Pšenični zrezki

Pšenične beljakovine so po zgradbi in po okusu podobne mesu, zato so vam tokrat predstavljamo recept za pšenične zrezke ali tudi drugače imenovano pšenično meso.

Sestavine:

• 15 dag pšeničnih kosmičev
• 1 žlica sojine omake
• 2 žlici sezamovih semen
• skodelica sojine ali ovsene smetane
• por
• čebula
• korenje
• pol skodelice vode
• sol, kokosovo olje

Priprava:
Pšenične kosmiče prelij z vročo vodo in pusti, da nabreknejo. Na kokosovem olju prepraži čebulo, dodaj narezan por, naribano korenje in popraži. V ohlajeno zelenjavo dodaj pšenične kosmiče, sojin jogurt, sezamovo seme in sojino smetano. Maso začini in dobro premešaj. Oblikuj zrezke/polpete in jih na olju popeci. Kot pšeničnemu mesu prilogo lahko ponudite gobovo juho ali zelenjavo.

Jesenske gobe

Jesen je čas, ko se na našem krožniku znova znajdejo gobe – eden najslastnejših sadežev, ki jih ponuja gozd. Gobe ali glive so rastline brez klorofila. Hranijo se zajedavsko ali pa so gniloživke. Telo gob imenujemo micelij. Sestavljajo ga nitke, imenovane hife. Poznamo preko 70.000 vrst gob.

Gobe in zdravje

Gobe so koristne za organizem, saj vsebujejo številne vitamine, tudi riboflavin, tiamin in niacin, ki koristijo koži in živčevju. Poleg vitaminov skupine B (zlasti B1, B2 in B3) vsebujejo gobe vitamina C in D, gobe izrazitih barv pa tudi betakaroten oziroma vitamin A. Minerali v gobah, železo, baker, kalij, kalcij, magnezij natrij, cink in selen in fosfati skupaj z obilico vode (80 odstotkov), vlaknin in rastlinskih beljakovin, nekaj sladkorja (osem odstotkov) ter minimalno količino maščob (en odstotek) skrbijo za to, da so gobe zdrav in uravnotežen obrok. Kljub temu da so tudi zdrave, da omamno dišijo in da je njihov okus naravnost božanski, velja tako pri nabiranju kot tudi pri uživanju gob previdnost. Gobe so težko prebavljive, zato jih je bolje uporabljati za prilogo kot za glavno jed. Če jih pripravljate kot osnovo obroka, bodite zmerni pri količini (odrasla oseba lahko v enem obroku zaužije največ 1/2 kg gob) ter ne jejte obroka pozno popoldan ali zvečer. Preden ponudite novo vrsto gobe, ki jo slabo poznate, vsej družini, jo najprej poskusite sami. Še posebej otrokom naj gob ne bi ponujali vsevprek in v prevelikih količinah. Okus in aromo bodo ohranile le gobe, ki so dovolj sveže. Skladiščimo jih na hladnem, največ do 5 dni. Mnogih gob pred pripravo ne peremo. Namesto tega jih skrtačimo z mehko kuhinjsko krtačko ali pa jih previdno obrišemo z vlažno kuhinjsko krpo. Pri čiščenju užitnih gob odstranimo vse luskice, kožice, vse trde in olesenele dele.

Jesenske užitne gobe

Navadna lisička (Cantharellus edulis)

Je ena najbolj priljubljenih znanih užitnih gob, ki rastejo pri nas. Značilna trobentasta oblika in zlata barva poskrbita za to, da je ni lahko zamešati s katero od strupenih vrst gob. Lisička je redko črviva, v hladilniku pa zdrži dlje kot druge gozdne (negojene) gobe. Lisičke rade rastejo na tleh, pokritih z mahom. Za sušenje niso primerne.

Užitni goban (Boletus edulis)

Užitni goban ali jesenski jurček je ena najbolj iskanih užitnih gob. Na spodnji strani, pod klobukom, nima lističev, ampak cevke, v katerih se razvijajo spore. Starejše gobe so pogosto črvive. Mlade jurčke lahko uživamo tudi surove. Užitni goban je lahko zamenjati z žolčastim gobanom (Boletus felleus). Razlikujemo ju po betu – bet žolčastega gobana je manj trebušast. Žolčasti goban se razlikuje tudi po okusu, ki je zelo grenek.

