Dijaki pozitivno presenetili EKOmisijo

Člani EKOmisije so v okviru kampanje Pozor(!)ni za okolje, ki poteka na pobudo družbe Goodyear Dunlop Sava Tires, ponovno nenapovedano obiskali srednje šole na Jesenicah in v Radovljici. Jutri bodo obiskali še srednje šole v Kranju in Škofji Loki. Nenapovedani obiski so stalnica okoljske kampanje, ki srednješolce osvešča o pravilnem ravnanju z odpadki in jih spodbuja k odgovornejšemu odnosu do okolja. Ob vsakem obisku EKOmisija preveri, kako uspešni so dijaki pri ločevanju odpadkov.
Člani EKOmisije so preverili doslednost ločevanja odpadkov med dijaki in učitelji, ocenjevali pa so tudi ločevanje odpadkov v zunanjih zabojnikih. Strinjali so se, da dijaki med šolskim letom postajajo čedalje bolj vestni pri ločenem zbiranju odpadkov. Od prvega obiska EKOmisije, ki je potekal novembra lani, so tako dijaki kot učitelji na šolah izkazali napredek v poznavanju pravil ločevanja odpadkov. Ocene pravilnega ločevanja odpadkov bodo podlaga za končno odločitev o zmagovalni šoli.

V okviru kampanje Pozor(!)ni za okolje dijaki svojo okoljsko ozaveščenost izboljšujejo tudi na predavanjih in ekskurzijah. V letošnjem letu so tako prisluhnili predavanjem o gospodarnem ravnanju z odpadki, varstvu okolja, odvrženi hrani in trajnostnem načinu življenja, za katera med šolskim letom skrbijo predstavniki Goodyear Dunlop Sava Tires, Društva Ekologi brez meja, Loške Komunale, Komunale Jesenice in Radovljice, ZZV Kranj in podjetja Dinos. Organizirane ekskurzije so dijake popeljale v podjetja po vsej Sloveniji, kjer so si ogledali sprejem, sortiranje in inovativno obnovo posameznih vrst materialov, proces obdelave kosovnih odpadkov in ponovne uporabe izdelkov, obdelavo stekla ter razgradnjo odsluženih vozil.

Koordinatorka kampanje Pozor(!)ni za okolje na Gimnaziji Jesenice, Irena Oblak, je po ocenjevanju EKOmisije na Gimnaziji Jesenice povzela: »Ob vsakem novem obisku EKOmisije se še bolj trudimo, da bi bili odpadki kar najbolj pravilno razporejeni po koših za ločeno zbiranje odpadkov. Opazno je tudi bolj vestno vedenje dijakov do hrane v jedilnicah, saj je bilo včasih v koših opaziti nekoliko več odvržene hrane kot sedaj. K okoljski ozaveščenosti dijakov pripomorejo tudi organizirana predavanja in ekskurzije, katerih so se naši dijaki udeležili že kar nekajkrat, pri čemer so izrazili zadovoljstvo nad tovrstnim načinom ozaveščanja. Obenem opažam, da predavanja spodbujajo tudi kritično razmišljanje dijakov, kar predstavlja še dodatno prednost.«

O kampanji Pozor(!)ni za okolje

Kampanja Pozor(!)ni za okolje je bila na pobudo družbe Goodyear Dunlop Sava Tires uvedena v letu 2010. Namen kampanje je opozarjati na nepravilnosti pri našem vsakdanjem odnosu do okolja, posameznike osveščati o pravilnem ravnanju do okolja ter jih spodbujati k razmisleku, kaj lahko za okolje ter lastno varnost naredijo sami.

V šolskem letu 2011/2012 v kampanji sodelujejo: Mestna občina Kranj, Občina Škofja Loka, Občina Radovljica, Občina Jesenice, Podjetje Dinos, Komunala Kranj, Komunalna Jesenice, Komunala Radovljica, Loška komunala, Društvo Ekologi brez meja, Zavod za zdravstveno varstvo Kranj, Fakulteta za organizacijske vede Univerze v Mariboru, Gimnazija Kranj, Gimnazija Škofja Loka, Šolski center Škofja Loka (Srednja šola za lesarstvo in Srednja šola za strojništvo), Tehniški šolski center Kranj (Strokovna gimnazija ter Strokovna in poklicna šola), Ekonomska gimnazija in srednja šola Radovljica, Srednja gostinska in turistična šola Radovljica, Gimnazija Jesenice in Srednja šola Jesenice. Število partnerjev se je letos povečalo s 13 na 22, kar dokazuje, da je bila kampanja v širši lokalni skupnosti prepoznana kot potrebna in koristna.

Po nakupih z eko vrečko

Mnogi med nami vsakokrat novo plastično vrečko vzamejo zgolj zato, ker se pred odhodom v trgovino ne spomnimo, da bi s seboj vzeli eko vrečke. Takšne nepotrebne nakupe vrečk lahko preprečimo tako, da nosimo večje ročne torbice, v katere lahko pospravimo tudi manj obsežne nakupe ali pa v ročni torbici vselej hranimo zloženo eko vrečko.
Na tržišču so na voljo številne prikupne verzije eko vrečk. Med njimi so tudi takšne, ki so narejene tako, da se zložijo do dimenzije denarnice in jih zato ni težko shraniti niti v najmanjših ženskih torbicah. Ob poplavi eko vrečk, ki so jih oblikovala znana imena, smo z eko vrečko tudi bolj modni. Dizajnerska vrečka polepša naš oblačilni slog v nasprotju s plastično vrečko v roki, ki tudi najdražjo modno kombinacijo naredi nekoliko ceneno. Eko vrečko lahko izdelate sami in ji tako podarite individualen pečat. Razširite idejo, ki prinaša ogromno dobrega, in eko vrečke izdelajte tudi za svoje prijatelje.

