Na pragu množičnega izumrtja?

Če ne bomo preprečili globalnega segrevanja, uničevanja gozdov in rušenja ekosistemov, opozarjajo strokovnjaki, se še v tem stoletju obeta izumrtje polovice živih vrst. Množično izumrtje pa bo tokrat vključilo tudi človeštvo!

»Kriza je zastrašujoča, večja od vseh, odkar smo pred 10.000 leti prišli iz votlin,« opozarja med drugim tudi mednarodno priznani ekolog Norman Myers, čeprav poskušajo finančne korporacije prikazati alarmantne podnebne spremembe za plod teorije in ne dejanskega stanja. Poglejmo torej podatke!

S povečanjem števila prebivalcev z 1,6 milijarde leta 1900 na današnjih 6,8 se je zaradi globalizacije, industrije in trgovine neznansko povečala raba premoga in nafte, s tem sproščanje CO₂, metana in drugih toplogrednih plinov.

Že zdaj izpustimo v ozračje  90 milijonov ton CO₂, strokovnjaki pa napovedujejo, da bo do leta 2025 na svetu še za eno celo Kitajsko več ljudi!

Tudi divje uničevanje gozdov dvojno vpliva na podnebno krizo. Prvič, večina ogljika v drevesih se sprosti v ozračje. Drugič, planet s tem izgublja del svoje zmogljivosti vsrkavanja CO₂, saj izsekani gozd ne more več jemati CO₂ iz zraka.

Vsako sekundo na Zemlji izsekajo slabega pol hektarja gozda, kar znese 38.000 hektarov na dan ali 13,7 milijona hektarov na leto, za površino celotne Grčije.

Ob grožnji segrevanja ozračja lahko dobijo spremembe katastrofalne razsežnosti. Pri dvigu temperature za 2,5  ̊C bi se dosedanji izvori kisika spremenili v izvore ogljika. V Kanadi in Severni Ameriki že beležijo takšne pojave …

Ukrepati moramo takoj: zasebno in kot državljani Slovenije in sveta.

Kako reševati podnebno krizo, piše nazorno Nobelov nagrajenec Al  Gore v svoji najnovejši knjigi Odločitev je naša, nadaljevanju svetovne uspešnice Neprijetna resnica. V njej natančno, podprto z izsledki številnih študij vodilnih svetovnih strokovnjakov, opisuje povzročitelje globalnega segrevanja in nove pristope za možne  izhode iz krize.

Velik poudarek v knjigi je posvečen izrabi  alternativnih virov energije in izboljšavam učinkovitosti porabe energije tako na ravni posameznika kot širše skupnosti. Namreč tudi vi lahko storite vsak dan nekaj dobrega zase in Zemljo. Že z izboljšavami učinkovitosti izrabe energije v svoji hiši ali stanovanju lahko zmanjšate količino sproščenih toplogrednih plinov. Izboljšave segajo od zamenjave oken in boljše izolacije do uporabe boljših gospodinjskih aparatov in kompaktnih fluorescentnih sijalk. Med nadaljnjimi izboljšavami so tudi strešni sončni grelniki vode in zelene strehe. Izgovora več ni. Prvi korak k reševanju je lahko že to, da preberete knjigo, ki jo je izdala Mladinska knjiga in vam je že na voljo v knjigarnah in v spletni trgovini emka.si.

Knjigo lahko naročite na spodnji povezavi:
http://www.emka.si/odlocitev-je-nasa/PR/127116,553

oglasno sporočilo

Ali so smo ljudje in delfini povezani?

Razlika med vrstami je dokaj očitna in nas skupni prednik z delfini je dokaj oddaljena vrsta.

Vendar pa se tu poraja vprašanje, ali smo z delfini v kakšni psihološki povezavi? Res je, da so meje ne-človeškega sveta dodobra začrtane, vendar pa se je vseeno potrebno vprašati, kaj človeško inteligenco naredi več vredno delfinji?

Lori Marino na univerzi Emory je za ta namen ubrala znanstveni pristop. Tako je delfine skenirala preko naprave za magnetno resonanco, s čimer je omogočila vpogled v kompleksnost delfinjih možganov. In rezultati so dali presenetljiv izid, saj so možgani delfina veliko bolj kompleksni, kot možgani človeka.

Delfini imajo največje (ne-človeške) možgane med vsemi vrstami, v primerjavi s telesom. In rezultat tega je, da so delfini izredno pametne živali. Vedenjske raziskave so že odkrile, da se znajo delfini sporazumevati med sabo in imajo svoj jezik, prav tako pa imajo tudi definiran koncept zavedanja.

Kakšen odnos imamo do odnosov?

Dandanes, ko je svet vedno bolj prenapolnjen z informacijami vseh vrst, ljudje opažamo, da smo se v vrtincu časa že dodobra izgubili in se zatorej začenjamo spraševati že najbolj temeljne stvari o sebi, o naravi, o življenju in o smislu.

Ko se v lastni koži ne počutimo najbolje, iščemo vse mogoče načine, da bi se našli, ter pri tem gledamo nase in okoli sebe. Za svoje nelagodje in nesrečo iščemo vzroke v vremenu, okolici, naravi, tehnologiji, značaju in zvezdah ter smo pri tem manj ali več samokritični in več ali manj kritični.

