Matični mleček – čudežni napitek

Matični mleček ali gelee royale je ‘superhrana’, ki nima neverjetnih učinkov zgolj na čebeljo vrsto, ampak tudi na zdravje človeka.

Matični mleček ali gelee royale je posebna snov, ki jo iz krmilnih žlez izločajo čebele dojilje. Gre za gosto tekočino mlečno bele barve, ki ima značilen vonj in nekoliko pekoč kislo-sladek okus. Prve tri dni so z matičnim mlečkom hranjene vse ličinke v panju, po treh dneh pa še ličinka, iz katere se bo razvila matica. V vsem svojem življenju – le-to je 15-krat daljše od življenjske dobe drugih čebel – ne zaužije ničesar drugega. Edina hrana, ki jo jé, mora zato vsebovati dovolj hranljivih snovi, da ostane zdrava, močna in v formi za svojo pomembno vlogo, tj. razmnoževanje.

Sestava

Matični mleček vsebuje beljakovine, encime, hormone, aminokisline, maščobe, sladkorje, vodo in vitamine. Njegova natančna sestava ni znana, ve pa se, da vsebuje 17 različnih aminokislin, od 12 do 15 odstotkov ogljikovih hidratov, 12 odstotkov beljakovin in od 5 do 6 odstotkov maščob ter vodo, od vitaminov pa v njem najdemo pantotensko kislino (vitamin B5), biotin, inositol, folno kislino ter vitamine C, B1, B2, B6 in niacin. Po zaslugi številnih učinkovin matični mleček izjemno ugodno vpliva tudi na človeško zdravje. Uporablja se ga za zdravljenje bolezni in za lajšanje zdravstvenih težav – tako duše kot tudi telesa.

Zdravilni učinki

Uživanje matičnega mlečka ugodno vpliva pri težavah šibkih kosti, boleznih koronarnih arterij, diabetesu, visokem krvnem tlaku, motnjah endokrinega sistema, anemiji, artritisu, astmi, porušenju hormonskega ravnovesja, povišanem holesterolu, impotenci, vnetjih, težavah s spominom in imunskim sistemom, bolečinah v jetrih, izčrpanosti, težavah v menopavzi, pri napadih panike, Parkinsonovi bolezni, zaostanku v rasti, gubah, bakterijskih infekcijah, celjenju ran in utrujenih očeh. Ker pospešuje odstranjevanje strupov iz telesa, krepi imunski sistem in se je za zelo učinkovitega izkazal pri lajšanju stranskih učinkov kemoterapije. Matični mleček tudi regenerira celice v možganih in je edini naravni proizvod, ki prodira skozi ovojnico nadledvične žleze in jo očisti strupov.

Vpliv na plodnost

Eden od koristnih učinkov, ki jih pripisujejo matičnemu mlečku, je njegov vpliv na plodnost. Pri čebelah uživanje matičnega mlečka namreč sproži razvoj razmnoževalnih organov. Matica, ki se hrani z matičnim mlečkom, je ena najbolj plodnih samic na svetu. Na dan lahko izleže tudi do 2000 jajčec. Nekateri menijo, da matični mleček vpliva tudi na plodnost človeka. Nekaj raziskav je potrdilo, da so pari, ki so imeli težave z zanositvijo, po terapiji z matičnim mlečkom zanosili hitreje kot tisti, ki ga niso zaužili. Pri moških matični mleček povečuje količino in gibljivost spermijev.

Naravni antidepresiv

Matični mleček razen telesa zdravi tudi dušo. Redno uživanje matičnega mlečka pomaga odpravljati negativna čustva, na primer žalost in strah. Uporablja se kot dodatna pomoč pri zdravljenju blažjih psihičnih motenj, depresije, nevrotičnih motenj in manične depresije. Uživanje matičnega mlečka pozitivno učinkuje na razpoloženje pri ženskah v menopavzi. Za boljšo koncentracijo ga uporabljajo študentje pred izpiti. V stresnih obdobjih, kot so žalovanje, upokojitev, odraščanje, selitev ali izguba službe, uživanje matičnega mlečka ublaži negativna občutja.

