Paradižnik proti boleznim srca in ožilja

Paradižnik je verjeli ali ne rastlina, ki je zelo sorodna čiliju, tobaku, jajčevcu in krompirju. Izvira iz Južne, Srednje in delno tudi iz juga Severne Amerike. Najbolje uspeva v zmerni klimi in in je enoletna rastlina, za katero je značilno, da se pogosto ovija tudi ololi drugih rastlin. Paradižnik lahko v višino doseže od 1 do 3 metrov.

Paradižnik je danes že povsod zelo priljubljena povrtnina. A ste vedeli, da paradižnik ni zelenjava, ampak vrsta sadja? Veste zakaj ga obravnavajo kot zelenjavo? Zato, ker so v preteklosti v ZDA, z namenom zmanjšanja transportnih stroškov, paradižnik uvrstili med zelenjavo in od tedaj je tako.   Poznamo več vrst paradižnika, katere se med seboj razlikujejo predvsem po barvi in obliki, medtem, ko vse vsebujejo razmeroma enako količino hranilnih vrednosti. Paradižnik tako, kot mnoge ostale povrtnine, vsebuje veliko vode, in sicer okoli 94%, poleg tega pa vsebuje tudi veliko vitamina A in C. V prehrani je zelo cenjen predvsem zaradi svojega prijetnega okusa, vonja in barve, ki jo daje jedem.  Poleg vitaminov je obogaten tudi z minerali, še posebej s kalcijem, železom in magnezijem. Paradižnik je znan kot hrana, ki pogasi žejo, nas osveži in odpre apetit.

Mnogi ljudje so ga poimenovali kar super hrana oziroma super povrtnina, saj je dobesedno nabit z zdravimi snovmi in vitamini. Predvsem pa je znan kot hrana, ki učinkovito zmanjšuje tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja. Vendar pa srce in ožilje varule le tisti naravni, ekološko pridelan paradižnik. Kot že omenjeno, se paradižnik deli v različne skupine, vsem najbolj znan pa je okrogel, rdeč paradižnik. Ta vsebuje veliko sadne kisline, medtem, ko ima tako imenovani mesnati paradižnik v sebi večji delež mesa. Je bolj sladek, saj vsebuje manj sadne kisline. Verjetno vsem dobro poznana vrsta paradižnika je tudi koktajl paradižnik, imenova tudi črešnjevec. Od ostalih se razlikuje po svoji majhnosti in barvi, katera je lahko rdeča, rumena ali oranžna.

Okus koktajl paradižnika je bolj sladek kot pri ostalih vrstah in je zato kot nalašč narejen za dekoracijo drugih jedi ali presno uživanje.  Poznamo pa tudi ovalni paradižnik, katerega plodovi so sijoče rdeče barve in imajo čvrsto meso ter bore malo koščic. Ker so bolj sladkastega okusa so primerni za solate. Poleg vseh omenjenih pa ne smemo pozabiti še na eno vrsto oziroma lahko bi rekli kar na zanimivost v vrstah paradižnika – črni paradižnik. Ta je poln antioksidantov in zelo zdravilen, poleg tega pa naj bi deloval kot afrodiziak. Seveda pa poleg črnega najdemo na tujih trgih tudi več vrst belega in zelenega paradižnika.

Najbolj pomembna snov v paradižniku je zagotovo, poleg vseh ostalih vitaminov in mineralov, likopen, kateri je glavni krivec za to, da je paradižnik rdeče barve. Ravno likopen pa naj bi paradižniku dal vse zdravilne učinke, še posebej kar se tiče bolezni srca in ožilja. Dokazano je, da je likopen tako učinkvit, saj naj bi ljudje, ki uživajo veliko paradižnika, redkeje umirajo za rakavimi obolenji, kot tisti, ki paradižnik ne uživajo ali pa ga uživajo v majhnih količinah. Zakaj je likopen še pomemben? Je del antioksidacijske obrambne mreže v koži, zaradi česar lahko povsem samostojno ali v kombinaciji z drugimi hranili tudi poveča zaščitni faktor kože. Posredno pa tudi zmanjšuje tveganje za nastanek starostne rumene pega.