Orjaški dežnik (Lepiota procera)

Širok je tudi do 40 cm, zato orjaški dežnik velja za eno največjih gob pri nas. Ko goba poganja iz zemlje, je podobna paličici za boben. Kasneje se klobuk odpre. Orjaški dežnik je zelo okusna goba, še posebej prija pečen. Da ga ob nabiranju ne bomo zamenjali z neužitnimi ali strupenimi vrstami, ga, preden ga utrgamo, rahlo ranimo. V primeru, da meso pordeči, je goba strupena. Orjaški dežnik raste na jasah in gozdnih obronkih.

Velika tintnica (Coprinus comatus)

Velika tintnica ali bela črnivka je okusna užitna goba, vendar le, ko je mlada. Pri nabiranju moramo paziti, saj se hitro razlije v črnilu podobno tekočino, polno trosov. Najdemo jo na kompostnih kupih in na grobljah.

Strupene gobe

Med jesenskimi gobami so pogoste strupene gobe:  pegasta mušnica, obročkana govnarica, grenki goban in še mnoge druge. Ker je zaužitje strupenih gob lahko usodno, je treba biti pri nabiranju še posebej previden. Učinki zaužitja strupenih gob se pri nekaterih vrstah gob ne pokažejo takoj po zaužitju. Včasih se bljuvanje in driska pojavita šele po več dnevih, kar pomeni, da je bil strup dolgo v telesu, zaradi česar so njegovi učinki še bolj pogubni. Najbolje je, da uživate le tiste gobe, ki jih tudi sami dobro poznate. Goba je lahko strupena tudi zato, ker je zrasla v kontaminiranem okolju. Gobe so namreč nagnjene k temu, da iz prsti skrbno srkajo vse sestavine, tudi tiste, ki so človeškemu organizmu lahko nevarne. Uživajte le gobe, ki so zrasle v neokrnjenem naravnem okolju. Nosečnice naj gobe v celoti črtajo z jedilnika.

Vlaganje in sušenje gob

Za dolgotrajno uporabnost lahko gobe sušimo ali pa jih vlagamo. Gobe sušimo na lesu ali na rešetu. Med sušenjem jih večkrat obračajmo. Gobe vlagamo tako, da v 1 kg jesenskih gob vlijemo 2,5 dcl kisa in dodamo 1 čajno žličko soli. Kuhamo, dokler vsa tekočina ne povre. Gobe skupaj s 4 lovorovimi listi in1 žlico nemletega črnega popra naložimo v kozarec, zalijemo z olivnim oljem in postavimo v temen in hladen prostor. Vložene gobe so užitne od pet do šest mesecev po vlaganju. Pri polnjenju kozarcev z gobami moramo paziti, da med vsebino ne ostanejo zračni mehurčki in da je vsa vsebina prekrita s tekočino.

Gobov prašek

Gobov prašek uporabljamo kot začimbo ali kot sestavino za pripravo gobovih juh in omak. Jurčke ali kako drugo vrsto užitnih gob očistite in razrežite na debele liske. Sušite na leseni podlagi na zraku, nato pa še v pečici. Zmeljite suhe gobe v mlinčku. Prašek hranite in ga dodajajte jedem po okusu ali pa z njim pripravite domačo gobovo juho.

Juha z jurčki in ajdovo kašo

Gobova juha z jurčki in ajdovo kašo je odlična jed, ki jo lahko pripravimo iz svežih ali shranjenih posušenih ali zamrznjenih gob. Pripravljamo jo lahko čez celo leto, bodisi kot glavno jed ali pa kot predjed. Pa dober tek.