Vpliv na imunski sistem

Po zaslugi trans-10 hidroksi-2 decenske kisline (HDA), ki jo najdemo samo v matičnem mlečku, le-ta spodbuja delovanje imunskega sistema in pomaga uničevati viruse. Zato je odličen pripomoček za zaščito pred gripo in prehladi oziroma za pomoč pri zdravljenju. Kako točno matični mleček deluje, še ni popolnoma raziskano, domneva pa se, da HDA spodbuja bele krvničke (ki so del imunskega sistema), da uničujejo viruse, med drugim tudi viruse herpesa in hepatitisa.

Danes v vrtcih in osnovnih šolah potekal Tradicionalni slovenski zajtrk

Danes je po vseh vrtcih in osnovnih šolah potekal vseslovenski projekt »Tradicionalni slovenski zajtrk«, katerega pobudnica je Čebelarska zveza Slovenije, projekt pa je rezultat sodelovanja državnih institucij, NVO, šol, vrtcev in donatorjev. K projektu so pristopili Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za zdravje, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, GZS – Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij ter Inštitut za varovanje zdravja RS.

Otroci so tako danes zajtrkovali lokalno pridelano, slovensko hrano: kruh, maslo, med, mleko in jabolko, ki so ga darovali kmetje in kmetijska podjetja, čebelarji in živilsko-predelovalna podjetja. Podarjeno je bilo 18.000 kg kruha, 2.600 kg masla, 52.000 l mleka, 3.100 kg medu in 34.000 kg jabolk.

Za vtise o pomenu projekta Tradicionalni Slovenski zajtrk smo povprašali nekatere člane medresorske delovne skupine za izvedbo projekta ter udeležence zajtrka, ki so v izjavi za Čebelarsko zvezo Slovenije, revijo Slovenski čebelar povedali sledeče:

Boštjan NOČ, predsednik Čebelarske zveze Slovenije:

»Akcija slovenskih čebelarjev »Med za zajtrk v vseh slovenskih vrtcih« iz preteklih let je s svojim uspehom presegla naša pričakovanja, odziv šol pa nas je spodbudil, da akcijo skušamo nadgraditi v tradicionalni slovenski zajtrk, katerega cilj je, da ljudem predstavimo, zakaj je uživanje lokalno pridelane hrane tako pomembno. Izhajali smo tudi iz dejstva, da je čebela tesno povezana s kmetijstvom in pridelavo hrane«.

Gabrijela SALOBIR, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije:

»Kmetije, ki so za potrebe izvedbe projekta Tradicionalni Slovenski zajtrk dobrodušno podarile vsa živila, so prve, ki prehajajo v prakso lokalne samooskrbe s hrano. Na KGZS si prizadevamo, da bi bilo takšnih kmetij vedno več, da bi se krepila lokalna samooskrba, most med podeželjem in mestom ter kmetijami in vrtci ter šolami. Evropska zveza je namreč že leta 2001 podala smernice o krepitvi lokalne samooskrbe, saj le ta dolgoročno pomeni boljšo finančno situacijo za kmetije, hkrati pa krepi zdravje prebivalcev na dolgi rok. Namreč živila iz kratkih verig, so manj tvegana, so bolj sveža in potrošnik natančno ve, kaj uživa.«

Tatjana ZAGORC, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS:

»Današnji Tradicionalni Slovenski zajtrk je aktivnost celotne agro-živilske verige, tokrat vključno z našimi čebelarji. Projekt je nov temelj sodelovanja kmetijstva, čebelarstva in živilske industrije in pripomore k še večji zavesti o tem kaj jemo in od kod prihaja naša hrana. Le mi sami lahko pripomoremo k izboljšanju javnih naročil. Ko nabavljamo živila in kmetijske pridelke za otroke, bolnice, domove za ostarele ipd. je ključno, da se zavedamo tega, kako pomembno je to, da hrana prihaja od blizu.«