Paradižnik in njegov vpliv na srce

Kot že omenjeno ima paradižnik zelo pomembno vlogo pri zmanjševanju tveganja za nastanek oziroma razvoj bolezni srca in ožilja in vse to zaradi visoke vsebnosti likopena, kateri s svojim antioksidacijskim delovanjem v človeškem telesu in organizmu nevtralizira proste radikale. V kolikor tega likopen ne bi počel, bi prosti radikali utegnili poškodovati celične membrane in celice. Zaščita, ki jo nudi likopen pa zmanjšuje tveganje za nastanek vnetij in posledično tudi za nastanek ali napredovanje artioskleroze. Blagodejno pa na srce vpliva tudi vsebnost kalija, niacina, folatov in vitamina B6 v paradižniku. Kako? Hrana bogata s kalijem je znana po tem, da učinkovito dosega uravnotežen oziroma primeren srčni tlak. Sam niacin pa v medicini uporabljajo tudi za zniževanje povišane ravni holesterola v krvi. Medtem, ko kombinacija vitamina B6 in folatov učinkovito zmanjšuje raven homocisteina v krvi, kateri lahko v primeru, da je prisoten v visokih količinah, poveča tvegan je za nastanek bolezni srca.

Paradižnik in rakava obolenja

Res, da je paradižnik v prvi vrsti zelo učinkovit v preprečevanju nastanka bolezni srca in ožilja, poleg tega pa deluje zaščitno tudi pri nastanku rakavih obolenj. Še posebej učinkovito zaščito nudi pri nastanku raka na prostati. Večje količine paradižnika kot zaužijete, bolj se zmanjšuje tveganje za nastanek raka na prostati, za kar 50 odstotkov pa se zmanjša tveganje za nastanek določenih agresivnih tumorjev na istem predelu. Neke nove raziskave pa so dokazale celo, da paradižnik uspešno zmanjšuje tudi tveganje za nastanek raka na dojki, materničnem vratu, prebavilih, mehurju in pljučih.

Poleg vsega omenjenega pa paradižnik pospešuje tudi izločanje vode iz organizma, regulira prebavo in hkrati vzpodbuja delovanje trebušne slinavke. Vitamin K, ki se nahaja v tem zdravilnem sadežu, pomaga vzdrževati kosti zdrave, krom in riboflavin pa sta zelo koristna predvsem za ljudi, ki trpijo za migrenami ali pa imajo sladkorno bolezen oziroma diabetes. Tako kot vsak živ organizem oziroma živo bitje varuje nek ovoj (koža) pred škodljivimi vplivi okolja, tako tudi rastline varujejo olupki oziroma skorja. Zato imajo tudi olupki pri paradižniku velik pomen pri zaščiti pred škodljivimi okoljskimi vplivi. Ravno olupek naj bi vseboval največji del antioksidantov, kateri omogočajo sadežu, da se uspešno bori proti škodljivim vplivom narave.  Vendar pa morate biti tukaj zelo pozorni! Olupki so hkrati del sadeža, kjer se nabirajo škodljive bakterije in pesticidi, zato vsak sadež nujno pred uporabo operite!

Kljub temu, da nek izrek pravi: »Eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran«, jabolko ni edini sadež, ki ima blagodejne učinke na vaše telo in organizem, še posebej pa na srce in ožilje. Sedaj ste spoznali še en sadež, paradižnik, ki ima enako blagodejne učinke tako na srce kot tudi na ožilje. Če ste do sedaj paradižnik uživali samo nekajkrat na teden, imate sedaj kar nekaj razlogov več zakaj ga uživati vsakodnevno!

S hrano proti ožanju krvnih žil

Holesterol je rumena, voskasta maščobna snov v krvi, ki povzroča, da arterije postajajo odlagališče bioloških odpadkov. Ti potem ožijo krvne žile in premoščajo prepad, ki vas loči od bolezni srca. Poznamo dve vrsti holesterola, in sicer LDL (low-density lipoprotein) in HDL (high-density lipoprotein). HDL holesterol veže molekule LDL in jih odnaša v jetra, kjer se uničijo.

Znanstveniki po svetu se že leta trudijo dokazati teorijo, ki obeta, da bo holesterol mogoče skoraj popolnoma uravnavati s hrano. Tega si še pred nekaj leti ni bilo mogoče niti zamišljati. Teorija, ki so jo postavili dr. Steinberg in drugi, opisuje, kako se zamašijo arterije. Posebne oblike kisika, znane kot prosti radikali, se v krvi srečujejo z maščobnimi molekulami LDL holesterola in jih oksidirajo. LDL postane žarek, podobno kot maslo, ki ni spravljeno v hladilniku. V takem stanju ga hitro pogoltnejo celice, imenovane makrofagi. Ko so makrofagi nabiti z maščobnimi kroglicami, se razrastejo v usodne maščobne celice.