• 30 – 50 g suhih ali ustrezno več svežih jurčkov,
• 2 debela krompirja,
• 1 drobno sesekljana čebula,
• 1 strok sesekljanega česna,
• lovor,
• sol,
• majaron,
• poper,
• 2 pesti ajdove kaše,
• 2 l vode,
• kis po okusu,
• ½ kisle smetane

Suhe gobe namočimo v vodi. Pristavimo vodo, v katero damo na kocke narezan krompir, odcejene gobe ter zacimbe. Vse skupaj kuhamo do mehkega. Nazadnje pridamo rahlo prežganje, ki ga pripravimo tako, da na masti popražimo čebulo, dodamo moko in med mešanjem pražimo, da moka malo porumeni, dodamo česen in zalijemo s kozarcem mrzle vode ter gladko razkuhamo. Prežganje vmešamo v krompirjevo juho in prevremo. Nazadnje dodamo še kislo smetano, peteršilj in kuhano ajdovo kašo. Namesto prežganja lahko uporabimo tudi podmet. Le tega pripravimo tako, da v kozarec mrzle vode damo moko, gladko razmešamo in med mešanjem vlijemo v krompirjevo juho. Juho lahko po okusu začinimo s kisom.

Gobova juha

Sezona nabiranja gob se vztrajno bliža, nekateri imate mogoče še kaj zamrznjene zaloge gob, zato je čas za recepte za gobovo juho. Gobova juha je dobra kot predjed ali samostojni obrok, še posebej če si zraven privoščite domače žgance in sveže pečen kruh.

Gobova juha

Sestavine:

• 500 g svežih gob,
• cebula, strok česna,
• 3 srednje veliki krompirji,
• 0,5 dl kisle smetane,
• malo belega vina,
• olje,
• moka,
• goveja jušna kocka (ali 0,5 l goveje juhe),
• sol,
• poper,
• lovorov list,
• peteršilj

Priprava:
Gobe očistimo in narežemo na večje ali manjše kose (odvisno od jedcev). Čebulo in česen olupimo, drobno sesekljamo in na olju prepražimo do zlato rumene barve. Dodamo gobe in jih malo prepražimo, poprašimo z moko in takoj zalijemo z juho (iz kocke ali domačo govejo). Dodamo začimbe in krompir in na majhnem ognju kuhamo približno 25 minut. Na koncu dodamo še vino in smetano, ponovno zavremo, potresemo s peteršiljem in postrežemo.

Gobova juha 2

Sestavine:

• 2 žlici olja,
• srednje velika cebula,
• 2 stroka česna,
• 400 g gob (jurcki, lisicke),
• 3 krompirji,
• sol,
• poper,
• sesekljan svež peteršilj.

Priprava:
Na olju prepražimo sesekljano cebulo. Dodamo cesen in narezane gobe. Mešamo toliko casa, da voda, ki jo oddajo gobe, izpari. Prilijemo vroco vodo. Krompir olupimo, narežemo na vecje kose in ga damo v juho. Kuhamo ga do mehkega. Nato ga pretlacimo z vilicami, da juho zgostimo. Juho osolimo in popopramo po okusu. Juha naj pocasi vre še 10 minut. Preden postrežemo, jo potresemo s peteršiljem.

Gobova juha 3

Sestavine:

• 500 g mešanih gob,
• 2 žlici masla,
• 3 stroki sesekljanega česna,
• 1 žlica moke,
• 1 l jušne osnove (najbolje goveje),
• sol,
• lovorov list,
• poper,
• 2 žlici kisle smetane

Priprava:
Gobe očistimo in jih razrežemo na lističe. V kozici raztopimo maslo, popražimo česen in lovorov list ter dodamo gobe. Dušimo, dokler tekočina ne izpari. Začinimo s soljo in poprom ter pomokamo. Prilijemo jušno osnovo in večkrat premešamo. Na rahlem ognju kuhamo približno 20 minut. Pred serviranjem vmešamo kislo smetano. K vroči juhi postrežemo ajdove žgance.

Slovenci smo strastni gobarji, vendar se vsako leto nekaj ‘gobarjev’ z gobami tudi zastrupi, zato nabirajte le tiste gobe, ki jih poznate! Seveda tudi z nabiranjem ne pretiravajte, da se lahko gobe tudi nemoteno razmnožujejo naprej, da jih boste tudi prihodnje leto lahko nabrali še več.

Ko se odpravite v gozd, nikakor pa ne pozabite na ustrezno zaščito pred klopi.