Vida FAJDIGA TURK, Institut za varovanje zdravja:

»Pomembno je, da bi Tradicionalni Slovenski zajtrk potekal kontinuirano vsako leto, da bi se dolgoročno povečalo število aktivnih uživalcev zajtrka. Naše raziskave bi lahko posledično pokazale učinek v večjem uživanja zajtrka, boljšem zdravju otrok in večji zbranosti pri šolskem pouku.«

Prof. dr. Rajko KENDA, strokovni direktor Pediatrične klinike v Ljubljani:

»Z velikim veseljem sem se udeležil Slovenskega tradicionalnega zajtrka v vrtcu Sostro. En sam zajtrk sam po sebi sicer ne more pomembno vplivati na trenutno zdravje. Pomen te akcije je bolj v njenem sporočilu, prvo: da premalo otrok zajtrkuje zjutraj in bi to moralo početi, drugo: da bi morali zajtrkovati zdravo hrano ter tretje: da moramo postati sposobni pridelovati lastno hrano za lastne potrebe in se ne zanašati na kontejnerje, ki prihajajo iz oddaljenih koncev sveta. Ta akcija je po svojem simbolnem pomenu izjemno pomembna.«

Čebelji vosek in njegova uporaba

Čebelji vosek izdelujejo čebele Apis mellifera. ‘Apis’ je latinska beseda za čebelo, medtem ko ‘melli’ pomeni med, ‘ferre’ pa nositi. Torej gre za čebelo, ki nosi med. Barva voska je odvisna od cvetic, iz katerih čebele nabirajo cvetni prah. Tako ima vosek lahko belo-rumeno ali rumeno-rjavo barvo.

Čebelji vosek je sestavljen iz estrov nenasičenih maščobnih kislin z enovalentnimi alifatskimi, ki predstavljajo 70 %. Ostale sestavine so proste maščobne kisline (15 %), alifatski ogljikovodiki (15 %), barvila, aromatične snovi, mineralne snovi ter vitamin A. Nekateri vosku dodajajo druge primesi (loj, mineralni, rastlinski vosek itd.), ki ga čebele zavračajo, ponaredke pa je težko prepoznati.

Vosek se začne topiti pri 64 ºC, pri okoli 35 ºC pa je plastičen in upogljiv. 37 ºC je normalna temperatura panja, ki omogoča čebelam, da vosek oblikujejo. Pri 25 ºC je vosek zelo močan in lahko zdrži več kilogramov medu, kajti čebele iz njega oblikujejo satje, v katerega shranjujejo med. Če se temperatura voska spusti pod 18 ºC, postane grenkega okusa. Čebelji vosek je bil tisočletja edini vosek, danes poznamo več vrst voskov, na primer rastlinske in sintetične voske.

Kako čebelji vosek nastane?

Grški filozof Aristotel je menil, da vosek prihaja iz rastlin. Mnogo kasneje so raziskovalci ugotovili, da vosek pridelujejo čebele delavke. Prehranjevanje s pelodom v prvih dneh življenja, omogoča tem čebelam, da lahko proizvajajo vosek.
Vosek izdelujejo parne voskovne žleze, ki ležijo na sprednji strani čebeljega zadka. Celice voskovnih žlez izločajo tekoči vosek, ki se na površini strdi. Čebele iz zadka s pomočjo dlačic na nogah prenesejo satje v usta in ga oblikujejo v želeno obliko, pri čemer igra pomembno vlogo tudi med, saj je med prav tako surovina in pogoj za izdelavo voska.

Uporaba voska nekoč

Čebelji vosek je v uporabi že več tisočletji. Že stari Grki so vosek uporabljali zaradi njegovih zdravilnih lastnosti; iz njega so delali obkladke in povoje, izdelovali pa so tudi lutke. V Perziji so z njim balzamirali trupla, Rimljani pa so ga uporabljali za izdelovanje smrtnih mask. Na splošno se je vosek uporabljal za izdelovanje kipov in kalupov. Slednjega so izdelali tako, da so vosek prevlekli z mavcem. Ko se je model posušil, so vosek z ognjem stopili in na njegovo mesto ulili kovino. Ta tehnika se še danes uporablja v modelarstvu ter zobozdravstvu.