10 prednosti uporabe eko vrečk. Z uporabo eko vrečke:

• skrbite za čistejši zrak,
• pripomorete k manjšemu številu smrti živali zaradi zadušitve s plastiko,
• prihranite denar,
• ste bolj modni,
• lažje nosite bolj polne vrečke,
• imate vrečko, ki se težje strga,
• vrečko obesite čez ramo in sprostite roke,
• lahko držite za roko otroka,
• imate vrečko, ki jo boste lahko uporabljali več kot 5 let,
• pripomorete k manjši porabi vode in nafte.

Če bi vse življenje uporabljali eno samo eko vrečko, bi bil svet čistejši za kar 20.000 vrečk!

Preverite tudi posebno ponudbo modnih eko vrečk, kjer boste prejeli zraven tudi darilo!

Z ekološko pridelavo do več antioksidantov

Sadje in zelenjava, ki jih pridelajo na ekološki način vsebuje tudi do 300 odstotkov več antioksidantov. Raziskave kažejo, da hrana, ki je pridelana na ekološki način vsebuje tudi do 1/3 več antioksidantov, kot industrijsko pridelana hrana.

Zakaj so antioksidanti pomembni?

Antioksidanti so naravne rastlinke kemijske spojine, ki pomagajo preprečevati poškodbe celic in tkiva v našem telesu. To delajo tako, da preprečujejo nastanek prostih radikalov. Antioksidanti pomagajo tudi zmanjševati vnetja ter bolečine v sklepih in mišicah. Antioksidanti igrajo tako tudi pomembno vlogo pri preprečevanju srčno-žilnih obolenj, nevrodegenerativnih bolezni, kot je na primer Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, na splošno pa upočasnjujejo vse procese staranja.

Kako do čim bolj ekološke pridelave na domačem vrtu?

Rastline iz ekološke pridelave imajo višjo vrednost antioksidantov zato, ker so zrasle brez umetnih dodatkov in pospeševalcev rasti in so rodile plodove v svojem naravnem ciklu. Pri domači pridelavi moramo kljub temu, da je naš vrt manjši, prakticirati kolobarjenje vrtnin.

Še nekaj nasvetov za domači vrt:

• za gnojenje uporabljamo kompost
• omislimo si toplo gredo
• pokrbite, da imajo tla dovolj dušika
• nabirajte pridelke na vrhuncu zrelosti

Publikacija The Journal of Agriculture and Food Chemistry (2003) poroča, da imajo rastline, ki so zrasle v zemlji, ki ima več naravnih hranilnih snovi, več lastnosti, ki delujejo antikancerogeno, krepijo in imunski sistem. Največ antioksidantov najdemo v paradižniku, borovnicah, rdečem zelju, jagodah, slivah, brokoliju, vodni kreši in špinači.

Izšla je aprilska številka revije Bodi eko

Izšla je aprilska številka revije Bodi eko. Revijo najdete v vseh trafikah, trgovinah, bencinskih servisih, po novem pa tudi na poštah.

Na revijo Bodi eko se lahko sedaj tudi naročite.

In kaj boste našli v novi številki revije Bodi eko?

• Intervju s Savino A. Ritter
• Je agavin sirup zdrav nadomestek ali strupeno sladilo?
• Liči – sadež ljubezni
• Katera olja so bolj zdrava?
• Vse o piri
• Ali popijete dovolj vode?
• Sprostitev med delom
• Tudi velikonočni prazniki so lahko zeleni
• Vprašajte strokovnjaka z Aljo Dimic
• O naravni izolaciji
• Pogovor z generalnim direktorjem družbe Butan plin Tomažom Grmom
• Panda – simbol ljubkosti
• Eko semena in sadike
• Setev sladkorne pese za svoj sladkor …

Prva slovenska eko revija BODI EKO že v prodaji!

Sedaj se lahko na revijo Bodi eko tudi naročite

Od sedaj naprej se lahko naročite tudi na tiskano izdajo revije Bodi eko, po ceni 29,11 eur (celoletna naročnina za 11 številk, julij/avgust bo namreč dvojna številka.), v ceno je vključeno 10% popusta in darilo.

Naročite se lahko tukaj.

Kaj je rastlinska čistilna naprava

S čiščenjem vode na naraven način lahko tudi sami prispevamo k čistejšemu, bolj zdravemu okolju.

Čisto vodo vsak dan potrebujemo tako v gospodinjstvih, kot tudi v podjetjih. Če sodite med povprečne porabnike vode iz urbanega okolja, porabite že vi sami kar 150 litrov vode na dan. Čisto vodo, ki jo vsak dan porabijo posamezniki in podjetja, pogosto zelo onesnaženo spustimo v kanalizacijo. Če teh odpadnih voda ne bi očistili, preden jih vrnemo v okolje, bi slej ko prej onesnažili tudi čiste talne vode. Brez pitne vode pa, vemo, človek ne preživi več kot nekaj dni.

Rastlinska čistilna naprava (RČN)

To je naprava, ki na ekološki, naraven način čisti odpadne vode. Rastlinsko čistilno napravo sestavljajo gredice, postavljene v vodi ena za drugo. V gredicah so posajene močvirske rastline, ki so v kombinaciji s primerno naravno mikrofloro sposobne očistiti vodo. Rastlinske čistilne naprave iz vode odstranjujejo organske snovi, spojine dušika, fosforja, težkih kovin in druge strupene snovi iz odpadnih voda. Učinkovito zmanjšujejo tudi število fekalnih in drugih bakterij. Primerne so tako za čiščenje domačih odplak in odpadne vode iz živinoreje kot tudi za industrijske odpadne vode.

Delovanje rastlinske čistilne naprave je kombinacija fizikalnega, kemijskega in biološkega čiščenja. Naprava vodo očisti za najmanj 85 odstotkov, pogosto pa je odstotek čiščenja višji. Čiščenje vode v rastlinski čistilni napravi se vrši s filtracijo, adsorpcijo, absorpcijo, mineralizacijo, aerobno in anaerobno razgradnjo.