Večino hranilnih snovi v gobah tvorijo beljakovine, vsebujejo pa tudi lecitin, ki je drugače v mesu in je sestavina živalskega izvora, zato gobe včasih imenujemo kar gozdno meso.

Zastrupitev ali toksikoza

Zastrupitev se pojavi, kadar neizločene strupene snovi iz kakršnega koli vira zasitijo kri in tkiva, limfo in medprostorne tekočine – fluide.

Takrat nastane toksikoza ali prenasičenost krvi in limfe s strupi oziroma toksini. Telo seveda takšno stanje prepozna in ga skuša odpraviti, prizadeva si ga očistiti in znova vzpostaviti normalno stanje homeostaze. Začne z izločanjem, splakovanjem teh strupov iz telesa. Zgodita se dve stvari: močneje izražena opozorila v obliki neugodja in vse večji padec energije telesa. Kot funkcionalni organizmi proizvajamo zelo velike količine strupenih produktov.

Tako npr. proizvedemo dovolj CO2, da nas lahko ‘ubije’ v nekaj minutah, toda to je le eden v množici strupenih produktov. Naši organizmi so sestavljeni iz več trilijonov celic in kakšnih 10 milijonov jih izumre vsak dan. Nove celice zamenjajo stare odmrle, ki so nevtralizirane z lisosomi, encimi, ki so v majhnih organelah znotraj samih celic. Po odmrtju celic ti encimi predelajo odmrle celice na manjše delce, imenovane celični odpadki.

Nekateri od teh produktov, kot recimo železo, beljakovine in aminokisline, se reciklirajo v telesu samem in kar kakšnih 95 % potreb po železu ter približno 70 % proteinskih potreb se izoblikuje v postopku, ki ga izvede telo samo, torej z recikliranjem. Drugi komponenti odmrlih celic pa sta RNA – ribonukleinska kislina – in DNA – deoksiribonukleinska kislina (deluje kot genetski material v celicah), ki sta zelo strupeni, dokler sta v sistemu.

Če se kopičita – kopičita pa se v večini človeških teles -, nastopi stanje zastrupitve. »To so snovi, ki jim ljudje uradne medicine pravijo virusi in tako zmotno pripisujejo tem mrtvim celičnim odpadkom moč življenja in zlonamernosti,« ugotavlja Thomas C. Fry, dr. med., eden izmed številnih praktikov Naravnega Zdravja – Naravne Higiene. Zastrupitev nastane, kadar prenapolnimo svoje telo s strupenimi snovmi od zunaj (napačna hrana) ali pa pademo na »opazovanju naših zmogljivosti« – preveč dela, premalo počitka, premalo spanja, premalo ali nič telesnih vaj, izpostavljenost močnim stresnim razmeram, čustvenim šokom, ki nas hitro oropajo živčne energije. »To je klasični univerzalni simptom, ki zelo jasno kaže na to, da so strupi dosegli koncentracijo, ki jo mora telo zmanjšati in odstraniti, preden začnejo povzročati škodo,« pravi dr. Diamond.

No, ta klasični simptom je zelo opazen v tej drugi stopnji bolezni in tudi v vseh naslednjih, od katerih zadnja se imenuje rak. V drugi stopnji je najbolj znan in običajno zelo napačno razumljen simptom vročina. Vročina je naša prijateljica in zaveznica. Ni prijetna, vendar je znak dejavnosti telesa s hitrim in edinim namenom, da se zaščiti. Vročina mobilizira vse obrambne sposobnosti telesa, kadar se pojavi nevarnost, kakršno je prekomerno kopičenje strupov v telesu. Takrat se metabolizem pospeši, vročina narašča, kar povečuje zdravljenje. To stanje kontrolira hipotalamus, ki deluje kot nekakšen termostat človeškega telesa.