Rimljani so vosek uporabljali za zaščito slik, saj je vodoodporen. Z njim so premazali tanko plast poslikane površine. V antiki so za slikanje zmešali 85 % voska z 15 % smole, kar je predstavljalo osnovo za barvo, h kateri so dodali pigmente. Z naravnimi čopiči so mešanico nanašali na lesene površine. Postopek izdelave je zaradi nevarnosti, da se vosek posuši, moral biti zelo hiter. Slike, naslikane z voskom, ki jih lahko občudujemo še danes v nekaterih muzejih, ne privlačijo prahu in so zelo obstojne.

Egipčani so vosek uporabljali pri gradnji ladij. V antiki pa so z njegovo pomočjo zlepili skupaj dve površini. Zgodba o Dedalu in Ikarju, ki sta zalepila krila s čebeljim voskom, le ni tako daleč od resnice. Vosek je imel tudi trgovsko vrednost. Z njim so odplačevali davke. Tudi na Slovenskem je bil vosek zapisan med dajatvami. Slovenci smo z izdelovanjem voska začeli v 13. stoletju.

V novem veku je cerkev predpisala obvezno uporabo sveč iz čebeljega voska, saj gorijo ‘čisto’, kar pomeni, da ne oddajajo črnih saj in pri topljenju ne puščajo skoraj nič voska.
Vosek se uporablja že več sto let kot tesnilno sredstvo ali kot mazilo za metke in strelno orožje. Pogosto je pomešano z drugimi sestavinami, kot sta oljčno olje in parafin. Seveda pa ne smemo pozabiti na uporabo voska kot pečata in kot ojačevalca sukanca za šivanje.

Uporaba čebeljega voska danes

Kozmetika
Čebelji vosek je izdelek, ki povzroča najmanj alergij med čebeljimi izdelki. Do sedaj obstaja samo eno poročilo o kožni alergiji, ki jo je povzročil čebelji vosek, kajti praviloma ne draži kože in ob pravilni uporabi v kozmetiki ne zamaši por. Koži daje elastičnost, jo preskrbuje z vlago in ima hkrati antiseptični učinek, kar pomeni, da jo ščiti pred obolenji. Je sestavina krem, mazil, ličil, vodoodpornih izdelkov, utrjevalcev za lase, mil in parfumov. Za pridobitev 5 kg dišave je potrebna ena tona voska.
Tistim, ki naravno kozmetiko izdelujejo doma, bo morda koristil podatek, da v kremah najdemo 8–12 % voska, dezodorantih do 35 %, depilacijskih sredstvih do 50 %, gelih za lase 5–10 %, balzamih za lase 1–3 %, maskarah 6–12 %, rdečilih za lica 10–15 % in senčilih za oči 6–20 %.

Zdravstvo
Vosek se v zobozdravstvu uporablja za izdelovanje modelov, medtem ko se zaradi antiseptičnega učinka uporablja v pripravkih za celjenje ran in opeklin. Če vosek žvečite, med drugim pomaga pri vnetju ustne votline in dlesni, obolelega požiralnika in želodca, pri astmi ter čisti nosno in čelno votlino.
Kitajska medicina je prepoznala vosek kot najpomembnejšo sestavino v zdravstvu. Cenjena je zaradi pozitivnega vpliva na kri, energetski sistem in daje telesu ravnovesje. Uporablja se kot sestavina za različna mazila, obliže in druge farmacevtske pripravke.

Recept za vnete mišice, živce ali sklepe (t. i. toplotna terapija)
Krpo primerne velikosti (položili jo boste na vneto mesto) enakomerno pomočite v pred tem raztopljen čebelji vosek. Pustite, da se krpa posuši. Ko je krpa ohlajena, jo segrejte v pečici do največ 50 ºC in jo položite na poškodovano mesto. Na vnetem mestu jo lahko pustite delovati čez noč. Uporabite jo lahko večkrat.