Vrste rastlinskih čistilnih naprav

Poznamo dve glavni vrsti rastlinskih čistilnih naprav, in sicer takšne s površinskim in podpovršinskim tokom vode. Rastlinske čistilne naprave s površinskim tokom vode potrebujejo za enako moč čiščenja večjo površino kot podpovršinske, njihova slabost pa je tudi okrnjeno delovanje pri nizkih temperaturah, ko voda zamrzne. Njihova prednost je estetska oblika, po zaslugi katere so privlačen zunanji okras. Rastline v zunanji rastlinski čistilni napravi lahko plavajo na vodi, na primer vodna hijacinta ali vodna leča, ali pa so s koreninami pritrjene na dno, kot na primer navadni trst ali širokolistni rogoz.

Rastline v rastlinski čistilni napravi poskrbijo, da se v njej naselijo mikroorganizmi, saj jim nudijo površino za pritrjanje in odmrle organske snovi, ki jo ti potrebujejo za rast ter preko korenin izločajo enostavne sladkorje, aminokisline, encime in aromatske snovi, ki dodatno spodbujajo naraščanje števila mikrobov. Slednji pomagajo pri čiščenju vode tako, da spreminjajo ogljik, dušik, železo in žveplo. Rastlinske čistilne naprave vsebujejo tudi substrat (pesek, prod itd.), ki čisti, nalaga in vpija umazanijo, škodljive organizme, dušik, fosfor in kovine.

Vloga RČM v gospodinjstvih

Z rastlinskimi čistilnimi napravami sami poskrbimo za to, da se bo voda, ki jo uporabimo za umivanje in splakovanje stranišča, v okolje vrnila očiščena. Na ta način bomo tudi pomagali prihraniti velike količine energije, ki je sicer porabljena za čiščenje voda. Rastlinsko čistilno napravo sestavljajo kompostna greda, vsedalnik, filtrirna greda, čistilne grede, polirna greda in bazen z vodo. Postavljena ob hiši bo odlično opravljala dekorativno vlogo, res pa je, da boste zanjo potrebovali kar precej prostora. Hišna rastlinska čistilna naprava zasede približno 10 m2. Preprostejšo obliko rastlinske čistilne naprave lahko izdelamo sami.

Ne potrebuje veliko vzdrževanja. Potrebno je zgolj redno odstranjevati mulj, pregledovati cevi in jaške ter enkrat na leto pokositi rastline. Prečiščeno vodo iz naprave boste lahko uporabili za zalivanje zelenic in sadnega drevja ter trte (ne pa tudi vrtnin!), okrasni ribnik ali pranje avtomobila. Če živite v kraju, kjer ni urejenega javnega kanalizacijskega omrežja in uporabljate pretočno greznico, boste do leta 2017 po zakonu morali vgraditi ustrezno čistilno napravo. Za malo čistilno napravo, kot jo potrebuje posamezno gospodinjstvo, ne boste potrebovali gradbenega dovoljenja.

Kako izdelati domačo rastlinsko čistilno napravo

Naredimo jo tako, da na mestu, kjer imamo iztočno cev za odplake, izkopljemo 2 m široko, 8 m dolgo in 1 m in pol globoko jamo. Stene jame morajo biti ilovnate. Če niso, jih prekrijte s folijo. Stene in dno jame zasujte s prodom in prekrijte z juto. Dodajte plast peska, ki naj bo debela približno 20 cm. Dodajte plast zemlje in prekrijte z juto. Namestite odvodno cev, ki naj bo nekoliko višje kot iztok. Posadite primerne rastline.

Prednosti rastlinskih čistilnih naprav:

• ne trošijo električne energije,
• so enostavne,
• imajo dekorativno vlogo,
• ščitijo pitno vodo,
• prečiščeno vodo je mogoče uporabiti za zalivanje.

A. J., foto: Wikipedia.org

Slovenija brez odpadkov

V začetku marca so Zveza ekoloških gibanj Slovenije, Znanstveno-raziskovalno središče Bistra Ptuj v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor so organizirale konferenco SLOVENIJA BREZ ODPADKOV.

Ocena stanja v Sloveniji

Udeleženci konference so enotno ugotovili, da je sedanje  ravnanja s komunalnimi odpadki v Sloveniji, zaradi vrste organizacijskih in zakonodajnih nedorečenosti in nedelovanja inšpekcijskih služb zelo kritično. To resno ovira možnost, da bi v Sloveniji lahko uveljavili EU strategijo »zero waste«, ki v ospredje postavlja zahtevo po uporabi odpadkov kot virov (snovno in energetsko), odlaganje odpadkov pa postane skrajna možnost ravnanja z odpadki. Ker smo priča ravno nasprotnemu ravnanju (še vedno se na odlagališča nenevarnih odpadkov odloži kar 75,5%  komunalnih odpadkov), je skrajni čas, da se preveri razloge za stanje, ki nas kot članico EU uvršča med neučinkovite države na področju gospodarjenja z odpadki. Strokovna javnost je upravičeno zaskrbljena, da se v zadnjih 15-tih stanje ni izboljšalo, nasprotno, kljub ogromnim investicijam (več sto mio €) se stanje poslabšuje, saj še vedno nimamo jasne strategije ravnanja z odpadki in odgovornih nosilcev projektov na državnem nivoju. Slovenija lahko doseže cilj, da postane družba recikliranja, ki zna in želi odpadke razumeti kot surovine in vire le,  če se resno in nujno izvede vrsta korenitih sprememb.

