Sajenje vrtnic v novembru

V novembru, ko zemlja ni zmrznjena je primeren čas za sajenje vrtnic. Prvi korak je seveda izbor primerne vrste in barve vrtnice. Izberemo vrtnico glede na barvo fasade, glede na velikost gredice in prostora, ki smo ga namenili za vrtnice. Upoštevati moramo, da  vrtnice vzpenjavke sadimo ob zidu ali primerni opori, ker imajo drugačno razrast kot pa grmaste vrtnice ali stebelne vrtnice in zato potrebujemo precej več prostora.

Vrtnice, ki jih kupimo vsajene v loncih lahko sadimo skozi celo leto. Če jih bomo vsadili v vrtna tla jih sadimo v jeseni. V jeseni imajo namreč korenine še dovolj časa, da se razvijejo in kot pogovorno rečemo primejo. S sajenjem v jeseni tako pridobimo to, da bodo spomladi vrtnice pričele z optimalno rastjo.

Vrtnice uspevajo na sončnih mestih, vendar ne na pripeki, zato so južne strani včasih neprimerni prostori za saditev vrtnic. Če pa imajo vsaj nekaj sence čez dan na južni strani potem pa le izberemo to mesto. Ne ustrezajo jim vetrovne lege, ampak zračen, zaščiten prostor. Potrebujejo lahko ilovnato zemljo. Peščena tla izboljšamo, tako da dodamo obilo zrelega hlevskega gnoja ali komposta. Preveč ilovnato zemljo pa izboljšamo z dodajanjem peska in komposta. Lahko pa enostavno izkopljete veliko luknjo v katero nasujete namensko zemljo za vrtnice.

Pred sajenjem je potrebno vrtnico dobro namočiti v vodi, da se zemlja dobro prepoji. Izkopljemo dovolj veliko sadilno jamo, da bomo lahko vse korenine razprostrli po dnu jame. Vrtnice vzpenjavke, sadimo vsaj 30 cm od zidu. Pozorni smo pri globini saditve, cepilno mesto, naj bo 5 cm globoko v zemlji, to velja za vse vrste  razen za debelne vrtnice. Če ne bomo uporabili namenske zemlje za vrtnice, vrtni zemlji primešamo zrelega komposta ali hlevskega gnoja. Nekaj mešanice nasujemo v sadilno jamo, nato položimo sadiko, kateri enakomerno razporedimo korenine po dnu jame. Z mešanico zasujemo sadilno jamo. Zemljo okrog sadike dobro potlačimo, da izboljšamo stik med korenino in zemljo.

Po saditvi dobro zalijemo. Če nam oblika grma ni všeč ali se nam zdi, da bi kakšno vejo odrezali pa tega sedaj ne počnemo. Rezna mesta so občutljiva na mraz in na vdor škodljivcev in bolezni.

Sadike vrtnice kot tudi starejše grme vrtnic in druge trajnice je priporočljivo vsaj malo zaščititi pred mrazom. Po gredici nasujemo listje, lubje ali položimo smrekove veje. Starejše grme vrtnice je dovolj, da okopljemo in ogrnemo z zemljo ter okrog rastline nasujemo hlevski gnoj.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Plevel na kompostni kup – Da ali ne?

Družine zelenjave

Če na vašem vrtu načrtujete kolobarjenje, potem je dobro vedeti, v katero družino spada določena vrsta zelenjave, saj imajo rastline iz iste družine navadno rade enake razmere, podobno pa velja tudi za težave.

Glavne družine zelenjave

• Solanoceae — razhudnikovke — krompir, paradižnik in jajčevci.
• Cruciferae ali Brassicaceae — križnice ali kapusnice — vse sorte zelja, cvetača, ohrovt, repa, redkvice, koleraba, rukola in gorjušica.
• Umbelliferae — kobulnice — korenje, pastinak, korenasti in navadni peteršilj, zelena in gomoljna zelena.

• Liliaceae — beluševke — vse sorte čebule, šarlotk, pora, česna in drobnjaka.
• Leguminosae — metuljnice — vse sorte fižola in graha.
• Cucurbitaceae — bučevke — kumare, vse sorte buč.