Prosti čas in še kaj
Zagotovo ste že vsi slišali za muzej Madam Tussauds v Londonu. Tam za izdelavo lutk uporabljajo mešanico (3 deli) čebeljega voska in (1 del) trdega voska. V prostočasnih dejavnostih pa se vosek uporablja tudi v svečarstvu, sikanju, poslikavi pisanic, nenazadnje tudi pri poliranju lesa ali usnja ter za loščenje kovin, ki jih je potrebno zaščititi pred korozijo.

Recept za premaz lesenih površin:
1/2 kg čebeljega voska
primešajte terpentin

Opomba: nekateri zmešajo enako količino voska in terpentina. Načeloma velja sledeče: pri manj terpentina bo masa gostejša in težje mazljiva, pri večji količini terpentina pa bo masa redkejša, lažje mazljiva in se bo bolj vpila v les.
Lesene površine lahko polirate tudi s trdim čebeljim voskom, ki ga postopoma vtirate v leseno površino.

Prehrana
Vosek se uporablja tudi v prehrambni industriji in je na embalaži označen pod številko E901. Ne vpliva na prebavni sistem, saj gre skozi človeško telo nespremenjen. Na dan je dovoljeno zaužiti 1290 g voska. V prehrani se uporablja za prekrivanje bombonov, sadja, orehov, kavnih zrn itd. Z njegovo pomočjo se v omenjenih izdelkih ohranja okus in barva. Namesto žvečilnih gumijev pa se priporoča žvečenje bombonov iz medu in voska.

Dejstva

• V 1 g voska je 1250 voščenih lusk.
• Čebela mora zaužiti 8,4 kg medu, da izdela 1 kg voska.
• Vosek se s staranjem ne pokvari.

Pomembno!
Ko vosek segrevate:

• ga ne topite neposredno na štedilniku. Vedno dajte kozarec, v katerem boste topili vosek, v posodo z vodo, ki jo segrevate na štedilniku.
• čebelji vosek ne zavre, ampak postaja vedno bolj vroč, dokler se ne sežge.
• svetuje se uporaba posod iz nerjavečega materiala.

Eva Žnidar za Bodi eko

Matični mleček – super hrana

Naravna zakladnica čebeljega panja vam ponuja kraljevski zaklad, ki bo poskrbel za vaše zdravje in dobo počutje celo leto.

Matični mleček ali gelée royale vrača življenjsko moč in energijo ter velja za »eliksir življenja«. Njegovo izjemno delovanje so cenili že Faraoni, ki so »hrano bogov« uživali za dolgo in polno življenje. Zvesta uporabnica matičnega mlečka je bila tudi Princesa Diana, nanj pa je prisegala tudi njena krušna babica, znamenita pisateljica Barbara Cartland, ki je vitalna dočakala 99 let.

Edinstven čebelji pridelek poskrbi za dolgoživost, velikost in spolno razvitost čebelje kraljice – matice, ki velja za najbolj plodno bitje na planetu in si upravičeno zasluži naziv »srce čebelje družine«. Matični mleček je izloček žlez mladih čebel dojilj, ki prve tri dni z njim hranijo zarod in matico, nato pa je z matičnim mlečkom hranjena le še ličinka matice. Najdragocenejši dar čebeljega panja je njena edina in izključna hrana do konca življenja.

Matični mleček je zaveznik vašega zdravja in dobrega počutja, zato že danes izberite enega od edinstvenih izdelkov z matičnim mlečkom, ki so jih v Medexu poimenovali Gelée royale in slovijo pa najvišji koncentraciji matičnega mlečka na tržišču ter preverjeno najvišji kakovosti.

www.medex.si

Čebele so koristne žuželke

Čebele so nerangirane žuželke, katere uvrščamo med tako imenovane kožokrilce. Na svetu je znanih že več kot 2000 različnih vrst čebel, njihova glavna značilnost pa je prilagodljivost za hranjenje z nektarjem in cvetnim prahom.  S slednjima se hranijo tudi ličinke čebel. Ravno zaradi omenjenega hranjenja imajo čebele na telesu posebno oblikov ane dlačice, s pomočjo katerih lahko vse to prenašajo in shranjujejo pelod.