Ugotovljeno je, da:

• zakonodaja sicer predpisuje okoljske cilje in priporoča uresničevanje prednostnega reda ravnanja z odpadki, a  ne omogoča izvajanja v praksi, saj za to niso vzpostavljeni temelji, ki vključujejo politične odločitve za preprečevanje nastajanja odpadkov, njihovo ponovno uporabo, kakor tudi nekonfliktno delovanje DROE in odločitve glede regijskih centrov, ki so sedaj v pristojnosti lokalnih posameznikov, zato ni ustrezno zagotovljena niti snovna niti energetska raba odpadkov, posledično se odpadke prevaža po diagonali Slovenije in se jih v večini primerov zgolj odlaga (kljub neustrezni obdelavi);
• v Sloveniji je v večini primerov za eno vrsto odpadka registriranih več skupnih shem, kar povzroča pojav konkurence med njimi. Tako na področju komunalne embalaže konkurenčni sistemi (sheme) ne strmijo k manjšim količinam odpadne embalaže, ampak je želijo čim več, saj to pomeni več denarja in večje dobičke. Sheme so zato prenehale z izobraževanji in osveščenostjo, ki bi doprinesla k preprečevanju nastajanja odpadkov ter se oddaljujejo od ciljev EU o zmanjšanju količine odpadkov na izvoru. Nasprotno – želijo, da se proizvede čimveč odpadne embalaže. Zato je potreben strožji nadzor skupnih shem in sankcioniranje ter spremembe zakonodaje v smislu reprezentativnosti skupnih shem in njihovo finančno sodelovanje pri zagotavljanju infrastrukture za zbirne centre, ki so v pristojnosti občin oz. njihovih upravljavcev;
• se dogajajo absurdi na področju dolgoročnega načrtovanja uporabe obstoječih odlagališč (glede na dejstvo, da novih ni smiselno graditi); odlagališča, katera sofinancira država pri izgradnji in imajo pogodbe o sofinanciranju z namenom, da bodo ustrezala vsem predpisanim standardom, zaradi administrativnih nejasnosti in neusklajenosti podatkov kar naenkrat formalno ne obstajajo več;
• se ne načrtuje dolgoročna funkcionalna uporaba obstoječih odlagališč, saj se ne izkorišča  razpoložljiv deponijski volumen, ki je bil financiran z državnimi in občinskimi sredstvi, zapirajo se  odlagališča, ki imajo še razpoložljiv volumen, medtem pa se pojavljajo velike težave zaradi pomanjkanja odlagalnih površin, saj se odlagajo energetsko bogate frakcije, ker še vedno ni na voljo infrastrukture za termično izrabo odpadkov preostanka odpadkov, ki je v pristojnosti države  kot državna javna služba, kar onemogoča, da bi Slovenija izpolnila zahteve in obveznosti, da postane družba »brez odpadkov«;
• •    pri izbiri tehnologij je popolnoma zanemarjena možnost, da se v izvedbo obratov vključijo domača podjetja, ki imajo mednarodne  reference, so finančno ugodnejša, a  so zaradi različnih interesov odločevalcev pripeljana v tržni položaj, kjer jim je bistveno zmanjšana konkurenčnost – primer možnosti uporabe naprav za MBO;
• določeni krogi odločevalcev, ki še vedno sedijo na visokih položajih na pristojnem ministrstvu želijo in spodbujajo k anarhiji na področju ravnanja z odpadki;
• se ne zagotavlja pogojev za preprečevanje nastajanja odpadkov in njihovo ponovno uporabo, kar bi pripomoglo k oblikovanju novih trendov na področju družbenih sprememb, hkrati pa se plačujejo visoki zneski za določene NVO, ki so pripomogle k blokadi uresničevanja prednostnega reda ravnanja z odpadki;
• vse dejavnosti na področju ravnanja z odpadki, ki so finančno zanimive prevzame zasebni sektor, javnemu sektorju ostane to, kar se ne izplača – kar seveda ni v interesu državljanov, še manj pa bi moralo biti v interesu države, ki z zakonodajo omogoča takšno početje.

Navedeni problemi, ki generirajo neustrezno stanje ravnanja z odpadki v Sloveniji  je v nasprotju s  potenciali ki obstajajo, ker je namreč:

• na voljo je dovolj strokovnega in kakovostnega znanja posameznikov in inštitucij, ki lahko v zelo kratkem času vplivajo na bistveno spremembo obstoječega stanja (brez politične volje seveda to ni mogoče);
• že identificiranih nekaj primerov dobrih praks, ki se premalo promovirajo in izkoristijo za celotno izboljšanje stanja oz. se jih sploh ne promovira, saj so dokazali, da je mogoče z majhnimi finančnimi vložki doseči visoko zastavljene cilje;
• zagotovljen potencial domače industrije, ki bi lahko z domačim znanjem in novimi zaposlitvami v sorazmerno kratkem času rešila prav vse težave, saj prodajajo tehnično znanje v tujino, doma pa ga zaradi različnih interesov  ne morejo;
• na voljo imamo dovolj energetsko bogatih frakcij odpadkov, ki jih lahko predelamo v alternativna goriva;
• veliko študijskih programov okoljevarstva in podobnih smeri, kjer bi mladi lahko z uresničevanjem koncepta »zero waste« sodelovali pri oblikovanju naprednega pogleda na odpadke kot na vire in surovine.

Predlogi ukrepov

Ugotavljamo, da je za izboljšanje stanja na področju ravnanja z odpadki  nujno potrebno odstraniti obstoječe ovire in načrtovati ustrezno strategijo za uveljavljanje EU zakonodaje in strateških usmeritev, ki odpadke vključujejo v gospodarske panoge kot surovine in omogočajo nova delavna mesta ob hkratni skrbi za varovanje okolja.

Zato je bil s strani udeležencev konference soglasno sprejet sklep,  da se v prihodnjih dveh mesecih organizira strokovna okrogla miza z Ministrstvom za kmetijstvo in okolje ter  ARSO-om,  na kateri se bo natančno dogovorilo, kako se bodo izvajali kratkoročni ukrepi, ki jih v nadaljevanju navajamo:

