril, da se mlade koralne ribice orientirajo po zvoku, da najdejo koralne grebene. Kar pa je Simpsona še bolj impresioniralo pa je to, da tudi ličinke koral uporabljajo podoben princip.

Zato je ekipa raziskovalcev oblikovala posebno komoro, ki ponuja manjšim nevretenčarjem pogoje, da se svobodno premikajo kamorkoli želijo. V to napravo so dali omenjene ličinke, katerim so zaigrali posnetke zvoka, ki ga oddaja koralni greben. Rezultat pa je potrdil domnevo profesorja, saj je te ličinke zvok izredno privlačil.

Ličinke koral v tej fazi izgledajo kot majhna jajčeca pokrita z dlačicami. Zakaj se ta preprosta bitja orienterajo ravno po zvoku zaenkrat še ni znano, vendar pa teorija takšna, da zvok, ki se je odbil od koralnega grebene najverjetneje zaznavajo z njihovimi majhnimi dlačicami, kar nudi tem ličinkam bistvene informacije o njihovi lokaciji.

Znanje o tem, kako se ličinke orientirajo se morda trenutno zdi nepomembno, vendar pa so koralni grebeni izredno občutljivi ekosistem, ki počasi izginjajo zaradi onesnaženosti in zakisljevanja oceanov. Zato vsekakor vsaka informacija pride prav, če bo le pripomogla k ohranitvi teh krhkih ekosistemov.

Ali bo ribičem zmanjkalo rib?

Britanska ribiška flota mora danes delati kar sedemnajstkrat več, kot leta 1880, da ulovi enako količino rib.

Raziskovalci z univerze v Yorku so pregledali podatke Britanske vlade iz preteklosti, da bi lahko analizirali zalogo rib od leta 1889 do danes. Odkrili so, da je populacija rib dosegla višek leta 1937, saj jih je bilo takrat kar 14-krat več kot danes.

Strokovnjaki so začudeni nad dejstvom, da današnja tehnologija nič kaj ne pripomore k boljšemu ulovu in da je bil pred več kot 100 leti ulov veliko boljši kot  je danes.

V poročilu so tako pregledali neuporabljene informacije o ulovih mrež iz leta 1889 za področje Anglije in Wales-a. Pred tem so študije pregledovale le za največ 40 let nazaj in še to le za določene vrste rib, zato tako natančnih podatkov še ni bilo.

Sodeč po raziskavi se je iztovarjanje na enoto moči ribolova ali LPUP zmanjšala za kar 84 % v preteklih 118 letih. Skozi stoletje intenzivnega mrežnega ribolova je populacija rib kot so morski jezik, romb, vahnja in morska plošča, drastično upadla.

Bistveno pri tem pa je, da vlada prepozna te spremembe in z njimi tudi pravilno ravna. Tako so uvedli reformo ‘Common Fisheries Policy’, ki daje priložnost za vzpostavitev zaščitnega območja za ribe, kjer ribolov ne bi bil dovoljen, da bi se lahko populacija rib zopet začela dvigati.

Strokovnjaki so na podlagi pridobljenih podatkov zaključili, da je dejansko stanje veliko slabše od najbolj pesimističnega mnenja, ki trenutno kroži glede tega problema. Podlaga za takšno trditev pa je ta, da študije o Evropskih zalogah rib zavzemajo le 20 do 40 let stare podatke, ki seveda ne kažejo celotne slike.

Tudi žabam grozijo podnebne spremembe

Žabam zaradi klimatskih sprememb morda grozijo težki časi, saj se ne morejo tako hitro prilagoditi na spremembe temperature.

Znanstveniki, ki so zadnje desetletje zbirali podatke paglavcev iz 50,000 območij, kaže na to, da dvoživke ležejo svoja jajca prej, zaradi višjih temperatur.

Žabe se bodo tako morale preseliti višje proti severu, saj se drugače ne bodo znale spopasti z urbanim okoljem in višjimi temperaturami. To pomeni, da bo vsako leto umrlo na milijone žab pod kolesi avtomobilov, prav tako pa jim bo zaradi izsušitev mokrišč in vse več urbanih področij zmanjkovalo prostora za bivanje, zaradi česar jih bo umrlo še več.

Podatki tako kažejo, da bi se morali paglavci v prihodnjih desetletjih izleči 30 dni prej, vendar pa njihova prilagodljivost za enkrat tega še ne zmore, saj se lahko paglavci izležejo le maksimalno 7 dni predčasno, da lahko preživijo.