Čebele so koristne žuželke tako za ljudi, kot tudi za ekosistem, saj opravljajo zelo pomembno vlogo opraševalcev.  V Sloveniji je najbolj poznana vrsta čebel, tako imenovana domača čebela s svojo avtohtono podvrsto kranjska čebela.

Pregled zgodovine čebelarstva

Čebelarstvo je dejavnsot, katera sega že v daljno preteklost – razvilo naj bi se v času takoj po ledeni dobi.  V tistem času so se razvile prve podvrste, medonosne čebele.  Dokazi, da so v tistih časih resnično že obstajale čebele in z njimi povezano čebelarstvo, se nahajajo v obliki slik v jamah, katere naj bi izhajala iz časa 10.000 let pred našim štetjem. Na samem začetku, ko človek ni poznal drugega načina kako priti do slastnega medu, so čebele dobesedno uničevali. Sčasoma pa so se stvari obrnile in tudi človek je spoznal, da obstajajo še drugačni načini odvzemanja medu in tako se je ta način ohranil vse do danes.  Čebelarstvo se je v preteklosti dejansko razvilo tako, da je človek čebele prenašal iz gozda in njihovega bivališča, v bližino svojega domovanja. Na ta ančin so kmalu čebele postale stalen spremljevalec ljudi.

Čebelarstvo je šlo v korak s časom in se je razvijalo tako kot nekatere napredne civilizacije. Začasa Egita in starega Rima, so nastali tudi prvi panji, ki jih je izdelal človek. Veste kako so bili izdelani? Osnovni sestavni material panjev je bilo kar blato, občasno tudi glina – neverjetno, kajne? Na našem območju pa so se panji nekoliko razlikovali od omenjenih, saj so Slovani panje ustvarili kar v drevesnih duplih in tam naselili čebele.  V preteklosti je bilo čebelarstvo zelo razvito in cenjeno, prav tako pa je bila močno razvita tudi trgovina s čebelami. A takšno stanje je vladalo samo do konca prve svetovne vojne, v malce manjšem obsegu pa se je nato nadaljevala v drugo svetovno vojno. Po drugi svetovni vojni pa je vse skupaj zamrlo. Danes še vidimo posamezne čebelje panje in ljudi, ki se ukvarjajo s čebelarstvom, vendar je razlika med preteklostjo in sodobnim časom predvsem v intenzivnosti čebelarstva. Danes se namreč ljudje s tem v večini ukvarjajo za svojo dušo, ker jih to veseli – prodaja medu je v drugem planu.

Čebele so izredno koristne žuželke

Ali ste vedeli, da so čebele koristne tako za cvetje, kot tudi za sadeže? Res je, da je na naših vrtovih in v sadovnjakih vse več žuželk, ki so škodljive in uničujejo naš pridelek, vendar pa obstjajo tudi koristne žuželke, take brez katerih na vrtu ali v sadovnjaku enostavno ne moremo. Problem je samo v tem, ker večina ljudi še dejansko ne pozna oziroma ne loči med škodljivimi in koristnimi živalicami. Kar se tiče čebel, je problem predvsem ta, da  ljudje ne poznajo čebel dovolj dobro in njihovega pomena za cvetje in ostale rastline. Rastline predstavljajo čebelam dnevni vir hrane, ki ga čebele potrebujejo za vsakodnevne potrebe.  V sodobnih časih imajo čebele na razpolago dovolj cvetlic za nabiranje nektarja in svetnega prahu, saj vse rastlinice, ki vsebujejo te stvari s pomočjo barv in dišav pošiljajo »signale« naokoli.