Vrste, ki niso naštete, ne spadajo v te družine in jih lahko gojite skupaj s katero koli vrsto iz gornjih družin.

Setev endivije in radiča

V juniju je čas, da posejemo  endivijo ter zgodnje sorte radiča. Z endivijo dobijo solate novo razsežnost, ločimo jo na kodrolistno in širokolistno endivijo. S setvijo ne hitimo, kajti endivija ne prenaša dolgega dneva. Če jo bomo sejali prezgodaj bo več rastlin pobegnilo v cvet in ne bo razvilo tako želenih glav.

Endiviji so dobri sosedje fižol, koprc, grah, kumare, kolerabica, redkvica, redkev,rdeča pesa, špinača, paradižnik. Sejemo v prerahljano zemljo kateri smo primešali kompost. Seme kali 7 do 10 dni. Kasneje dognojimo z rastlinskim tekočim gnojilom, rastlinsko prevrelko.

Zrasle sadike bomo presajali v avgustu, sadili jih bomo na razdaljo 30 x 25 cm. Bolj kot bodo rastline endivije na gosto rasle bolj bodo na sredini svetlorumene barve, kot je najbolj priljubljeno. Da dosežemo še bolj zlatorumeno barvo notranjosti glave jih lahko  povežemo. Vežemo samo v suhem vremenu in tik pred porabo, sicer nam lahko zgnijejo.

Prvi pridelke pobiramo od septembra naprej pa vse do zime, nekatere sorte prenesejo tudi do -5oC. Na prostem jih pustimo tako dolgo kot je le mogoče. Pred mrazom jih zaščitimo s plastično folijo. Tudi, ko nastopi zima in je ne moremo več pustiti zunaj, jo skupaj s koreninami nesemo v hladnejši prostor ter jo zakopljemo v vlažen pesek. Tako si podaljšamo čas, ko lahko uživamo svežo, doma pridelano zelenjavo. Spravilo opravimo samo v suhem vremenu.

Radič je zelenjadnica, ki jo lahko gojimo skozi celo leto. Večinoma pa ga pridelujemo za jesensko zimski čas. Je prezimno trdna solatnica, zato ga imamo lahko ponovno na voljo zgodaj spomladi. Radič je glede pridelovanja nezahteven, ugaja pa mu zmerno podnebje. Uspeva tako na lažjih kot težjih tleh, saj ima globok koreninski sistem. Sejemo ga na sončne in tople lege. Daljše obdobje s temperaturami nad 30oC pa ga zaustavi v rasti.

Pred setvijo zemljo pognojimo s preperelim hlevskim gnojem ali kompostom. Sejemo ga v juniju, vzgojene sadike presajamo v juliju, tako nam bo na voljo v jeseni pa vse do pozne zime. Pri izbiri sorte bodimo pozorni na to kakšne lastnosti ima posamezna sorta kot tudi na prezimne in neprezimne sorte. Tako je na primer Tržaški solatnik prezimno trdna sorta radiča, zato ga lahko v jeseni zagrnemo in malo zasujemo s plastjo zemlje, tako nam bo spomladi na voljo za še eno rezanje. V nasprotju z njim je Goriški solatnik neprezimni. Radič Averto tvori okrogle glavice z vinsko rdečimi listi. Prezimi na prostem. Radič Palla rosa je zgodnja sorta radiča in je občutljiv za mraz ob prezgodnji setvi hitro uide v cvet. Sort radiča je veliko, pred nakupom se moramo odločiti  kakšno sorto radiča potrebujemo, glede na naše želje in pričakovanja.

Damjana Benec, univ.dipl.inž.agr.

