Zemlja in bogastvo

Od leta 1700 strokovnjaki jemlejo kvaliteto zraka in zemlje kot tudi dež in temperaturo kot glavne faktorje, ki prispevajo k blaginji.

Tropske bolezni in večje domače živali, kot jih imjo na primer v Afriki, so dolga leta veljala za neke vrste bio-geografski determinizem človeškega uspeha.

Objava v Science Magazine pa je pred kratkim objavila študijo, kjer trdijo, da le dva preprosta faktorja – vrsta prsti ter vreme, lahko vplivata na blaginjo. Nemčija bi naj imela odlično prst, zato je bila že v zgodovini uspešna. Čad pa ima bolj slabo zemljo, zato v preteklosti nikol ni bila uspešna država.

Te zaključke so izdelali s pomočjo računalniškega modela, odkritje pa je sprožilo mnogo polemik med tistimi, ki zagovarjajo, da sta zgodovina in kultura glavna faktorja, ki determinirata ali je neka država bogata in uspešna ali ne.

Strokovnjaki z Univerze v Švici so pregledali 19 različnih klimatskih pogojev ter vrst zemlje, da bi ugotovili kako ta dva faktorja vplivata na človeški razvoj. Iz izsledkov je razvidno, da pridelek na kvalitetnejši in plodnejši zemlji seveda temu primrno hitreje raste in je možno več žetev letno. To je razvidno v Evropi, v Afriki, pa je moč videti agrikulturo ter nomadsko živinorejo, zato je tam tudi večja možnost konflikta.

Vendar pa seveda kritiki to teorijo kritizirajo, saj Nemčija ne velja več za agrikulturno deželo, vendar pa je še vedno med ekonomsko najmočnejšimi državami. Prav tako pa drugi trdijo, da se je prst in klima skozi leta spreminjala, zato bi naj bilo neumno postavljati takšne domneve.

Hrana, ki je strupena za hišne ljubljenčke

Vsi vemo, da strokovnjaki pravijo, da naj se izogibamo hranjenju naših živali s hrano, ki jo sami uživamo, vendar pa se rado zgodi, da to pravilo prekršimo.

Verjetno pa se pri tem ne zavedamo, da jim lahko to škoduje bolj, kot si mislimo.

Avokado

Verjetno avokado rano ni prva izbira hrane, ki bi jo privoščili našim ljubljenčkom, vendar je dobro vedeti, da jim lahko škoduje. Študije so namreč pokazale, da listi avokada, sadež, lupina ter koščica vsebujejo strup Persin.

Čebula, česen in drobnjak

Vsi lahko pripeljejo do problemov s prebavo in do poškodb z rdečimi krvničkami. Mačke so sicer manj občutljive, vendar pa jih vseeno ni priporočljivo hraniti s to vrsto hrane.

Grozdje in rozine

Oboje je strupeno za pse in lahko pripelje do okvare ledvic. Strokovnjaki trdijo, da je v tem sadju še vedno veliko neznanih strupov, ki so nevarni le za nekatere vrste psov, vendar pa vseeno ni priporočljivo hraniti z grozdjem ali rozinami katerega koli psa.

Kvašeno testo

Testo, ki ni pečeno in vsebuje kvas lahko naraste v trebuhu vašega ljubljenčka, kar povzroča bolečine v skrajnem primeru pa lahko povzroči, da črevesje poči. Nevarnost pa seveda mine, če je testo pečeno.

Kosti

Kosti, ki so ostale od npr. kosila predstavljajo nevarnost, saj se lahko ljubljenček zaduši z njimi. Prav tako pa lahko prerežejo skozi steno želodca ali črevesja. Prav tako pa ni priporočljivo hraniti ljubljenčkov z premalo kuhanim mesom ali jajcami, saj lahko vsebujejo nevarne bakterije.

Hrana, ki vsebuje veliko soli ali maščobe

Odvečna maščoba lahko razdraži želodec in potencialno povzroči gnojenje trebušne slinavke kar povzroči seveda vnetje. Slana hrana pa pomeni potencialno nevarnost zaradi razvoja natrijevega ion-toksina.

Čokolada, kava in alkohol

Metilksanitin, ki ga najdemo v tej hrani oz. pijači povzroča diarejo, bruhanje, sopenje, pretirano žejo in uriniranje, hiperaktivnost, tresenje, epileptične napade in tudi smrt. Večja kot je vsebnost kakava, bolj je čokolada nevarna za ljubljenčke.