• nemudoma preučiti strokovno nevzdržno upravno zahtevo, da odpadek 20 03 01 po obdelavi obdrži isto klasif. št., zaradi česar prihaja do gospodarske škode -drag izvoz v tujino;
• nemudoma odpraviti birokratske ovire, ki otežujejo umestitev objektov za ravnanje z odpadki in kritično presoditi nejasnosti (npr. 300 m oddaljenost objektov od javnosti);
• preveriti cene in učinkovitost tehnologij, ki se jih vključuje v projekte kot bodočo infrastrukturo za ravnanje z odpadki. Določiti, kaj je dodana vrednost za slovensko ekonomijo, če se uporabi domača tehnologija, ki je referenčna in bistveno cenejša, kot predlagana oz. ponekod vsiljena (katere realno vrednost ne preveri nihče);
• za načrtovanje novih objektov in naprav za obdelavo in odstranjevanje odpadkov je potrebno skrbno pregledati realne masne tokove in izhajati iz predpostavke doseganja okoljskih ciljev in temu ustrezno načrtovati potrebno infrastrukturo;
• zapiranje odlagališč, ki še niso zapolnjena v sedanjih razmerah ni smotrno in ga je treba ustaviti;
• odpadki morajo biti obravnavani kot viri, zato mora negospodarno ravnanje z njimi postati kaznivo dejanje in posledično neupravičeno prevažanje odpadkov po Sloveniji takoj sankcionirano, saj povzroča dodatno onesnaženje okolja;
• pregledati sheme razširjene odgovornosti proizvajalcev – povzročiteljev odpadkov in zagotoviti, da ti pokrijejo celotne stroške zbiranja, recikliranja in termične izrabe odpadkov (stroški zbiranja ne smejo bremeniti izvajalcev javnih služb);
• segment termične obdelave odpadkov je trenutno v Sloveniji najmanj razvit, a je glede na uspešnost doseganja okoljskih ciljev nujno potreben, saj je odlaganje energijsko bogatih frakcij odpadkov prepovedano, drugih alternativ (razen dragega in administrativno kompliciranega izvoza) pa ni. Ker je termična izraba komunalnih odpadkov državna javna služba zahtevamo javno predstavitev poteka projekta termične izrabe odpadkov, vključno s predstavitvijo vodje projekta, terminskim planom izvajanja aktivnosti in skrajnim rokom za dokončanje projekta;
• vlada mora določiti prispevna območja za bodoče objekte termične obdelave odpadkov, sicer nikakor ne bodo usklajene kapacitete naprav s potrebami termične obdelave;
• določiti status trdnih goriv iz nenevarnih odpadkov glede na njihove kemijske in fizikalne lastnosti s ciljem možnosti sosežiga v obstoječih kurilnih napravah in cementnih pečeh;
• za uspešno izvajanje koncepta »zero waste« je potrebno poenotiti sistem subvencij, enako kot velja za solarne sisteme ali bioplinarne; takoj je potrebno odpraviti plačilo ob predaji AG naročniku, saj se ne prodajajo odpadki ampak goriva (kot katero koli drugo gorivo, za katerega mora kupec plačati njegovo ceno);
• proučiti mejne vrednosti klora v obdelanem in onesnaženem lesu  po Prilogi 2 Uredbe o predelavi nenevarnih odpadkov v trdno gorivo (Ur. l. RS št. 57/2008) in jih primerjati z vrednostmi drugih držav, članic EU;

Predlog dolgoročnih in stalnih ciljev in nalog

• S ciljem doseganja izboljšanega ravnanja z odpadki v RS naj vlada pripravi načrt izvajanja strategije ravnanja z odpadki s čimer bo vzpostavljen odnos med izvedbenimi politikami EU in realnimi možnostmi glede na upoštevanje stroškov in koristi alternativnih načinov ravnanja z odpadki.
• Ravnanje z odpadki obravnavati kot kompleksno nalogo, ki je odvisna od organizacije sistema ravnanja z odpadki in sodelovanja med povzročitelji odpadkov (gospodinjstvi, podjetji) in lokalno skupnostjo, zasebnih podjetij in občinskih organov ter uporabe ustreznih tehničnih rešitev za ravnanje z odpadki. Brez strokovno usposobljenih kadrov sistem ne deluje, zato je potrebno povečati vpliv stroke v lokalnih in državnih politikah, ki odločajo o razvoju in sistemih ravnanja z odpadki.
• Vlada mora aktivneje nadzorovati izpolnjevanje pogojev za izvajanje javne službe odstranjevanja odpadkov in izvajati ukrepe, ki so nujni za doseganje zahtev okoljske politike in zakonodaje in hkrati zahtev za izboljšano tehnološko ravnanje z odpadki.
• Resorno ministrstvo mora podpirati preventivne aktivnosti za večje ozaveščanje javnosti in motiviranje za zmanjševanje količin odpadkov (dematerializacijo), ki ima pozitivne učinke na splošno družbeno okolje, povečanje zaposlovanja težje zaposljivih in razvoj socialnega podjetništva (aktivnosti centrov ponovne uporabe).
• Vzpostaviti okoljsko ozaveščanje na nacionalnem nivoju z vključitvijo nacionalnih medijev in močnih akterjev, ki dosežejo kritično maso prebivalcev.
• Omogočiti izvajanje svetovalnega nadzora na področju ravnanja z odpadki (za uporabo odpadkov kot virov), ki deluje kot vmesni člen med državo in lokalnim nivojem za preverjanje izvedbe določil zakonodaje v praksi in korekcije le-te s ciljem, da se sprejeta zakonodaja tudi izvaja.
• Vlada mora razmisliti, ali poleg reševanja problema komunalnih odpadkov, ki so v pristojnosti reševanja lokalnih skupnosti, lahko načrtuje in pomaga reševati problematiko ostalih odpadkov, ki nimajo klasifikacijske številke 20– –, so pa po lastnostih podobni komunalnim odpadkom in jih je potrebno termično obdelati. Količine teh odpadkov na nacionalnem nivoju niso zanemarljive (mulji iz komunalnih čistilnih naprav, predelane ločene zbrane frakcije ..).
• Poenotiti javne službe ravnanja z odpadki (racionalizacija!) in ločiti zbiranje in odlaganje odpadkov, pri čemer bo vzpostavljen interes po zmanjšanju količin odloženih odpadkov na odlagališča in primerljivost cen odlaganja odpadkov. Prevelika razdrobljenost zaradi velikega števila komunalnih podjetij vodi v neučinkovito izvajanje zakonodaje, posledično so pričakovani dvigi cen komunalnih storitev.
• Okrepiti delo inšpekcijskih služb, strokovno usposobiti vsaj 5 inšpektorjev za sprotno spremljanje stanja na področju ravnanja z odpadki in nekontroliranega odlaganja odpadkov v naravo. Pri inšpektorjih je potrebno poskrbeti za usposobljenost ljudi (kako poteka postopek, praktične izkušenj, sodelovanje različnih inšpekcijskih služb, redarstva in policije…), Povečati je potrebno usposobljenost inšpekcijskih služb, ki pri komunalnih podjetjih nadzirajo odlaganje odpadkov in izdajati samo izvršljive sklepe in odločbe. Enkratne akcije brez finančnih sredstev poslabšujejo stanje in motivirajo povzročitelje k neodgovornemu ravnanju, saj kršitelji niso kaznovani.
• Okrepiti meddržavno sodelovanje pri reševanju nekaterih okoljskih problemov, posebno s Hrvaško, ki bo naslednje leto članica EU.
• Nove zahteve Direktive o odlaganju odpadkov (1999/31/ES), Direktive o odpadkih (2008/98/ES) in Zakona o varstvu okolja zahtevajo nov pristop k načinu reševanja odpadkov. Zato mora Slovenija po principu samooskrbnosti zagotoviti lastne kapacitete za termično obdelavo odpadkov, kar je velik izziv za domačo procesno industrijo.
• Bodoči objekti termične obdelave odpadkov morajo biti vključeni v velike sisteme daljinskega ogrevanja oz. industrijske porabnike, ki preko celega leta omogočajo koristno uporabo sproščene toplotne energije in s tem izpolnjujejo zahteve smernice 2008/98/ES. Pri tem mora država voditi aktivne razgovore z javnimi podjetji, ki skrbijo za dobavo toplote v mestih, saj je potrebno uskladiti razvojne investicije v teh podjetjih in načrtovanimi objekti, da se doseže optimum obratovanja in najnižje cene za državljane.
• Poleg termičnih postopkov za obdelavo suhih odpadkov je potrebno graditi postopke za biološko obdelavo biorazgradljivih (mokrih) odpadkov, t.j. manjše lokalne kompostarne, ki bodo dosegale kakovosten kompost za nadaljnjo (kmetijsko ali nekmetijsko) uporabo.