Če želite znižati holesterol, jejte fižol …

Dr. James Anderson z University of Kentucky College of Medicine pravi, da 170 gramov kuhanega fižola na dan zniža škodljivi holesterol za približno 20 odstotkov! Rezultati se pokažejo v približno treh tednih. Učinkovite so vse vrste fižola, temni, svetli, leča, čičerika, posušena soja, pa tudi konzervirani fižol.
Nizozemski znanstveniki so odkrili tudi protiholesterolni učinek ovsa. O tem poroča dr. Michael C. Davidson, asistent na kardiologiji v Rush-Presbyterian-St. Luke’s Medical Center v Chicagu. Za tak učinek niso potrebne velike količine ovsa. “Srednje velika skodela kuhanih ovsenih otrobov ali velika skodela ovsene kaše povsem zadošča,” je v nedavni študiji navedel dr. Davidson. Najbolj zgovorno je to, da se je holesterol znižal celo za toliko, da je ena tretjina pacientov lahko opustila močna zdravila za zniževanje holesterola.

Dvajset objavljenih raziskav dokazuje tudi, da raven holesterola znižujejo sveži česen in nekateri česnovi pripravki. Po dr. Robertu Linu, ki je predsedoval mednarodni konferenci o zdravilnih učinkih česna, lahko trije stroki česna na dan znižajo količino holesterola v krvi za povprečno 10 odstotkov, pri nekaterih ljudeh pa tudi za 15 odstotkov. Prav nič ni pomembno, ali je česen kuhan ali surov, na oba načina je enako učinkovit.

HDL holesterol učinkovito zvišuje tudi uživanje surove čebule. Pol surove čebule oziroma čebulnega soka, zviša HDL za povprečno 30 odstotkov pri večini ljudi z boleznimi srca in s težavami s holesterolom.

Univerzalnost olivnega olja

Težko je dovolj poudariti, kako zelo je olivno olje koristno za arterije in uravnavanje holesterola. Njegovo učinkovanje je trojno. Najprej znižuje škodljivi LDL holesterol in nekoliko zvišuje ali ohranja količino HDL holesterola. Tako izboljšuje razmerje med njima, kar je za srce zelo pomembno. V nasprotju s tem pa rastlinska olja – koruzno, sojino, sončnično ali olje oljne repice – znižujejo tako koristni HDL kot tudi škodljivi LDL holesterol.

V neki temeljni študiji je bilo celo ugotovljeno, da je olivno olje celo boljša rešitev od standardno priporočane protiholesterolne maščobne diete. Kadar ljudje pojedo 41 odstotkov kalorij z maščobami, večino z olivnim oljem, se LDL holesterol zniža bolj kot ob dieti s polovično količino kalorij iz maščob. Poleg tega se koristni HDL ob dieti z olivnim oljem zviša, ob dieti z malo maščobami pa zniža. To seveda ne pomeni, da morate olivno olje lokati, pomeni pa, da takrat, ko si zaželite zabeljene hrane, sezite raje po olivnem olju, saj gre za nenasičeno maščobo, ki preprečuje mašenje arterij.

Oče bolezni je lahko karkoli, slaba prehrana pa ji je vedno mati. (Kitajski pregovor)

Mandlji in orehi

Glede na to, da je holesterol danes skoraj največja tegoba zahodnega sveta, je dobro vedeti, kako ga lahko z nekaterimi preprostimi prehrambenimi ukrepi učinkovito znižamo.
Kako lahko z orehi uravnavamo holesterol? Mar niso bogati z maščobami? Da, toda predvsem z nenasičenimi maščobami, za katere je znano, da znižujejo škodljivi holesterol, ker mu preprečujejo oksidacijo. Dr. Gene Spiller je moške in ženske, ki so imeli precej visok holesterol v krvi, povprečno okrog 6,24 mmola, pripravil do tega, da so vsak dan pojedli 100 gramov mandljev, kar je trajalo od treh do devetih tednov. Drugi testiranci so uživali enako količino maščob s sirom ali z olivnim oljem. Rezultat: povprečna vrednost holesterola pri jedcih mandljev se je v primerjavi z jedci sira zmanjšala za 10 do 15 odstotkov. Mandlji so učinkovali enako dobro kot olivno olje!