Strigalica – nekoč strah in trepet, danes koristna žival

V svojih otroških letih in še mnogo pozneje sem se strigalic bala. Verjetno je še koga izmed vas prepričevala kakšna gospa z dobrimi nameni, da so strigalice zelo nevarne, da nam bodo zlezle v uho ter pretrgale bobnič in ne bomo več slišali. To dobronamerno opozorilo, ki sem ga kot otrok večkrat slišala sem še velikokrat imela v mislih in se v velikem krogu izogibala strigalic. Ko sem se končno prebila čez to neresnico pa sem ugotovila, kako je, kot vse živali na tem našem planetu, tudi strigalica za nekaj koristna.
Strigalice so aktivne ponoči, podnevi so bolj dremave in se skrivajo. Med koristne živali jo štejemo, ker so njena priljubljena hrana listne uši in še kakšne druge žuželke. Žal pa ima rada tudi cvetove raznih okrasnih rastlin, zato ji takrat, ko le te napade pravimo, da je škodljivec. V zelenjavnem vrtu strigalica uravnava ravnovesje in skrbi, da listnih uši ni preveč oziroma sploh ni, saj jih pridno poje.

Razmnožujejo se v zimskih mesecih. Vsaka samica odloži okrog 100 jajčec v zemeljske pore. Vse dokler se iz jajčec ne izležejo ličinke jih odrasle strigalice branijo pred plenilci. Iz jajčec se izlegajo februarja in marca. Ličinke so belkasto (skoraj prozorne) do rjavkaste barve. Do podobe odraslih strigalic jih ločijo štiri stopnje. Konec jeseni se odrasle pripravljajo na zimski počitek v zemlji.

Izlegle ličinke še ne lovijo listnih uši, ampak se prehranjujejo tako, da objedajo in vrtajo detelje, krompir, repo in druge poljščine. Povzročena škoda navadno ni bistvena in tudi pri večjem številu ličink strigalic je uporaba kakršnih koli sredstev za zatiranje nesmotrna.  Če opazimo večje število ličink strigalice jim raje nastavimo narobe obrnjen cvetlični lonec, katerega napolnimo s suho travo, lepenko, slamo in podobnim. Tako pripravljen cvetlični lonček jim bo čez dan služil za skrivališče, mi pa jih bomo lahko skupaj z lončkom prenesli drugam, kjer jih potrebujemo, da pojedo kakšno listno uš.  Na cvetličnih gredicah, loncih in podobnem pa se lotijo mladih listov srobotov, krizantem, dalij, mačeh, nageljnov,…Rastline, ki jih napadejo imajo poškodovane liste in cvetove, ki zaradi žvečenja porjavijo, opazimo pa lahko tudi njihove iztrebke. Ob močnem napadu ostanejo od listov samo še žile. Tudi na sadnih drevesih jih najdemo, najpogosteje na breskvah, marelicah, jablanah in tudi drugih drevesih.

V okrasnem vrtu, kjer nas bo škoda gotovo najbolj motila, saj uničeni cvetovi nam niso v ponos, preprečimo ali omilimo, tako, da postavimo narobe obrnjen cvetlični lonček, kot sem že prej opisala in jih prenesemo na rastline, kjer so listne uši. Gredice, korita in podobno moramo tudi redno pleti, da odstranimo plevel  ter odpadlo listje, da jim tako preprečili dnevno skrivanje  in zadrževanje v okolici okrasnih rastlin. Ko nas bodo jezile ne smemo pozabiti na koristnost pri boju z listnimi ušmi, katere ulovijo ravno s strahom vzbujajočimi kleščami.

Damjana Benec, univ.dipl.inž.agr.

Tudi ajda naj dobi svoj prostor na njivi

Navadna ajda je že zelo stara kultura, ki jo zaradi podobne uporabe kot žita uvrščamo mednje, čeprav botanično spada v skupino dresnovk. Če pa jo zaradi načina uporabe primerjamo z žiti, vsebuje ajda več vlaknin, ob zagotavljanju čistosti ne vsebuje glutena in je zato primerna za ljudi s celiakijo.

Ajda je bila podobno kot proso in še nekatera druga žita še v začetku dvajsetega stoletja zelo razširjena in pomembna v prehrani. V drugi polovici dvajsetega stoletja pa jo je pšenica izpodrinila. Na našem tržišču boste brez težav dobili ekološka semena ajde, primerni čas sejanja pa je ravno v maju. Ajda slabo uspeva na površinah, kjer se je uporabljal kateri izmed herbicidov, zato se ajdo priporoča ravno v ekološkem pridelovanju.