Predlagane nujne spremembe na področju zakonodaje

• Jasno opredeliti definicijo pred-obdelave odpadkov, ki se uporablja pri izvajanju direktive o odlagališčih brez omejevanja načina izvedbe pred-obdelave, ki se lahko uporabi za doseganje cilja.
• Narediti popravek izračuna garancije za zapiranje odlagališča, ki naj omogočijo ARSO način izračunavanja, ki bo vezan predvsem na količino odloženih odpadkov (ne pa tako kot sedaj, ko je pomembna le površina) ter bo omogočal tudi zmanjševanje garancij, če se bo del ali celotno odlagališče obdelalo in se bo na istem mestu odložilo le še majhen in inerten del odpadkov.
• Korigirati zahtevo glede finančnega jamstva: v Prilogi 9 Uredbe o odlaganju odpadkov je potrebno na novo definirati stroške (predlog bi morali pripraviti projektanti in ne Ministrstvo za kmetijstvo in okolje) in sicer v obliki intervalov in ne z referenčnimi številkami – ta način bi omogočal več fleksibilnosti, ki je potrebna, ker so tudi odlagališča zelo različna med seboj, poleg tega bi se izognili napačni rabi referenčnih cen, ki za ARSO niso referenčne, ampak fiksne.
• Predlog za definiranje obstoječega odlagališča se lahko uvrsti v izjeme v 64. členu in sicer kot obstoječa IPPC naprava, ki je delovala na dan uveljavitve IPPC uredbe (to je v letu 2004), lahko pa se razmisli tudi o naslednji definiciji: »Obstoječe odlagališče je odlagališče, za katero je bil potrjen in izveden program prilagoditve, ali pa se je zanj najkasneje z 29.3.2006 pridobilo pravnomočno gradbeno dovoljenje, ki je že vključevalo zahteve za ustrezno ureditev odlagališča skladno s Pravilnikom o odlaganju odpadkov (Uradni list RS št. 5/00).«
• Predlog za podaljšanje zahtev za »delno obdelavo« (20 oz. 40 % izločanja) do 2015, ko bodo dejansko zgrajeni tisti centri (in urejena odlagališča), ki so sofinancirani s kohezijskimi sredstvi.
• V uredbo se doda nov pojem »izpraznitev odlagališča«, t.j. gradbeni ali drugi posegi na odlagališču, s katerimi se trajno ali začasno zmanjša ali v celoti odstrani telo odlagališča.
• Predlagamo spremembo 65. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list št. 61/2011 z dne 29.07.2011), da za zavezance kateri so podali vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega pred 15.7.2009 in je bila vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega pred sprejetjem Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list št.  61/2011) zavrnjena, da lahko oddajo dopolnitev ali novo vlogo v roku 1 leta od sprejetja Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list št.  61/2011).
• V Prilogi 9 Uredbe o odlaganju odpadkov bi bilo potrebno dodati stroške (v intervalni obliki) za primere, ko se odlagališče usposobi za ciklično odlaganje, prisilno oksidacijo in nato izkopavanje in obdelavo izkopanih oksidiranih odpadkov.
• V primeru izpraznitve ali delne izpraznitve odlagališča zaradi pridobitve novega odlagalnega prostora ali sanacije odlagališča je za izkopavanje in obdelavo izkopanih odpadkov potrebno pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.
• Dodati zahtevo, da v primeru, da se telo odlagališča izprazni v celoti, finančnega jamstva ni potrebno priložiti k vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja.
• Razveljavitev zahtev po omejevanju obratovalnega časa odlagališč do 2015, ker za to ni nobene zakonske podlage, posebej v luči natančno določene dobe veljavnosti IPPC OVD jev, to je 10 let, vsa (še delujoča in z vlogami za OVD po 82. členu, na željo ARSO) slovenska odlagališča pa so brez dvoma zavezanci za to IPPC OVD.
• Sprememba 5. člena, 5. točke Uredbe tako, da se potem glasi: Preostanek mešanih komunalnih odpadkov, ki nastane pri obdelavi odpadkov odstavkom pred odlaganjem, ki je skladna z zahtevami prejšnjega odstavka in se ga po obdelavi odloži na odlagališče,  se tudi po obdelavi označuje s klasifikacijsko številko 20 03 01 iz klasifikacijskega seznama odpadkov. Ostali odpadki, ki nastanejo po obdelavi odpadkov in se ne odložijo na odlagališču, pa se označujejo s klasifikacijskim številkami iz skupine 19 12 klasifikacijskega seznama.
• Sprememba 5. člena, 6. točke  Uredbe in to tako, da ne bo naslednjega problema, ki ga pojasnjujemo:  MBO je namenjen predvsem obdelavi MKO z namenom čim manjše količine odloženih odpadkov, torej je osnovni namen MBO predelava MKO pred odložitvijo preostanka, torej R postopki. Kot je sedaj razumljeno,  D postopkom (kot so zapisani tu-D8 in D9) lahko sledi samo nadaljnje odstranjevanje – naslednji D postopek in ne R postopek! Kar posledično pomeni, da lahka frakcija iz MBO, iz katere se naredi RDF, ne sme iti v predelavo R1- kot predvideva RDF uredba, ampak le v sežigalnico na D10.  Torej katere postopke R in D pravzaprav izvaja MBO? Naše mnenje je, da je MBO sestavni del postopka D1, saj je obdelava odpadka pred odlaganjem obvezna, kar pa pride iz MBO, pa gre nekaj na R in nekaj na D, skratka  D8  in D9 nista primerna.
• Za Družbe za ravnanje z odpadno embalažo  je potrebno pripraviti ločene cilje za ravnanje s komunalno in nekomunalno odpadno embalažo, saj se trenutno skupni okoljski cilj dosega pretežno na področju ravnanja z nekomunalne odpadne embalaže, kar je enostavnejše in cenejše, saj se velik del odpadne embalaže odloži na odlagališča, čeprav bi ta del lahko bil vključen v toplotno obdelavo.