Presenetljiv je tudi podatek, da količino holesterola v krvi zanesljivo znižuje uživanje avokada. Avokado vsebuje velike koncentracije maščob, ki uravnavajo holesterol, tako kot mandlji in olivno olje. Holesterol pa lahko uravnavamo tudi z jagodami, kjer pomembno vlogo igrata vitamina C in E. Oba vitamina učinkovito preprečujeta spreminjanje LDL holesterola, zaradi katerega so ogrožene arterije. Moški in ženske, ki so zaužili po 180 miligramov vitamina C na dan (toliko ga je v 140 gramih jagod in v 115 gramih brokolija), so imeli za 11 odstotkov višji HDL holesterol od tistih, ki so zaužili le tretjino te količine. Neka teorija pravi, da vitamin C zavaruje LDL holesterol pred prostimi radikali.

Jabolka in druge jedi z veliko vsebnostjo topnih vlaknin, ki se imenujejo pektin, prav tako pomagajo zniževati nivo holesterola. Francoski raziskovalci so opazovali skupino zdravih moških in žensk srednjih let, ki so ob svoji običajni prehrani pojedli še dve ali tri jabolka na dan. Pri 80 odstotkih se je holesterol znižal, pri polovici celo za več kot 10 odstotkov. Tudi količina koristnega HDL holesterola se je povečala. Zanimivo je, da so bila jabolka bolj učinkovita pri ženskah.

Filtrirajte kavo!

Če pijete filtrirano kavo, si ravni holesterola ne boste povečali, ekspres kava pa holesterol zelo zvišuje. Vzrok je verjetno to, da snov, ki zvišuje holesterol, ostane v papirnatem filtru. Na ta način v Združenih državah Amerike danes pripravijo okoli 75 odstotkov kave.
Uganko so razrešili nizozemski raziskovalci. Iz evropske ekspres kave so izločili maščobno substanco, imenovano lipidni faktor. Prostovoljci, ki so jedli ta “kavni lipidni faktor”, so si holesterol v šestih tednih zvišali v povprečju za 23 odstotkov, od 4,68 mmola na 5,72 mmola! Skoraj pri vseh je narasel škodljivi LDL holesterol.

Dobro je tudi znano, da malo piva, vina ali žganja poveča koristni HDL holesterol. Neka raziskava v Veliki Britaniji dokazuje, da kozarček ali dva vina, piva ali kake mešane pijače na dan zviša HDL za povprečno 7 odstotkov. Nedavna raziskava na Oregon Health Sciences University je dokazala, da imajo ženske, ki si privoščijo štiri do trideset kozarčkov alkoholne pijače na mesec, višji HDL kot tiste, ki si pijačo privoščijo manj kot štirikrat.

Ali je lahko nevaren tudi prenizek holesterol?

Raziskovalci si to vprašanje zastavljajo vedno pogosteje in zdi se, da bi bil odgovor lahko pritrdilen. Zelo nizka raven holesterola, na primer pod 4,16 mmola, je lahko nevarna. V neki raziskavi, v kateri je sodelovalo 350.000 zdravih moških srednjih let, so dr. James Neaton in njegovi sodelavci na University of Minnesota ugotovili, da je bila raven holesterola pri 6 odstotkih preiskovanih moških zelo nizka, bolezni srca pa med njimi tako rekoč ni bilo. Vendar pa so imeli možje z nizkim holesterolom drugačne težave: dvakrat bolj so bili izpostavljeni kapi zaradi krvavitve, smrti zaradi kroničnih obstruktivnih pljučnih bolezni in samomora, trikrat večja je bila nevarnost, da zbolijo za rakom na jetrih. Raziskave povezujejo nizek holesterol tudi z rakom debelega črevesa in poškodbami jeter.

Obstajajo tudi novi dokazi o tem, da nizek holesterol povzroča depresijo, vsaj pri starejših moških. Raziskava, ki jo je vodila dr. Elisabeth L. Barret-Connor z University of California v San Diegu, je pokazala, da je bilo približno 16 odstotkov moških, starih 70 let ali več, ki so imeli zelo nizko raven holesterola, rahlo ali hudo depresivnih. Dr. Barret-Connorjeva lahko zgolj sklepa, da nizek holesterol znižuje koncentracije serotonina v možganih, to pa vodi v vedno hujšo depresijo in agresivnost.