Ajdo lahko prepoznamo po njenih listih, ki so srčaste oblike. Steblo doseže višino od 60 do 100 centimetrov. Cvetovi so bele do rdeče barve. Oprašujejo jo predvsem čebele. Plod je trirobi, obdan z luščino.

Setev ajde

Ajda najbolje uspeva na lažjih peščeno ilovnatih tleh z nevtralno reakcijo. Če jo sejemo za pridelek to storimo maja, če jo bomo imeli samo kot pokrovno rastlino, da se nam prazne gredice ne bodo zaplevelile jo lahko sejemo vse do sredine poletja (konec julija).

Gredico ali njivo pred setvijo pognojimo  z zrelim kompostom kateremu dodamo lesni pepel. Lesni pepel vsebuje fosfor, kalij in kalcij ter mnogo drugih mikroelementov, ne vsebuje pa dušika. Ravno zato je lesni pepel primerno gnojilo za ajdo, saj ne zahteva pa tudi ne prenaša obilo gnojenja z dušikom tako, da je tudi iz tega vidika prav primerna za ekološko in »varčevalno« pridelovanje.

Sejemo jo povprek ali v vrste, če se odločimo za slednje naj bo med njimi 15 cm razmaka. Po vzniku se hitro razvija in raste ter tako zastre tla in nimamo težav s pleveli. Pa tudi zelo malo ima bolezni in škodljivcev, zato jo brez večjih težav pridelamo ekološko.

Ajda pa je posebej občutljiva na vremenske razmere, saj je ob setvi in cvetenju občutljiva na sušo in vročino, zato jo po setvi, če ni napovedanih padavin zalijemo, zalivanje ponovimo v sušnem obdobju in ob cvetenju. V jeseni je občutljiva na slano in mraz, zato je za seme ne smemo prepozno sejati.

Vse gredice, ki bodo po pobranem pridelku ostale prazne je potrebno zasejati s kakšno drugo pokrovno rastlino ali rastlino za zeleno gnojenje. Za tak namen je ajda več kot primerna. Mešanica munga in ajde pa sploh hitro prekrije tla in tako preprečimo erozijo tal in zapleveljenost tal.

Dozoreva precej neenakomerno. Zrela semena so privlačna za ptiče, zato je potrebno posevek zaščititi s plašili (trakovi, pločevinke in podobno) ali pokriti z mrežo. Optimalni čas za žetev je, ko dozori približno 75 % oreškov, to pa je konec septembra ali v začetku oktobra. Rastline požanjemo in jih vežemo v snope, ki jih obesimo, na balkon, rob strehe drvarnice ali podobno ter kasneje omlatimo. Če zrnje takoj po žetvi omlatimo je le to še  precej vlažno in se lahko pokvari, zato ga je potrebno čim prej dosušiti in primerno skladiščiti. Skladiščimo v vreče iz blaga v suhem, zračnem in hladnem prostoru.

Damjana Benec, univ.dipl.inž.agr.

Vermikultura

Vermikultura – kam naj uvrstim ta izraz? Se vam niti sanja ne, kaj označuje ta beseda in na kaj se nanaša? Vsa skrivnost bo že v nekaj vrsticah razkrita, le nadaljujte s prebiranjem.

Lahko vam omenimo, da gre za živali, ki so vseskozi prisotne v okolici naših domov, živalice, ki si prav gotovo zaslužijo našo pozornost. Če ne zaradi koristi, ki nam jih prinesejo, pa vsaj zaradi posebnega izgleda. Včasih, jih ni kar nekaj časa na spregled in jih že skoraj malce pozabimo, a so še vedno kljub temu aktivni v naših tleh, samo, da jih ljudje takrat ne vidimo. Se vam že svita o kom bo tekla beseda? Ja seveda, o deževnikih! Ste že kdaj uspeli prešteti vse deževnike, ki živijo na vašem vrtu? Tu mislimo predvsem na tiste majhne, skromne živalice, ki rijejo po vaših gredicah in ne na tiste, ki samo pridno pridelujejo odpadke na kompostu.  Znano je, da se različne vrste deževnikov, hranijo z različnimi snovmi, zaradi česar ni nič čudnega, v kolikor bivajo na istem prostoru.