Jaz ali on

Zakaj smo najprej pripravljeni krivdo (ali odgovornost) iskati drugje in ne pri sebi, ni težko odgovoriti. Če naj bi človek v življenju, tem konglomeratu odnosov, vplivov, pritiskov in možnosti, obstal živ, cel in zdrav, se mora boriti, prizadevati si ostati močan in pokončen, torej ostati karakter, ostati “jaz”. Brez določene mere ljubezni do samega sebe tega seveda ni mogoče doseči. A če pustimo ob strani dosti veliko možnost, da ta svoj “jaz” vsiljuje premočno in tako postane egoist ali pa egocentrik, je jasno, da “moraš imeti rad sebe, sicer to sčasoma nisi več ti”. A če imamo radi sebe, potem ni nič čudnega, da v primeru konflikta z okolico že po zakonu ohranitve najprej pomislimo, da so za ta konflikt krivi drugi. Šele od stopnje (samo)kritičnosti je odvisno, ali potem pri okrivljenju drugega vztrajamo ali pa v enem od naslednjih trenutkov ali korakov pomislimo, da morda še obstaja druga možnost. Potem možnosti, ki so preostale, pretehtamo in ugotovimo dejansko stanje ter v skladu z ugotovljenim tudi ukrepamo na način, ki se nam zdi primeren – če se nam ukrepanje sploh zdi potrebno in pomembno. (Ukrepanje seveda ne pomeni avtomatsko tudi zunanje akcije; čisto dovolj je, da v spomin zapišemo spoznanje, ki bo vplivalo na naše vedenje v prihodnjih stikih z določeno osebo ali pa v določenih situacijah. Navzven akcije v tem primeru sicer ni, posledice pa kljub vsemu so.)

Tu je mogoče navesti številne ilustracije, kako v takem primeru reagirajo posamezni tipi ljudi. A poglejmo si samo nekatere. Obstajajo ljudje, ki si o večini poznanih primerov ustvarijo svoje mnenje in se ga oklenejo kot neke vrste ščita (obrambe pred nevarnim svetom “tam zunaj”), pri čemer vsa nova spoznanja primerjajo s temi vzorci ter se zato odzivajo zelo predvidljivo, a tudi neprijetno. (Vstavljanje neke nove situacije v nabor že znanih je zanje neke vrste rojstvo ali vsaj zelo huda težava.) Nekdo drug, na primer, sprejema vse dražljaje od zunaj kot nov izziv, nikoli mu ni dovolj dogajanja, in če ga ni dovolj, ga celo vzpodbuja sam; četudi gre morda za prijetno in pozitivno usmerjeno osebnost, jo ljudje praviloma jemljemo kot naporno in vse prej kot dobrodošlo.

Tretja slika predstavlja nekoga, ki nikoli o ničemer ne izrazi nikakršnega mnenja; pri taki osebnosti nikoli ne vemo, na čem smo, kvečjemu to lahko izvemo kasneje, ko smo na celo zadevo že pozabili, ali pa se celo zgodi, da nas taka oseba pusti kuhati se na lahnem ognju ter razmišljati, ali se bo kaj zgodilo ali ne. In omenimo še osebnost, ki svoji okolici vedno znova vsili svoje lastno prepričanje in svoja načela, pri čemer drugačnosti in oporekanja ne prenaša dobro ter v skladu s tem tudi ukrepa, na primer z izolacijo (“če ne more biti po mojem, potem pa nič”) ali pa s krutostjo (kaznovanje na en ali drug način) …

Celoten članek Kakšen odnos imamo do odnosov? si lahko preberete na spletni strani utrinek.si.

Kaj sploh je sreča?

Bolna domišljija sili ljudi, da drvijo za fantomi, ki že davno ne ustrezajo resničnemu življenju. Človek hoče nekaj, a sam ne ve kaj. Zaslepljen in s sedanjostjo načelno nezadovoljen je tudi takrat, kadar dobi vse najboljše in najlepše, saj nima več razumevanja in miru, da bi znal vse to ceniti.

In vendar je vsa človeška sreča le v sedanjosti. Preteklost in prihodnost sta le utvari. Človek je srečen le, če živi v sedanjosti in se z njo sprijazni. Pridobiti si moramo ponovno zmožnost veseliti se življenja in se zavedati, da smo sploh na svetu. Naučiti se moramo gledati lepote, ki nam jih ponuja svet. Da pa bomo vse to opazili, moramo svoj zavestni pogled tako razviti, da bomo zmožni vse to videti in občutiti. Neizpodbitna resnica je, da človek, ki v enem življenjskem položaju ni zadovoljen, z isto življenjsko usmerjenostjo tudi v drugem ne bo, niti takrat ne, kadar bo dobil vse, kar si trenutno želi. Ni namreč življenjskega položaja, ki ne bi imel hkrati senčne in sončne strani. Odvisno je pač od človekove življenjske naravnanosti, katere strani bolje vidi in poudarja.

Čimbolj je človek zrel in popoln, tem lažje spozna, da nesreča ni sama sebi namen, temveč služi višjim ciljem. To spoznanje mu omogoči, da v nesreči ne vidi – kot nevedni ljudje – nekaj hudega in poraznega, temveč nekaj blagodejnega in dobrega. Na ta način se spremeni za tega človeka z enim zamahom vsaka nesreča v srečo. Spoznal je namreč globlji smisel življenja in ve, da je vsak razvoj možen samo z nesrečo. To spoznanje ga zadovolji in veselo doživlja sedanjost. Samo nesreča nas privede do razmišljanja. Samo nesreča nam omogoča, da spoznamo svoje zmote in napake. Samo nesreča nas vodi k popolnosti, vodi nas vedno višje. Doživljanje vsake tako imenovane sreče ali nesreče je odvisno od človekove življenjske naravnanosti …

Celoten članek Kaj sploh je sreča? si lahko preberete na spletni strani utrinek.si.