Sladka kriminalna zgodba

Sladkor in njegova zgodovina je dolga kakih 2300 let, trgovina je cvetela in z njim so obogateli tisoči ljudi. Potem pa se je nenadoma pojavil saharin, tista hudičeva zadeva, ki je tristokrat bolj sladka, pa sploh ni sladkor! Zgodba o vojni med sladkorjem in saharinom je prepolna spletk, podtikanj in strasti. In ta zgodba je prava pravcata kriminalka!

V dandanašnjih neizprosnih bitkah za tržni delež so vse pomembnejši argumenti, raziskave, sporočila za javnost, pričevanja in dejstva, z vedno novimi in vse bolj argumentiranimi informacijami smo zapisani dobesedno vsak dan, da bi le stopili na eno ali drugo stran. Zaradi tega vedno pogosteje tudi izgubljamo niti, zgodbe, spoznanja, neka druga dejstva, ki bi na vojno okoli nas morda vrgla še drugo luč in bi problematiko lahko bolje razumeli. Ali imajo tisti, ki se borijo za prevlado na trgu, interes, da potrošniki dobro poznajo tematiko, ali ne, verjetno ni prevelika dilema. Zato število informacij samo narašča.

Le občudovana umetnost

Nekdaj so si ljudje hrano sladili na različne načine, na primer s sladili kot so med, sok sladkornega trsa in javorjev sirup črnega javorja, sladkor je v zgodovino prišel šele kasneje. Nekako 300 let pred našim štetjem so namreč Indijci s pomočjo neke precej skrivnostne tehnologije že znali izdelati pravi sladkor. Prava proizvodnja sladkorja datira v deseto stoletje in v Egipt, nekoliko kasneje so ga pridobivali tudi na Cipru. V arabski kulinariki in starih kuharskih knjigah lahko najdemo številne recepte za pripravo sladkarij in jedi s sladkorjem, zato ne čudi, da so bili njihovi gostje iz Evrope vedno znova fascinirani nad raznolikostjo ponudbe in široko paleto idej. Še posebej so občudovanje plenile slastne pijače s sadjem in sladkorjem, ohlajene z ledom z bližnjih gora … in to v času, ko je Evropa sladkor uporabljala predvsem za medicinske namene!

Arabci so sladkor prinesli v Bizanc, pa tudi naprej. Priložnosti, da bi sladkorni trs, divja rastlina z obal bengalskega zaliva, prodrl v Evropo, sta bili vsaj dve: najprej je vojska Aleksandra Velikega ob svoji vrnitvi iz Indije prinesla s seboj tudi sladkorni trs, vendar ni zbudil nobenega interesa, potem pa so v 13. stoletju trs s seboj s pohodov prinesli tudi križarji. Kljub temu je glavno sredstvo za slajenje živil skozi celoten srednji vek v Evropi ostal med.

Selitev čez lužo

Po odkritju Amerike koncem 15. stoletja je Evropa spoznala veliko rastlin, ki so bila za ameriška tla običajna, na primer tobak, koruza, krompir in druge, manj pa je znano, da so isti popotniki neko pomembno rastlino odnesli tudi v Novi svet – ameriška celina je spoznala sladkorni trs. Najbolj se je prijel v Braziliji, kjer so se pogoji najbolj ujeli, tako klima in prst kot tudi cenena delovna sila, sužnji, ki so jih kmalu zatem pričeli dovažati iz Afrike. Sladkor je hitro omrežil vse.

Njegova proizvodnja je bila težavna: najprej je bilo treba trsje posekati, nato narezati, drobiti (in za vse to so potrebovali izredno močne roke), potem pa so sok dolgo kuhali v velikih bakrenih posodah ter ga na koncu ohladili v glinenih vrčih do kristalizacije. Tak neprečiščeni sladkor so potem rafinirali, čistili kar tam ali pa so ga na čiščenje vozili v Evropo (London, Pariz, Benetke, Antwerpen itd.), kar mu je seveda zviševalo ceno. Kolonialni sladkor in rum – kot stranski produkt proizvodnje sladkorja – so najprej uvažali iz Brazilije, kasneje pa s Kube, Antilov in Portorika. V nasprotno smer je potovala nasoljena govedina in drug živež, trgovina se je ustalila.

To je bila prava trgovska idila: proizvajalci in trgovci so nekaj stoletij dobro služili, proizvodnja je rasla, cvetele so tudi državne blagajne. Vse pa je leta 1878 porušilo neko novo odkritje: kemik Fahlberg je odkril snov, ki je bila 300-krat slajša od sladkorja, pa sploh ni bila sladkor!