Nekateri deževniki se prehranjujejo z drobno razgrajenimi organskimi snovmi, drugi spet z nečim drugim – kuhinjski odpadki pa niso zanimivi za prehranjevati nobenim  od omenjenih.  Morda ste do sedaj na deževnike gledali samo kot na nagnusne male kačice, katerih se nikakor ne morete znebiti. Niti se jih ne poskušajte znebiti, saj so zelo koristni! Deževniki so zelo koristni, saj s svojim ruvanjem po zemlji izboljšajo zemljino zgradbo in odcednost zemlje. Nekateri deževniki so lahek plen ptičev, ker se hranijo tik pod površino, medtem, ko vmbolj vročih poletnih dneh rijejo tudi do pol metra globoko, tam kjer je bolj vlažno in hladno.  S tem, ko rijejo v globine zemlje tudi premikajo in s seboj vlečejo biološko bogato gornjo plast zemlje in jo na ta način spotoma odlagajo v nižje, bolj revne plasti. Na ta način se v nižjih plasteh ustvarjajo bogate galerije prsti.  Obraten proces poteka ob deževju, ali kadar vrt zalivamo. Takrat deževniki iz globjih plasti rinejo na površje, pri čemer s sabo na površje vlečejo tudi tiste bolj revne prsti, katere se nato zmešajo z gornjimi plastmi zemlje. Lahko bi rekli, da ustvarjajo neko ravnovesje v določenem ekosistemu, kaj ne?

Deževnike pa lahko uporabimo tudi za razkrajanje organskih gospodinjskih odpadkov iz katerih lahko te marljive živalice pridelajo visoko kvalitetno gnojilo za okrasne ali vrtne rastline. Vse kar potrebujete je ustrezen kompostnik na domačem vrtu ali celo na balkonu, kjer mi vse to lahko omogočite.  Kadar so dani optimalni pogoji za deževnike, lahko le – ti razkrojijo kar nekaj novo dodanih odpadkov. Gre za eno izmed zelo priporočljivih dejavnosti za trajnostni razvoj v gospodinjstvu, saj ta veliko prispeva k varstvu okolja. Samo gojenje deževnikov  v tovrstnih zabojih niti ni zapleteno, ampak precej enostavno – kljub vsemu pa je potrebno biti pozoren na določene stvari, še posebej na to, da jim organskih odpadkov nikoli ne zmanjka. Ti predstavljajo njihovo edino hrano. Nikakor ni priporočljivo deževnikom dodajati olja in mesne odpadke, kot tudi ne čebule, česna, kislin in agrumov, saj tega ne marajo. Zato pa obožujejo ostanke sadja in zelenjave, tako, da kar na dan z njimi. Še posebej obožujejo gomoljno zelenjavo, katero brž ko ne spremenijo v zelo kvaliteten humus. Najbolj radi imajo deževniki materiale, ki vsebujejo veliko celuloze, med drugim je to listje, karton, papir, star kruh in čajne vrečke.

Vendar vedeti morate nekaj! Deževniki nimajo zob in zato pri kompostiranju z njimi velja potrpežljivost! Prav tako morate paziti, da ne dodajate prekomernih količin odpadkov v kompostnik, kar je pogosta napaka, ki jo ljudje počenjajo pri vermikulturi. Zavedati se morate dejatva, da imajo deževniki radi tisto hrano, ki jo že mikroorganizmi pridno obdelujejo.  Najbolj optimalne razmre za delovanje kompostnika so na prostem in v zaprtih prostorih pri temperaturah od 5 do največ 26 stopinj celzija. Vendar pri tem pazite, da kompostnik z deževniki ne bo izpostavljen kakšnim ekstremnim vremenskim razmeram ali neposrednemu vplivu sonca.  Zato je kompostnih v zimskih mesecih priporočeno imeti nekje v zaprtem prostoru, kjer ni neposredno izpostavljen močnem deževju in hladnim temperaturam. Zakaj? Zato, ker padec temperatur posledično upočasni proces kompostiranja. Danes je mogoče kupiti že takšne kompostnike, katerih izboljšana zasnova omogoča nemoteno kroženje zraka.