Dr. med. H. Diamond ugotavlja: »Metabolizem sestavljata absorpcija hranljivih snovi in pa izločanje odpadnih snovi, torej strupov, ki nastanejo ob presnovi hrane in pa odmiranja in obnove celic. Vročina je nujna pri izločanju strupov, ki so se v telesu nakopičili in močno presegli sposobnost telesa, da bi jih toleriralo in izločilo brez te izredne prilagoditve. Vročina deluje kot katalizator, ki omogoča, da se strupi topijo, utekočinijo, preidejo v krvni obtok, kri jih prenese v organe izločanja (črevesje, mehur, pljuča in koža), od koder se izločijo iz telesa.« Ob določeni stopnji toksikoze, ko se telo želi rešiti že omenjenih strupov, govorimo o naslednji stopnji bolezni.

Samomor z odlogom – dejstva o maščobah

Ali ste vedeli, da že skoraj štiri desetletja znanost ve, kako škodljive so strjene maščobe, pa to industrije ni prepričalo, da bi opustila te škodljive tehnologije?

Dolgo smo menili, da so beljakovine najbolj pomembne za naše življenje. Res je, da so beljakovine gradbeni material za naša tkiva, vendar pa so maščobe tisto, kar omogoča, da naše celice zares delujejo.

Celice v našem telesu

V šoli so nas učili, da nam maščobe dajejo energijo in da se v njih topijo vitamini. Ko gre za energijo, je pri tem mišljen zgolj fizični vidik (en gram maščobe vsebuje približno devet kalorij), o tem, da se v maščobah topijo vitamini, pa večina ljudi razmišlja kot o topilu. Povprečno znanje o maščobah se tu ponavadi konča. Da so maščobe tudi nosilke drugih za življenje pomembnih energij in da so glavni gradbeni material za celične ovojnice, pa vedo le redki.

Celica je veliko več kot prispodoba jajčka, kot smo jo risali v šoli (membrana + citoplazma + jedro). V resnici ima vsaka celica več sestavnih delov od avtomobila. Poleg tega imamo tudi veliko različnih vrst celic. Da bi razumeli, kako pestro je dogajanje v celici, si raje zamislite vesoljsko ladjo, v kateri so motorji, električna centrala, pogoni za prečiščevanje zraka, komunikacijski in navigacijski centri, GPRS navigacija, shrambe z zalogo hrane in vode ter najbolj varovani del, v katerem so ohranjeni zapisi o pravilnem razvoju celic (t. i. genski zapis).

Celične membrane odločajo o vsem, kar lahko pride v celico, in o vsem, kar mora celico zapustiti. So carina in policija obenem. Skrbijo za vzdrževanje pristajalnih stez (receptorjev), ki morajo biti brezhibne, če želimo, da oskrba in komunikacija celice delujeta brez težav. Celica ima veliko ključavnic, ki jih mora odkleniti pravi ključ, če želimo, da ta in ona snov pride vanjo. Če so ključavnice v okvari, se začnejo težave.

Za razliko od vesoljske ladje, narejene iz materialov, ki lahko zdržijo desetletja, se celice nenehno obnavljajo. Maščobe in holesterol so nepogrešljiv gradbeni material za obnovo in pravilno delitev celic. Vi pa ste glavni zunanji dobavitelj gradbenega materiala za to opravilo.

Če ste prisotni in se zavedate odgovornosti, ki jo nosite kot glavni nabavni člen, potem boste k temu opravilu pristopili odgovorno. Če boste priskrbeli vrhunska olja in maščobe, bodo imele tudi vaše celice možnost ustvariti brezhibne membrane in zagotoviti nemoteno celično delovanje. Če pa svoje telo hranite s hidrogeniziranimi maščobami, bodo membrane izgubile svojo prožnost in marsikaj, kar bi moralo v celico, bo ostalo »pred vrati«. Tisto, kar bi moralo ven, pa bo ostalo in gnilo v celici.

Do tega prihaja zato, ker so hidrogenizirane maščobe bolj podobne plastiki kot organski snovi. Njihova molekularna struktura je trda in neraztegljiva, zato ne morejo omogočiti pravilne osmoze in prenosa energije. Naravne maščobe imajo živ energijski naboj, hidrogenizirane maščobe pa so mrtve.

V naravni takšne molekule ne obstajajo. Ne boste jih našli v nobeni izvirni organski obliki, zato je hidrogenizirane maščobe žaljivo primerjati z nasičenimi maščobami. Morda je bil namen proizvajalca dobiti nekaj uporabnega namesto nasičenih maščob, vendar pa »izrodek«, ki so ga dobili, nima več veliko skupnega z živilom.