Saharinska vojna

Novemu “sladkorju” se je reklo “saharin” in mu je takoj uspelo javnost razdeliti na tiste, ki so bili “za”, in tiste “proti”. Jasno je, da so bili najglasnejši nasprotniki prav proizvajalci sladkorja, ki so takoj zaslutili, kaj novo odkritje pomeni. Pridružili so se jim še različni tradicionalisti, ki nimajo radi sprememb, govoreč, da gre za zdravju nevarno “hudičevo delo”, saharinu nasprotna pa je bila tudi nemška vlada, ker se je bala, da bo izgubila lep dela pritoka davkov. Da bi dokazal, da je saharin neškodljiv, je Fahlberg vsakodnevno pogoltnil po 10 gramov saharina, kar se tudi danes smatra za zelo pretirano količino, celo za živali.
Seveda so se najbolj iskreno veselili sladkorni bolniki širom sveta – o sladkorju dotlej niso smeli niti sanjati, sedaj pa so jim bile naenkrat na dosegu rok jedila in sladice s prej prepovedanega seznama. Podporniki saharina so bili tudi logično tudi zdravniki, ki so ga imeli kar za zdravilo.

V času vrenja javnega mnenja so spretni tovarnarji hitro večali proizvodnjo saharina, ki je že leta 1901 znašala neverjetnih 175.000 kilogramov! Seveda je tako agresiven prodor na trg že omenjene strasti samo še razplamtel. Morda zveni neverjetno, toda v nemškem parlamentu so se prav o saharinu zelo žolčno kregali en cel dan! Socialisti in liberalci so skupni napadali Bismarckovo vlado, da širokim množicam ne dovoli za majhne denarje uživati sladke hrane. No, vlada je kljub vsemu saharin prepovedala in tako končala spor. Zgodilo pa se je nekaj nepredvidljivega – proizvodnja saharina je prešla v ilegalo in ustvarila črni trg; prodaja je postala še večja kot prej, le da po novem vlada od vsega primeta ni imela niti marke dohodka! Tihotapci so imeli pri iskanju poti saharina do kupcev veliko navdiha – prenašali so ga v vrečkah, všitih pod krila, vstavljenih v zračnice koles ali v dvojna dna kovčkov, saharin se je znal vsuti celo iz steklenic, v katerih bi moral biti šampanjec! Nekateri so pri tem bajno zaslužili, nekateri manj spretni pa so zaradi te prepovedane trgovine končali v zaporu.

Dragocena molzna krava

Vlada je tako morala popustiti in dovoliti proizvodnjo ter prodajo saharina. Mačehovski odnos države se je – zavoljo profitov, jasno – spremenil v zaščitniškega, letna proizvodnja skoraj petsto ton saharina je bil dovolj velik razlog za to. Saharin je našel svoje mesto na mizah, za časa druge svetovne vojne, ko je bila dobava sladkorja motena, je za kratek čas celo prevzel primat sladkorju.

Povedati je treba, da je bil tedanji saharin nekoliko grenak (neprimerno slabši od današnjega), vendar je bilo pomembno to, da je bil poceni in da je sploh bil. In če bi hudič spal, bi bilo zgodbe o saharinu in sladkorju tukaj konec. A ni bilo tako. Ravnotežje med sladiloma se je spet porušilo po letu 1945. gospodarstvo se je povsod po Evropi po vojni razcvetelo, v Nemčiji še najbolj. “Poljedelski čudež” v 50-tih letih je prinesel hitro rast življenjskega standarda in poplavo hrane. Med vsem tem je enormno zrasla prav poraba sladkorja, ki so ga z veliko žlico vmešavali v pecivo, torte, sladolede, kreme, marmelade itd. Umetna sladila – ne samo saharin, ampak tudi druga novo odkrita sladila, ki so se pojavila v vmesnem času – se navkljub odličnim lastnostim niso mogla uveljaviti zaradi diktature sladkorja oziroma “sladkornega lobija”. Pred propadom so jih rešili samo zdravniki in strokovnjaki za prehrano.