Seveda pa to ne pomeni le problema z žabami, ampak tudi z insekti, s katerimi se žabe prehranjujejo, saj bo število teh v prihodosti posledično naraslo, ali pa ravno obratno, če se žabe prilagodijo na nove razmere, lahko se lahko zmanjša število žuželk zaradi prevelike populacije žab na določenih področjih.

Vse kaže, da karkoli naredimo, se nekje zopet podre nek drug sistem, in nas narava kar naprej opozarja, nej ne posegamo toliko vanjo, vendar nas očitno to ne izuči veliko.

Meje, ki jih človek ne bi smel prestopiti

Znanstveniki so predstavili devet mej našega planeta, od katerih je odvisno preživetje človeštva in jih ne bi smeli prestopiti. Tri od teh pa smo morda že prekoračili.

Skupina tridesetih vodilnih znanstvenikov na področju Zemlje in okolja je predstavila devet planetarnih mej ali varnih con, katerih ne smemo prečkati, če želimo ohraniti planetarno in okoljsko ravnovesje, ki ga človeška civilizacija potrebuje. Če pa bi te meje prekoračili (in tri smo po nekaterih podatkih tako ali tako že), potem se lahko ustvarijo nesprejemljive okoljske spremembe za človeštvo in ostale organizme.

Te kritične točke, na katere nebi smeli vplivati so:

• klimatske spremembe,
• stratosferski ozon,
• sprememba namembnosti zemljišč,
• sladkovodna uporaba,
• biološka raznolikost,
• zakisovanje oceanov,
• vnos dušika in fosforja v biosfero in oceane,
• nalaganje aerosola,
• kemična onesnaženost.

Namen te študije je kvantificiranje biofizičnega praga, po katerem sistem Zemlje ne more več delovati stabilno. Vse te meje pa so med seboj močno povezane, kar pomeni, da če prekoračimo eno, potem bomo sčasoma vse, saj ima to učinek domin.

Avtorji te študije poudarjajo, da je človeška industrijska aktivnost v zadnjih dveh stoletjih ustvarila novo globalno geofizično silo, ki je v nekaterih pogledih enaka naravnim silam. Bili naj bi namreč v procesu končanja Holocene dobe (geološka doba, ki se začne z umikom severnih ledenikov, ki povzroča bolj zmerno podnebje) ter v začetku Antropocene dobe, v kateri bo imela ktivnost človeka tolikšen vpliv na biosfero kot katerakoli naravna ali planetarna sila.

Živali, ki se prehranjujejo z insekti, so zelo pomembne za ekosistem

Rezultati več kot 100 raziskav, narejenih na štirih različnih kontinentih so pokazali, da živali, ki se prahranjujejo z insekti pomagajo pri rasti rastlin ter zmanjšujejo škodo, ki jo naredijo insekti, ki jedo rastline. S tem pa tudi pomagajo zmanjševati posledice, ki jih povzročajo podnebne spremembe.

Zato so ptice, netopirji, kuščarji ter ostale podobne živali izredno pomembne za ekosistem, in je potrebo te živalske vrste ohranjati in ne iztrebljati.

Študije, ki so bile izvedene na raznih pticah, netopirjih in kuščarjih so pokazale že prej omenjeno domnevo, da te skrbijo za ravnotežje populacije insektov, ki jedo rastline. Če razumemo to kompleksno prehranjevalno verigo, potem v bistvu postane malce nejasno, ali npr. ptice zmanjšujejo populacijo insektov, ali pa varujejo rastline pred njimi; s tem znanstveniki mislijo na princip ‘sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj’.

Opustili upanje in trud za rešitev ogroženih živali?

Kategorija najbolj ogroženih živalskih vrst ne vključuje več živali, ki potrebujejo največ pomoči.

Mednarodna zveza za ohranjanje narave je izdala poročilo, ki med drugim vključuje tudi kategorizacijo najbolj ogroženih vrst živali z več kot 600 vrstami, ki so ogrožene zaradi človeških dejavnosti. Čeprav je to poročilo vsekakor verjetno večini vsaj malce odprlo oči, pa vseeno v njem nekaj manjka.

Realnost je takšna, da obstaja danes še več kot 635 živalskih vrst, ki so trenutno najbolj ogrožene in v poročilu niso navedene. Razlog, zakaj jih v to poročilo niso vključili, je ob enem šokanten in hkrati poln razočaranja. Tiste vrste, ki so prišle na ta spisek so tiste, ki so ogrožene, vendar pa obstaja upanje, da jih še lahko rešimo. Tiste, ki pa na ta seznam niso prišle, pa jim ‘ni več pomoči’, zato so jih enostavno kar izpustili, saj se jim očitno ne zdi vredno, da bi se še naprej trudili.