Če celica ne more dihati, če ne more dobiti hrane in ne more pravilno izločati svojih presnovnih ostankov, bo prizadeta. Njena delitev ne bo več pravilna. Slabe membrane olajšujejo vdor patogenih organizmov in degeneracijo celice.

Skupek prizadetih celic naredi prizadet organ, prizadeti organ pa verižno podira naše fiziološke in energijske procese v telesu. Zato je seznam posledic, do katerih pripelje uživanje hidrogeniziranih maščob, tako dolg. Verjemite, popolnoma vseeno je, kako se glasi diagnoza – ta je odvisna od tega, kaj so izmerili, zagledali na posnetkih ali zatipali kot posledico vseh opisanih napak. Pomembno je, kje so vzroki.

Zakaj uživamo plastiko?

Hidrogenizirana olja so najslabša oblika maščob, ki si jo lahko zamislite. Industrija ve, da gre za nevarno snov. Znanstveniki so to ugotovili že davnega leta 1971. Svetovna zdravstvena organizacija je že leta 1977 države zaprosila, naj zakonsko prepovejo to tehnologijo predelave, vendar je prehranska industrija očitno bolj uspešna v lobiranju, zato je uporaba teh maščob še vedno dovoljena.

Verjetno o tem doslej niste veliko slišali. To pravim, ker je v Sloveniji zelo malo napisanega o škodljivosti teh degeneriranih maščob. Avtorji knjig in učbenikov, tako prehranskih kot zdravstvenih, se praviloma zadovoljijo s tem, da jih dajo na seznam živil, ki naj bi jih zaužili čim manj – ker se, po besedah mnogih, obnašajo kot nasičene maščobe. Pogosto je omenjeno tudi, da lahko zaradi transmaščobnih kislin prispevajo k dvigu ravni holesterola.

Če bi bilo to vse, potem težave ne bi bile tako hude. V resnici so celo najslabše nasičene maščobe daleč boljša izbira od strjenih. Kljub temu, da hidrogenizirane maščobe dokazano povzročajo bolezni srca in ožilja, raka, poškodbe zarodka, hiperaktivnost, padec imunosti, neplodnost, raka na dojkah in prostati, debelost in diabetes (tipa II), propadanje zob ter dlesni in tako dalje, je to široko uporabljena sestavina, ki jo nenehno uživamo.

V ZDA menijo, da degenerirane maščobe povzročijo 30.000 smrtnih primerov na leto. Američani so zares svetovni primer ene najbogatejših držav z najslabšo prehrano na svetu. Povprečni Američan zaužije 60 odstotkov vseh maščob v hidrogenizirani obliki. Zato ne preseneča, da so vodilni tudi na listi vseh civilizacijskih bolezni.

Vi ste vzrok!

Industrija ne bo prenehala uporabljati hidrogeniziranih maščob, ker jih imamo potrošniki tako radi. Res je tako! Če bi delali z nehidrogeniziranimi maščobami, bi morali pecivo, omake, namaze in drugo delati z maslom, s palmovo ali kokosovo maščobo ali z olji. Vendar bi imeli zaradi tega izdelki veliko krajšo dobo uporabnosti, kmalu bi začeli izločati maščobo, njihov videz pa ne bi bil tako brezhiben in homogen. Izdelke bi morali shranjevati na temnem in hladnem mestu, sicer bi postale maščobe hitro žarke.

To ne bi bila težava za majhne lokalne ponudnike, vendar pa smo potrošniki razvajeni in ne zaupamo ponudnikom, ki jih ne poznamo. In ker smo tako leni, da se nam jih ne da spoznavati, dajemo prednost tistim, ki so nam svojo prepoznavnost vsilili skozi oglase v medijih, časopisih, obcestnih plakatih itd. Prednost dajemo tistim, ki so vložili veliko denarja v to, da se nam vtisnejo v spomin, ne zavedamo pa se, da so morali ta denar všteti v končno ceno svojih izdelkov.