Vse manj zaželeni sladkor

V tem času so se stvari namreč korenito spremenile. “Napačno sestavljena” hrana je skupaj s pretirano uporabo alkohola doprinesla k vse večjemu številu ljudi, ki trpijo, bolehajo in umirajo zaradi bolezni ožilja in srca, možganske kapi, sladkorne bolezni in drugih. Prav vse te težave pa imajo skupen imenovalec prav v napačni prehrani. V družbi hranil, ki so sestavljala “listo nezaželenih”, se je na častnem mestu znašel tudi sladkor. “Obtožen” je bil za okvare zob, debelost, kronično utrujenost, sladkorno bolezen, celo shizofrenijo, pa tudi za delinkventno obnašanje mladine! Nizale so se študije, katerih cilj je bil ukiniti ali pa vsaj močno zmanjšati porabo sladkorja. Za proizvajalce so bili to seveda čisto nemogoči argumenti, tisto pa, kar jih je prizadelo najbolj, je bilo dejstvo, da so zdravstvene avtoritete in organizacije svetovale ljudem ne le to, naj se sladkorju v čim večji meri izogibajo, ampak naj si hrano sladijo prav z umetnimi sladili, ki nimajo energetske vrednosti, s smrtnim sovražnikom sladkorja torej! Kot da to ne bi bilo dovolj, je sledilo tudi priporočilo, da bi se veljalo izogibati sladkorju zaradi ohranitve in izboljšanja zdravja. Sladkorni imperij je bil pred razpadom.

Udarci pod pasom

Za čakanje ni bilo več časa in proizvajalci sladkorja so se za novo vojno pripravili precej bolj premeteno kot prej – namesto prepričevanja preko medijev je vojna dobila dimenzije znanstvenih razprav. Hlastno so iskali vse mogoče možnosti, da bi dokazali škodljivost umetnih sladil in jih tako odstranili za vse čase. Pojavile so se tovrstne razprave in znanstvena dela, prvi vrhunec tega boja pa je bila neka kanadska “znanstvena” študija, ki je – v obliki novinarske zgodbe – obšla cel svet in precej prestrašila proizvajalce umetnih sladil, saj je v njej črno na belem pisalo, da so poskusne podgane zaradi dolgotrajnega uživanja saharina dobili raka na mehurju!

Ko je prišlo že do precejšnje škode, so se vendarle pojavili nekateri znanstveniki, ki so menili, da mora javnost kljub vsemu izvedeti resnico, in so pojasnili zahrbtnost tega napada – podgane so v tej študiji prejemale tako velike količine saharina, da se škodljivim pojavom ni bilo mogoče izogniti. Doza, uporabljena v tem eksperimentu, je bila naravnost pošastna, primerljivo enaka 10.000 tabletam, ki bi jih dnevno zaužil človek!

Skupina uglednih znanstvenikov je kmalu zatem objavila sklep, da je “saharin v priporočljivih količinah popolnoma neškodljiv”. Kaj pomeni “v priporočljivih količinah”, je jasno že od Paracelsusove trditve iz 16. stoletja: “Vse je strup in vse je zdravilo. Kaj pa je zdravilo in kaj strup, odreja samo količina.”

Danes

Seveda tovrstne kalvarije ni preživel samo saharin, tudi drugim umetnim sladilom nihče ni pripravil slavnostnega sprejema, kljub temu pa so si našla svoj prostor pod soncem. Dandanes za red na tem segmentu trga skrbi mnogo organizacij in znanstvenih teles po svetu. Ena od posledic strogega nadzora je nekakšno “miroljubno sožitje” proizvajalcev sladkorja, nadomestkov sladkorja in umetnih sladil, pri čemer pa vojna seveda ne miruje, le preoblikovala se je – danes gre za težnjo po učinkovitosti, kvaliteti in prepričevanju kupcev, kje je boljše, cenejše in predvsem bolj zdravo.

Aleš Petrič

Holesterol je nevaren, zato preprečimo njegov nastanek

Izognite se degeneriranim maščobam, ker jih telo noče in zaradi njih ustvarja “barikade” v ožilju. Holesterol je le posledica. Raje se ukvarjajte z vzroki za njegov nastanek. Vse več je znanstvenikov, ki se strinjajo, da holesterol nastaja kot obrambna reakcija našega telesa, če smo dehidrirani, polni kislin, ali če uživamo hrano, ki je v postopku predelave utrpela “totalko” (hidrogenizacija, homogenizacija, obsevanje, obdelava v mikrovalovki …).