Naredite si sami eko pralno čistilo za oblačila

Eko pralno čistilo za oblačila si lahko naredite sami doma. Mogoče se sliši zadeva zakomplicirana, vendar videli boste, da sila preprosto.

Potrebujemo:

• 1 naravno milo, Marseillsko, jaz sem vzela že odišavljenega 125 g
• 1,5  velike žlice pralne sode
• 2 litra vode
• 2 žlici kisa
• eterično olje po izbiri *

1. Vodo zavremo na štedilniku, odstavimo. Vems naribamo milo in ga raztopimo v vroči vodi. Mešamo. Dodamo žlico in pol sode bikarbone in premešamo. Nalijemo v steklenice, napolnjene do polovice in mešamo, pretresamo, dokler se ne ohladi. (sicer se strdi). Ko je mlačno, dodamo žlico kisa v vsako steklenico in *nekaj kapljic eteričnega olja.
2. * Eterično olje dodajte, da se sklada z vonjem mila, (če le tega uporabite že odišavljenega). Lahko ga izpustite.
3. Namesto mehčalca dodamo v pralni stroj lonček kisa.

Avtor in foto: Lidija Dornik po metodi Vratanar

Iva Krajnc podpira ekološke projekte

Ena najuspešnejših slovenskih igralk, ki se ponaša tako z bleščečimi odrskimi kot tudi filmskimi nastopi, s svojimi vsakodnevnimi ravnanji dejavno prispeva k lepšemu, bolj ‘eko’ svetu, v prihodnosti pa si želi, da bi imeli v Sloveniji čim več dobrih okoljevarstvenih projektov, kakršen je bila akcija »Očistimo Slovenijo«, ter dovolj časa in priložnosti, da se bo vanje lahko aktivno vključila.

Na kaj najprej pomislite ob oznaki eko?
Najprej pomislim na proizvod, ne na kakršen koli proizvod, pač pa na nekaj, kar naj bi bilo v sožitju z naravnim. Brez genskih sprememb.

Ste v trgovini pozorni na to ali imajo proizvodi, ki jih kupujete, oznake ‘eko’, ‘bio’ in podobno?
Običajno da. Sem ena tistih, ki v trgovini porabijo precej časa za to, da preberejo zapise na etiketah. S tem mislim predvsem izdelke, ki jih kupujem prvič.

Uporabljate eko čistila, kozmetiko?
Kolikor jih/jo pač lahko. Zaradi narave mojega poklica pri ličenju žal ne morem uporabljati samo izdelkov, ki imajo samo popolnoma naravno sestavo. Zelo malo je ponudnikov, ki bi bili močni na področju profesionalnih ličil, ki jih uporabljamo v gledališču, pri filmu. V prostem času uporabljam malo ličil, kar se tiče negovalne kozmetike pa vsakodnevno uporabljam predvsem dr. Hauschko. Kar se tiče pralnih praškov, sem sicer preizkusila bolj ‘zeleno’ varianto, vendar sem imela nanjo reakcijo, zato sem do tega nekoliko skeptična.

Opravljate kakšna vsakodnevna ‘zelena’ ravnanja?
Recikliram. To je stvar, o kateri sploh ne razmišljam. Zdi se mi, da naj se o tem sploh ne bi več razmišljalo, to je neko dejanje, ki bi moralo biti samo po sebi logično. Če je le možno, se izogibam nakupovalnim vrečkam in raje uporabljam vrečke iz blaga. Vozim se s kolesom, trudim se, da ne bi brez potrebe onesnaževala okolje. Včasih je pač treba kam tudi z avtom. Če bi imela večjo možnost, bi se namesto avta odločila raje za vlak. Poleg tega se izogibam pitju ustekleničene vode. Kadar sem v tujini, preverim, ali mi led ne škodi – in če mi, kupujem ustekleničeno vodo, sicer pa raje pijem vodo iz pipe. Kupovanju ustekleničene vode se skušam ogniti tudi zaradi nepotrebnega kopičenja plastike in ker mislim, da je cela zgodba zgolj marketinške narave. Danes lahko kupiš vode z okusi, vitamini, minerali, vodo za hujšanje in še kaj bi se našlo …