Vendar tu še stvar ni zaključena. Deževniki med ostalim vzpodbujajo tudi rast rastlin. Vrsta deževnikov poskrbi za to, da se pod zemljo nabere zadostna in primerna mešanica hranil in prsti – podoben učinek človek doseže s površinskim rahljanjem, samo da pri deževnikih to ne pripelje do škodljivega stranskega pojava, razraščanja plevela. Ta namreč požre vsa dragocena hranila. Tudi deževniki sami izločajo spodbujevalna hranila in zračijo zemljo, zaradi česar se rastlinske korenine potem lažje razraščajo in s tem zberejo več hranil.

Glavne prednosti vermikulture (kompostiranja z deževniki):

• Pomembno prispevajo k zmanjševnju organskih odpadkov in izpustov toplogrednih plinov na odlagališčih
• S tovrstnim  kompostiranjem lahko učinkovito osveščamo in izobražujemo otroke o varovanju narave
• Pri kompostiranju poteka tudi proizvodnja organskega gnojila
• S pomočjo vermikulture, nastaja visoko kakovosten kompost

Tako, pa ste izvedeli nekaj več in spoznali novo metodo kompostiranja. Sedaj lahko nov način kompostiranja poizkusite tudi doma, ker vam zagotavljamo, da boste z njim zadovoljni. Vendar ne pozabite na potrpežljivost! Vermikultura ali kot pravijo nekateri »tovarna deževnikov« je povsem naraven proces razgradnje in tompovsem brez kakšnega motečega vonja, saj med drugim, deževniki v samem procesu predelave organskih snovi, odstranjujejo tudi nezaželjen in neprijeten vonj. Zavedati se morate, da je kvaliteta zemlje na vrtu ena najpomembnejših dejavikov v vsakem vrtu, še posebej pa je to pomembno v kolikor imate eko vrt – v tem primeru morate biti pozorni na to, kaj zemlji dodajate, saj je od nje odvisen končni pridelek in posledično tudi sama kvaliteta pridelka. Zato vam še toliko bolj priporočamo vermikulturo, ki je resnično najbolj enostaven, naraven in okolju prijazen način kompostiranja.

Bodite okolju prijazni in ne odganjajte teh koristnih živalic ampak jih raje vzgajajte na svojem vrtu, ker kot vidite, pridejo še kako prav. Na žalost pa človek marsikdaj ravna nepravilno in s prekopavanjem ter rahljanjem zemlje škoduje deževnikom. V kolikor že morate prekopavati in rahljati zemljo, počnite to z vilami in ne z lopato.

Tekma s plevelom

Plevel na vrtu se lahko zelo hitro pojavi in razraste, če vrta ne vzdržujemo redno. Da pa nebi uporabljali agresivnih sredstev proti plevelu, ki na koncu končajo lahko tudi v naših pridelkih, vam predstavljamo nekaj napotkov za obvladovanje plevela na vrtu:Vsako leto se držimo pravil kolobarjenja, kajti nekatere rastline pustijo za seboj manj ali nič plevela, nekatere pa zelo zapleveljeno površino.

• Na gredico, ki »počiva« ali smo že pobrali pridelek in je prazna sejemo rastline za zeleno gnojenje ali pokrijemo z zastirko, da preprečimo razrast plevelom.
• Gnojimo samo tik ob vrtninah  in ne povprek.
• Pletev opravimo, ko je plevel še majhen, vsekakor pa preden zacveti in semeni. Če se rešujemo plevela s puljenjem, pazimo, da z njim povlečemo tudi korenino in ne samo nadzemni del rastline. Populjene plevele nikar ne puščamo med gredicami, kajti tako ustvarjamo primerno okolje za škodljivce.
• Nekatere rastline na vrtu, ki jih imamo za plevel so tudi užitne in okusne, zato je morda najbolje, da jih pojemo.

Damjana Benec, univ.dipl.inž.agr.

Naprej »