Sladkarije brez sladkorja (proizvodi z vsebnostjo ksilitola)

Ta sestavina povzroča poškodbe ledvic ter tudi smrt.

Oreščki makadamije

Povzročajo slabost, tresenje ter podhladitev pri psih.

Družabne papige

Papige so glasna, družabna bitja, v naravi živijo v jatah. Zato je pomembno, da jim nudimo čim več tega, kar potrebujejo.

Poleg tega, da imamo več papig in drugih živali, je nujno tudi to, da se tudi sami veliko ukvarjamo z njimi. Ljudje jih pogosto posvojijo posamično, le zato, ker se tako lažje naučijo govoriti. Menim, da je takšno ravnanje sebično, zanje je bolje, če so v vsaj v paru, še bolje je, če jih je več skupaj.

Govoriti se naučijo tudi, če so v družbi z drugimi papigami. Sposobnost govora je odvisna od vrste papige, starosti, tudi njenega interesa ter tega, koliko se mi sami ukvarjamo z njimi. So družabne, ne omejujmo jim družbe drugih papig, zaželena je tudi družba drugih živali.

Kletka naj bo v višini naših oči, da lahko komunicira z nami, drugače se počuti odrinjeno od članov družine in dogajanja v družini. Igrala morajo biti kvalitetna, neškodljiva, iz naravnih materialov, papiga pa potrebuje precej miselnih iger.

V kletki naj bodo le, kolikor naj bi bilo nujno, drugače pa naj bodo spuščene. Imejmo v mislih, da v naravi preletijo na desetine kilometrov, mi pa smo njihovo bivanje že tako omejili na nekaj kvadratnih metrov. Če bodo spuščene, bodo tako tudi več v stiku z nami, drugimi živalmi, saj zelo potrebujejo tudi fizični stik.

Rade imajo tudi vodo, pisane predmete v živih barvah, kar jih spominja na njihovo izvorno okolje. Zanjo je potrebno kar precej čistiti, marsikateremu ljubitelju pa sčasoma prične iti na živce tudi to, da so precej zgovorne in glasne.

Papige so izredno bistre. Marsikdo ne ve, da se med seboj kličejo s točno določenimi klici za točno določeno papigo. Vsaka se tudi oglaša z določenimi glasovi, ki ustrezajo njeni identiteti. V naravi uporabljajo tudi različne klice glede na nevarnosti, ki jim pretijo.

So visoko razvita bitja s razvejanim socialnim sistemom. Papige so nekakšni primati ptičjega sveta, zato bi bilo še toliko bolj nujno, da ne bi bile hišni ljubljenčki, temveč bi živele v naravi, na svobodi. Zato menim, da je udomačitev takšnih živali zgolj posledica sebičnosti človeka, ki si želi prilastiti vse in prilaščeno umestiti v lastno dnevno sobo …

Inteligenca ne pomeni le večje učljivosti, tudi večjo dovzetnost za vsak stres v okolju. Zanje je lahko stres že denimo prebeljena stena v prostoru, kjer bivajo, kaj šele osamljenost. Družba drugih papig je zanje nuja, ukvarjanje z njimi prav tako.

Če je papiga osamljena, zboli za depresijo, postane apatična, lahko pa reagira tudi z agresijo, kričanjem, kar je le prošnja po pozornosti. Če se stres stopnjuje, vodi do samopoškodovanja, pulijo si peresa. Končna faza stresa in osamljenosti so bolezni in posledična smrt.

Dobro razmislite, če boste imeli papigo. Nekatere vrste papig so še bolj občutljive in imajo daljšo življenjsko dobo, sivi žako živi denimo tudi do 70 let. Kdo lahko zanje res dobro skrbi toliko časa?

Pred posvojitvijo razmislite. Mislite nanjo, ne nase. Ko jih bodo ljudje nehali kupovati, ne bo več ne pogosto nezakonitega in nekvalitetnega vzrejanja, ne odlova iz divjine ter trgovanja z njimi.

Živim za ta dan in isto upam tudi za vrsto drugih živali, ki jih vidimo v slovenskih trgovinah za (mučenje?) živali.

Barbara Győrfi za zlataleta.com