Holesterol je tako podoben carini, ki varuje mejne prehode in ti so ravno v vašem ožilju, ker se tam opravlja največji del izmenjave telesnih tekočin. Zato rešitev ni v zniževanju holesterola, posebej ne s pomočjo snovi, ki zavirajo pravilen metabolizem v telesu in znižujejo vaš energijski potencial.

Voda ‘topi’ holesterol

Če telesu zagotovite dovolj vode, ne bo prisiljeno v varčevalne ukrepe, med katere sodi tudi zalivanje ožilja s holesterolom, da se dragocena voda ne bi izpirala iz telesnih tkiv.

Telo se brani pred slabimi maščobami

Izognite se degeneriranim maščobam, ker jih telo noče in zaradi njih ustvarja “barikade” v ožilju. Največ jih je skritih v pecivih, konvencionalnih margarinah, paštetah, namazih, rastlinskih smetanah neznanega izvora, industrijskih sladicah …

Poskrbite za dobro prebavo, da vaše telo ne bo po nepotrebnem obremenjeno z neprebavljenimi odpadki. Pri tem so vam lahko v veliko pomoč živila, ki vsebujejo klorofil (alge, koprive, ječmenova trava) in aktivne encime (npr. encimski dodatki).

Seveda so tudi pri tej nalogi nepogrešljivi dobri probiotiki, ki proizvajajo veliko desnosučnih mlečnih kislin. Tudi probiotiki naredijo veliko dobrega naenkrat: postrgajo kandido z vaše črevesne stene, kemično onemogočijo patogene bakterije, stimulirajo imunski odziv, izboljšujejo prebavo hrane in še posebej vsrkavanje kalcija, magnezija in drugih koristnih rudnin, ki nas zakisajo.

Kot so pokazale raziskave na Harvardu, ima uživanje probiotikov (posebej izstopa učinkovitost seva Lactobacilus Acidophilus DDS-1) za posledico manj vnetij, boljšo prebavo ter manj zastrupljenosti in zakisanosti organizma, kar se končno pokaže tudi v zmanjšanju nivoja holesterola.

Veliko zakisanosti v telesu ustvari nepopolna presnova. Kot zelo dobra podpora pravilni razgradnji mesa in težkih nasičenih maščob se je izkazala zelena papaja, saj pomaga opraviti popolno razgradnjo beljakovin v aminokisline, hkrati pa se v tankem črevesju loti temeljitega čiščenja prebavnih resic. Črevesne resice so izrednega pomena za naš imunski sistem.

Naša lastna zdravstvena policija v telesu ne zmore opraviti svojega dela, če so se zaradi usedlin, ki vsebujejo beljakovine, črevesne resice in sluznica črevesja z leti oz. desetletji spremenile v žlindrast in fermentiran bio smetnjak.

Ko pa pospravijo črevesje, se encimi papaje odpravijo tudi v druge dele telesa, celo v možgane, in se tudi tam lotijo razkrajanja usedlin, ki so tam obtičale in nam lahko grenijo življenje. Na podoben način deluje tudi klorofil. Sproti razkisa in razstruplja pa še pospravlja “za nazaj”.

Olajšajte delo jetrom

Za dobro presnovo maščob skrbijo jetra in žolčnik. Da bo njihovo delo lažje steklo, so vam v veliko pomoč kakovostne švedske grenčice in izvleček artičoke.

Če nimate žolčnika je še posebej pomembno, da zelo pazljivo izbirate maščobe in uživate takšne, ki jih telo lahko presnavlja tudi brez podpore žolča. Takšne so kokosove maščobne kisline, maščobne kisline iz nepredelanega mleka in večkratno nenasičene maščobne kisline (npr. v lanenem in konopljinem olju), ki se presnavljajo veliko lažje od npr. maščob v mesu ali rafiniranih in hidrogeniziranih olj.

Čiščenje debelega črevesa

Za veliko čiščenje debelega črevesa, iz katerega smo tudi naredili kompostnico, pa je zelo blagodejno in od vseh metod najbolj varno pitje gline. Debelo črevo lahko očistimo tudi s klistirji, kolonoterapijo ali z uživanjem posebnih začimbnih mešanic.

Se še vedno sprašujete: Maščobe, da ali ne?

Z uživanjem kakovostnih in nedegeneriranih maščob lahko rešite dve težavi hkrati: telesu zagotovite prepotrebne snovi, obenem pa ga ne silite, da bi se branilo pred smetmi, za katere vas je industrija prepričala, da se uvrščajo med živila.

Sanja Lončar za soncek.com