Multinacionalke želijo iz ene tovarne dobavljati robo za milijardo ljudi. Za to pa potrebujejo čas in veliko transporta. Če potrebuje blago nekaj mesecev, da se preloži iz ene države v drugo, potem morajo biti roki uporabnosti zelo dolgi, sicer se posel ne bo splačal. Zato potrebujejo maščobe, na katere čas, kisik in temperature nimajo veliko vpliva. Če bi izdelki zahtevali le nekaj stopinj nižje temperature shranjevanja, bi postalo skladiščenje previsoka postavka v izračunih. Če bi blagu na polici prehitro potekel rok uporabnosti, bi vse skupaj izgubilo pomen. Ker želijo dobiček, trajnost, nizko prodajno ceno in lep videz, morajo uporabiti hidrogenizirana olja.

Seveda pa njihovi izračuni in želje ne pomenijo nič, dokler vi za njihov izdelek ne odštejete svojega denarja. In zakaj sploh to storite?

• Zato, ker je izdelek videti lep.
• Zato, ker je okusen in ga tudi otroci radi jedo.
• Zato, ker reklama pravi, da je dober.
• Zato, ker je cena sprejemljiva.
• Zato, ker se tega ne splača delati doma.
• Zato, ker ne vemo, da bi si s tem lahko škodovali.

Mislite, da bo zdaj, ko veste, za kaj pri hidrogeniziranih maščobah gre, kaj drugače? Mogoče bo pod pritiskom javnosti industrija prisiljena poiskati kakšno drugo tehnologijo. Potem vam bodo na vsakem koraku sporočali, da so njihovi izdelki brez hidrogeniziranih maščob ali brez transmaščobnih kislin, vi pa jih boste še naprej veselo kupovali. Potem boste čez deset let naleteli na kakšno novo knjigo, ki vam bo razložila, v čem je težava nove tehnologije.

Dokler industrija išče snovi, ki jim naravni vplivi ne morejo do živega, mora ubiti življenje v živilu. Ni pomembno, ali to storijo z obsevanjem, temperaturo, mikrovalovi, pritiskom ali s čim, česar še ne poznamo. Zanje bo za trženje vedno zanimivo le mrtvo živilo, kajti le mrtvo živilo izpolnjuje pogoje globalizacijskega gospodarstva. To igro mačke in miši igrajo z nami že desetletja. Ne morejo pa je igrati, če se vi odločite, da se tega ne boste šli več in se naučite razlikovati »trupla« od živih živil. Vse je odvisno od vas.

Hidrogenizacija (strjevanje)

Hidrogenizacija je kemični proces, ki se odvija pri približno 220 stopinj Celzija in s katerim se olja iz tekočega stanja spremenijo v trde maščobe. V tem procesu se uporablja hidrogen, ki s pomočjo katalizatorjev (pospeševalcev reakcije) zapolni prosta mesta v verigah nenasičenih maščobnih kislin in iz njih na umeten način naredi maščobe, podobne nasičenim maščobam.

Popolna hidrogenizacija ustvarja zelo trde maščobe z visokim tališčem, ki zaradi tega niso praktične za uporabo v industriji. Zato so veliko bolj uporabljane delno hidrogenizirane (delno strjene) maščobe, pri katerih se lahko tališče prilagodi željam industrije.

V procesu delne hidrogenizacije nastaja veliko transmaščobnih kislin, za katere danes vemo, da neposredno dvigujejo raven holesterola v telesu. Poleg tega hidrogenizacija uničuje precejšnji del karotenoidov, vitamin A, sterole in esencialne maščobne kisline. Ker pa groba hidrogenizirana maščoba ni užitna, mora še skozi proces rafiniranja, ki smo ga že opisali.

Strjena in delno strjena olja uporablja predvsem industrija. So osnova margarin, našli jih boste v večini peciv, paštet, namazov, krem, desertov, gotovih jedi itd. Če se jim želite izogniti, boste morali prenehati uporabljati kopico industrijsko predelanih živil, ali pa jih poiskati na policah z zdravo prehrano in pazljivo prebrati sestavine na izdelkih. Na srečo morajo biti označena!

Sanja Lončar za soncek.com