Res je, da je po eni strani dobro, da se je Mednarodna zveza odločila, da bo raje pomagala tistim, katerim se še da in raje vlagala ves trud v to, vendar pa bi bilo vseeno dobro, da bi v poročilu omenili vse vrste, ki so ogrožene, saj bi tako bili ljudje bolje osveščeni. Na podlagi tega pa bi bili tudi bolje pripravljeni za prihodnost, saj bi znali prepoznati svoje naprej napake, ki jih delamo in kakšne posledice imajo te na življenje na našem planetu.

Zaradi onesnažene vode umre več ljudi kot pa zaradi vojn

Tokratna študija, ki jo je izdala komisija Združenih narodov za okoljevarstvene programe, je pokazala, da ne-čista voda, ki jo nekateri uporabljajo za pitje povzroči več smrti kot vojna.

Zaradi tega se trud marsikaterih držav, da bi dosegla razvojni potencial, kaj hitro izniči. Trenutno obstajata dva primarna izziva kar se tiče vode: kvaliteta in kvantiteta. V študiji z naslovom Celaring the water: A focus on water quality solutions oz. zbistrimo vodo, so si zadali nalogo, da bi izpolnili zahteve po čisti vodi, kar je za enkrat dokaj dosegljiv cilj.

Študija pa ima poleg tega tudi tri večje cilje, kako priti do bolj čiste vode:

• Osredotočenost na preprečevanje onesnaženosti
• Izboljšanje vode ter odpadne vode
• Obnovitev, upravljanje in varovanje ekosistemov

Izčrpno dosedanje poročilo, ki obsega 91 strani presega le predloge in predpostavke, ki so ponavadi povezani s takšnimi tipi študij. Pri sedmih avtorjih, uredniku ter več kot 100 virov, je osredotočenost na doseganju rešitev stem, ko opozorijo na probleme in ponudijo alternative trenutnim praksam.

Nekaj dejstev iz poročila:

• 2 milijona ton odpadne vode, industrijske ter kmetijske gre dnevno v nič
• 1 otrok, mlajši od petih let starosti umre vsakih 20sekund zaradi bolezni, ki je povezana z vodo
• 20 milijonov dolarjev vredne tehnologije, ki temelji na vodi, bi lahko dvignila več kot 100 milijonov kmečkih družin iz revščine.
• Več kot 50% čiste vode se izgubi zaradi uhajanja iz cevi
• 900 milijonov ljudi po celem svetu nima dostopa do čiste vode
• 2.7 milijard ljudi pa nima osnovnih snitarnih poslopij.

Morje, vir življenja

Z vesolja je dobro razvidno, da je naša Zemlja ovita v moder plašč, ki jo obdaja. Tako je Zemlja planet s kontinenti, katere obdajajo širna morja v katerih se dogaja veliko več, kot pa si mislimo.
Kar 80 % življenja na Zemlji najdemo skritega pod vodo, ki predstavlja gonilno silo, ki ohranja življenje na našemu modremu planetu.

Oceani tako predstavljajo glaven vir proteinov, energije, mineralov ter ostalih proizvodov, ki jih uporablja ves svet. Bučanje morja pa poleg vsega proizvaja tudi polovico kisika, ki uravnava klimo ter naraven pretok energije.

Zato lahko mirno rečemo, da brez morja, na našem planetu ne bi bilo življenja. Zato je najmanj kar lahko storimo to, da smo v skrbeh glede tega, kaj se z morjem dejansko dogaja, saj si verjetno večina sploh ne predstavlja kakšna je škoda, ki smo jo že povzročili morju.

Problem je v tem, da smo se šele dobro začeli zavedati posledic, ki smo jih zadali našemu planetu z našo brezbrižnostjo. Zdravi oceani vzpodbujajo razolik ekosistem ter robustno okolje. Trenutno stanje naših oseanov pa je daleč od te utopije.

Nešteto pritiskov, ki smo in jih in jih še vedno povzročamo morju direktno ter indirektno vplivajo na ekosistem. Zato se postopoma nekoč zdrav ekosistem sedaj ruši. Da pa bi lahko ustavili ta proces, pa je potrebno zaščititi naša morja. Greenpeace je zato ustvaril kampanjo ‘Defending our Oceans’, ki dela na tem, da bi ohranila in varovala naša morja tudi v prihodnjosti.

Tako so v kontekstu ustvarili naravna morska območja, ki so na nek način podobna naravnim parkom. Na takšen način želijo odpraviti krizo naših oceanov, pri tem pa si pomagajo z raznimi ukrepi in prepovedmi.

« Previous Page — Next Page »