Ste kdaj razmišljali, da bi se aktivno vključili v boj za čisto okolje?
Sem. Tule s seboj imam neko stvar. (pobrska po torbici) Manca Košir mi jo je dala … (izvleče pisan letak) Gre za akcijo, ki sicer ni samo eko, ampak tudi socialno naravnana. Projekt, reče se mu Krilca, na primer vključuje spodbudo, da ob rojstvu otroka zasadiš drevo. V bližnji prihodnosti bo projekt zaživel z večjo javno akcijo. Zdi se mi, da je osveščanje ljudi vse prevečkrat povezano zgolj s prehrano. Resda je hrana osnova, je začetek, obstaja pa še toliko drugih dejavnosti, s katerimi pripomoremo k boljšemu sožitju in sobivanju z naravo. Vseeno pa Slovenci nismo tako na samem repu, kar se ekološke osveščenosti tiče. Mogoče zaostajamo za našimi sosedi Avstrijci, kjer ekološko osveščenost krepi tudi država s subvencijami. Na primer: prijateljica, ki živi v Avstriji, mi je povedala da vsi bodoči starši, ki se odločijo uporabljati pleničke, ki jih je mogoče reciklirati, te dobijo zastonj. Teh pa ni tako malo …

Ko sva se zadnjič srečali, ste bili še veganka …
Po nekaj letih veganstva sem se pred časom odločila na svoj jedilnik znova uvesti hrano živalskega izvora. Načeloma še vedno jem pretežno vegansko, se pa občasno zatečem k ribam.

Odločitev za veganstvo torej ni bila povezana z etičnim načelom veganstva, da naj živali ne bi izrabljali za hrano?
Za veganstvo sem se odločila, da bi se izognila tej potrošniški in prehranjevalni pretiranosti, potem pa tudi zato, ker nasprotujem mučenju živali in iz potrebe po naravnem ravnovesju. Sčasoma sem ugotovila, da se bolje počutim, če iz jedilnika črtam stvari živalskega izvora. Najbrž sem bila v preteklosti nabiralec, ne plenilec. (smeh) Skozi človeški razvoj se je tudi uporaba hrane spremenila. Danes ne potrebujemo več tako težke hrane, kot je bila včasih. S tem mislim predvsem rdeče meso, v kombinaciji s težkimi ogljikovimi hidrati, ki telo zelo utrudijo. Tudi to je bil eden izmed razlogov, na žalost moram reči, da je bil sebičen, da sem prenehala jesti meso. (smeh)

Zdaj se je meso, pa čeprav zgolj ribe, vrnilo na vaš jedilnik …
Res je. Ker pogosto delam pozno zvečer in včasih tudi cel dan, sem fizično precej obremenjena. V nekem obdobju sem zaznala, da se je po toliko letih veganstva moje telo začelo odzivati na določene beljakovine, ki jih prej sploh nisem opazila. Ne trdim, da je bila ta potreba zdravstvenega pomena. Čutila sem željo po beljakovinah, ki bi me hitreje nasitile in ki bi mi hkrati dale nek zagon za ves dan. Mislim, da takšna majhna odstopanja ne škodujejo. Navsezadnje je vseeno tvoje telo tisto, ki ga moraš poslušati.

Koliko pozornosti posvečate temu, kje vzgojijo sadje in zelenjavo, ki ju uživate?
Imam srečo, da imam sorodnike, ki imajo vrtove. Moja starša imata vrt, tudi babica ga ima in tako naprej. Večinoma mi sadje in zelenjavo prinesejo oni, drugače pa hodim na tržnico, kjer imam nekaj svojih prodajalcev, ki jim zaupam.

Kakšen je vaš odnos do narave? Se počutite povezani z njo?
Glede na to, da sem s Ptuja, torej v bistvu s podeželja, sem že od malega bila v stiku z naravo. Starša imata tudi konje, v bistvu dva konja, vrt … Pomanjkanje narave je bil prvi šok, ki sem ga doživela, ko sem prišla v Ljubljano. Čeprav je Ljubljana izredno zeleno mesto.

Ob kakšnih priložnostih se odpravite v naravo?
Kadar se želim sprostiti, pomiriti. Trudim se, da grem vsaj trikrat na teden v naravo, tudi če ne zaradi rekreacije, lahko samo na sprehod. Drevesa me pomirjajo, veter … To je nekaj nenadomestljivega! Obožujem tudi zime, zelo visok sneg, čeprav ga v mestih ne maram, ker takrat nastane plundra in je nemogoče živeti v tem.

Kateri ekološki problem se vam trenutno zdi še posebej pereč?
Onesnaževanje zraka, grozljivo dejstvo, da ni nekega skladnega zakona, ki bi uredil problem z izpušnimi plini, da Amerika, ki bi kot najmočnejša razvita država tu morala narediti največ, naredi najmanj. Evropa se precej bolj trudi na tem področju, ampak vseeno premalo. Ker se nas posledice v tem trenutku še ne dotikajo dovolj, odlašamo z ukrepi. Mogoče smo že začeli čutiti ta ‘crash’, kako nam narava vrača z vsemi vročinskimi valovi in nenormalno mrzlimi zimami, skratka, z ekstremi. Skrajni čas je, da se na tem področju kaj naredi. Prav tako sem za električne avtomobile. Govedoreja, ki ji tako ali tako nasprotujem, je velik onesnaževalec ozračja. Vemo, da so veliki proizvajalci ogljikovega monoksida ravno krave. To so veliki problemi, ki jih midve tukaj ne bova rešili, samo opozarjava lahko, da ne pozabimo.

Ste optimistični ali pesimistični glede prihodnosti našega planeta?
Želim si biti optimistična, ker drugače res ne vidim razloga za potomstvo.

Preberite si tudi, kaj o ekološki problematiki pravi Jadranka Juras.

Ajda Janovsky, Foto: Matej Rener

« Previous Page — Next Page »