Pravi čebelar bi rekel, da včasih vse to izgleda kot nekakšno tekmovanje med cvetlicami – katera bo bolj pisana in bo bolj dišala. Kako pa je sama rastlina odvisna od čebel? V kolikor neka cvetlica ali kaka druga rastlina za čebele ni zanimiva, je te ne bodo oprašile in sčasoma bo ta poginila. Največkrat se takšen problem pojavi na območjih, kjer so slabše življenjske razmere – npr. onesnaženo okolje, ipd. V takih primerih rastlina ne dobi vsega potrebnega in tudi čebelam ne nudi toliko hrane, zaradi česar je avtomatsko nezanimiva za oprašitev. Zato se tudi nemalokrat zgodi, da sadjarji ne prepuščajo stvari naključju in zaradi večje verjetnosti dobre oprašitve, le te pogosto pri čebelarjih najamejo čebele in čebelje družine. Na ta način si zagotovijo uspeh pri pridelku. Na sam pridelek pa seveda vplivajo še drugi faktorji, kot na primer vreme, in podobno. Tako, da se ne zanašajte samo na čebele in njihovo opraševanje!

Čebele pa so tako kot za rastline, koristne tudi za živalski svet. Živalim namreč posredno ali neposredno dajejo hrano. Medved vemo, da obožuje med, medtem, ko imajo od čebel koristi tudi ptiči. Med letenjem se zgodi, da čebele po nesreči oprašijo cvetje, zaradi česar nastanejo semena, jagode ali drugi sadeži s katerimi se prehranjujejo ptice. Teh pa velik del poberemo in pojemo tudi ljudje sami. Vse omenjeno zgoraj kaže na to, da je čebela pomemben člen v naravi in to drži kot pribito. Kako ločiti spol med čebelami? Tako kot pri vseh ostalih živih bitjih, se tudi čebele ločijo po spolu. Spol čebele se na zunaj loči po številu členov tipalnic – teh imajo samci 13, samičke pa samo 12.  Sicer pa imajo čebele dobro razvit, dolg in koničast jeziček, s katerim srkajo nektar. Čebele lahko delimo tudi po dolžini jezička, in sicer na kratkojezičaste in dolgojezičaste. Poleg jezička, čebele vsebujejo tudi tako imenovano grizalo, katerega uporabljajo za gradnjo gnezda. Zelo znan telesni del čebele je tudi želo, ki predstavlja njihovo obrambo in je povezano s strupno žlezo. Zaradi tega čebelji pik tudi nekaj časa boli.

Po vsem napisanem sodeč so čebele resnično koristne žuželke, brez katerih bi bile stvari bistveno drugačne, saj predstavljajo eno najpomembnejših skupin živali tako za kmetijstvo, kot tudi za ekologijo.  Na njihovo pomembnost kaže že dejstvo, da bi v primeru iztrebljenja ali uničenja medonosnih vrst čebel, na določenem območju nastale večje okoljske spremembe, kar pa ni mačji kašelj. Morda so čebelice nadležne in marsikomu predstavljajo najhujšo nočno moro, vendar ni tako. Čebele se dejansko bojijo ljudi in se jim, če je le mogoče izognejo. Seveda pa se v primeru, ko se počutijo ogrožene branijo tako kot vsako drugo živo bitje in zato v takih primerih pičijo. Če ste bili eden tistih, ki ste spretno ubili vsako čebelo, ki vam je brenčala okoli ušes, potem se velja zamisliti in v prihodnje ravnati drugače.

Apiterapija ali čebelja terapija

Apiterapija je terapija, ki s pomočjo čebeljih pikov in pridelkov kot so med, propolis, matični mleček …  krepi imunski sistem in ohranja zdravje. Začetki uporabe apiterapije segajo že v čase starih Egipčanov.

Trditve in testiranja zdravilnih učinkov apiterapije temeljijo predvsem na izkušnjah posameznikov in tradicionalni uporabi skozi zgodovino in so večnima znanstveno nedokazane.

V apiterapiji se uporablja 5 čebeljih pridelkov:

Čebelji strup

Zdravilec z iglo ali čebeljim pikom vbrizga čebelji strup v kožo. Strup se uporablja pri zdravljenju multiple skleroze, tendonitisa in degenerativnih kostnih obolenj. Čebelji strup deluje protivnetno in je na tem področju močnejši kot katero koli zdravilo, ki se uporablja v uradni medicini. Pred terapijo se morajo pacienti testirati na alergijo na čebelje pike.

Cvetni prah

Naravni energijski dodatek, ki se uporablja tudi kot dodatek pri zdravljenju sezonskih alergij. Prav tako za cvetni prah pravijo, da zavira in upočasnjuje nastajanje gubic.

Surovi med

Neobdelani med brez dodatkov je odličen vir energije in se uporablja pri marsikateri bolezni in težavi. Uporablja pa se lahko tudi na odprtih ranah, saj prepreči nastanek bakterijskega vnetja in razmnoževanje bakterij.

Matični mleček

Matični mleček je mlečno bela snov, ki jo proizvajajo čeble delavke in z njo hranijo čebeljo matico. Matični mleček se uporablja v lepotnih pripravkih in pravijo pa, da zmanjšuje tudi holesterol.

Propolis

Propolis čebele uporabljajo kot lepilo, s katerim lepijo skupaj gradnike v panju, pridobivajo pa ga iz drevesnega soka. Uporablja se v raznih protivnetnih pripravkih, balzamih za ustnice, proti glivicam, poleg tega pa je tudi antioksidant.

Med krepi tudi srce

Med, ta sladka tekočina, ki jo čebele proizvajajo iz cvetličnega nektarja je eno najbolj zdravih in naravnih sladil. Zaradi svojega značilnega okusa, ki zavisi tudi od vrste rastlin, na katerih čebele nabirajo nektar, ga imajo nekateri celo rajši od sladkorja in ostalih sladil. Tekoči med se tudi ne pokvari, lahko pa kristalizira v trdno stanje, vendar ga lahko s segrevanjem povrnemo nazaj v tekoče. Med z rednim uživanjem med drugim krepi tudi srce.

Uporabljamo ga lahko kot mazilo, v kombinaciji z ameriškim slamnikom (20-30 kapljic) in dobimo odlično zdravilno sredstvo za rane, tvore, hraste, odrgnine, … Rane, ki se prepočasi celijo, namažemo z mešanico medu in sveže naribane korenine hrena. Lahko pa uporabimo uporabimo tudi tinkturo hrena namesto svežih korenin.

Med je odlično zdravilo tudi pri artritisu in putiki. Za ti dve težavi zmešamo 4 žlice medu in čajno žličko gabezove korenine, ki jo zmeljemo v prah ali pa kor pri hrenu uporabimo gabezovo tinkturo. Mešanico dobro premešamo in segrejemo v vodi. Vročo mešanico polagamo na boleča mesta na roke, komolce, kolena, noge, členke. Najbolje je, da si obkladke naredimo zvečer in jih pustimo delovati čez noč. Obkladek lahko zavijemo z volneno krpo ali ruto, da se toplota dlje obdrži.

Za boleče grlo pojejte vsake 4 ure žličko medu zmešane s pol žličke jabolčnega kisa.

Kristaliziran med

Nekateri mislijo, da če med kristalizira, pomeni, da je pokvarjen ali da je z njim nekaj narobe.

Temu seveda ni tako, saj vsak med prej ali slej kristalizira, kdaj pa se to zgodi je odvisno pri kakšni temperaturi ga hranimo in kakšne vrste je.

Kristalizacija medu pa ne spremeni njegove kemične sestave in ne izniči zdravilnih učinkovin in lastnosti. Do kristalizacije pride, ker je med nasičen z glukozo, fruktozo in sladkorjem in zaradi tega preide v stabilnejšo obliko.

Če želimo, da med zopet postane tekoč, ga segrevamo pri temperaturi 40°C in pri tem pazimo, da temperatura ni previsoka, saj le-ta lahko uniči zdravilne lastnosti medu.

Naprej »