Davek na ogljični odtis tudi v Avstraliji

Nova avstralska vlada se bo po vsej verjetnosti pridružila EU in Novi Zelandiji in uvedla posebne davke na onesnaževalce okolja.

Avstralija pripravlja obširen načrt za obdavčevanje onesnaževalcev okolja. Vlada se sicer spopada z nasprotovanjem gospodarskih lobijev in opozicije, vendar kaže, da se stvari bližajo uspešnemu zaključku. Davek bo znašal 15 funtov na tono ogljikovih emisij.

Denar od davkov na ogljični odtis bodo ‘reciklirali’ za promocijo čistih tehnologij, zelene energije, ustvarjanje novih zelenih delovnih mest in trajnostni razvoj.

Za podobne davke se poleg že omenjenih zanima tudi vse več ostalih svetovnih držav, vključno s Korejo in Kitajsko. Koraki do cilja so težki, vendar se ozaveščenost ljudi veča, kar pomeni da bo tudi industrija počasi prisiljena narediti določene spremembe.

Nad molje s sivko, poprovo meto in evkaliptom

Skoraj v vsakem stanovanju moramo oblačila, ki jih trenutno ali za dlje časa ne uporabljamo zaščititi pred nepovabljenimi gosti, molji. Molji nam lahko naredijo precej škode, če se naselijo v omarah z oblekami. Na tržišču je mogoče dobiti kar nekaj vrst sredstev, ki odganjajo ali uničujejo molj. Veliko jih ima kot osnovno ali pomožno sestavino sivko. Kako si pomagamo doma, brez kupovanja dragih pripravkov proti moljem? Molje odganja vonj sivke, evkalipta in poprove mete.

Prav vse tri lahko gojimo doma v posodah, gredici ali na vrtu.

Sivki namenimo na vrtu sončno lego z dobro odcednimi tlemi, saj ne prenese zastajanja vode. Zalivati je pravzaprav ni potrebno, morda samo prvo leto po sajenju, toliko da ji malo pomagamo, da se dobro ukorenini. Če pa jo gojimo kot posodovko, jo moramo vsako leto spomladi presaditi v svež substrat, da bo rastlina imela dovolj hranil in nam bo vsako leto cvetela.  Cveti od maja pa do septembra. Po cvetenju je cvetove potrebno porezati. Sivko najlažje razmnožimo s potaknjenci. Lahko pa poskušamo tudi s semeni, čeprav imajo nekateri križanci sivke sterilno seme ali ga sploh ne tvorijo, v tem primeru pa lahko seme kupimo. Čez zimo pa je priporočljivo sivko pred mrazom ustrezno zaščititi oziroma prenesti v zavarovane prostore, odvisno od tega kje živimo.

Poprova meta je večletna rastlina, ki zraste 50 do 90 cm v višino. Za rast potrebuje deloma senčna ali sončna mesta. Uspevala nam bo v vlažnih, lahkih s hranilnimi snovmi bogatih tleh. Cveti od junija do avgusta in tik pred cvetenjem nabiramo zelene liste. Razmnožujemo jo s potaknjenci. Navadno jo gojimo na vrtovih ali gredicah, zelo redko kot lončnico.

Domovini evkalipta sta Avstralija in Tasmanija. V naravi doseže višino tudi do 70 m. Cveti od februarja do junija. Evkalipt lahko uspešno gojimo tudi pri nas, na srečo nam ne bo zraslo tako visoko drevo. Ima srebrno-modro listje kar naredi evkalipt tudi okrasno drevo. Gojimo ga lahko vsaj nekaj časa kot posodovko ali ga posadimo na vrtu, kjer mu odmerimo dovolj prostora. Postavimo ga na sončno mesto. Prezimi lahko tudi zunaj, če smo doma v krajih, kjer zime niso posebej ostre in če ga primerno zavarujemo. Za rast potrebuje precej  vode in ga je v poletnih mesecih potrebno prav veliko zalivati. Zaradi svojega značilnega aromatičnega vonja odganja tudi molje.

Pest posušenih omenjenih zelišč, zavijemo v bombažni kos blaga in ga povežemo s trakcem. Naredimo več takih zavitkov, saj močnejši kot je vonj tem bolj bodo oblačila zaščitena.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agronomije

V Avstraliji varčujejo s prepovedjo požiranja vode

Avstralski proračunski svet zahteva, da plavalci v bazenih ne požirajo vode, saj bi s tem lahko prihranili kar nekaj denarja.

Po raziskavi, ki so ji izvedli v osemnajstih plavalnih bazenih, naj bi plavalci popili kar 5000 litrov klorirane vode na dan. Veliko vode se hkrati potroši tudi zaradi kopalk in ostalega materiala, ki vpija vodo.

To vodo pa je seveda potrebno nadomestiti. Poleg tega pa naj bi upravljalci na dan zapravili veliko tudi za klor, ki ga je hkrati z vodo prav tako potrebno nadomestiti.

Raziskava je prav tako ugotovila tudi, da bi veliko vode prihranili že s tem, če moški ne bi nosili kopalnih hlač, ampak kratke kopalke. Povprečen plavalec s kopalnimi hlačami s seboj odnese približno 2.5l vode.

Kljunaš – najbolj nenavaden sesalec našega planeta

Kaj leže jajca, je strupeno in ima raje vodo kot trdna tla pod nogami? Odgovor je enostaven … kljunaš!

To je sesalec, o katerem verjetno ne slišimo pogosto, saj prihaja iz Avstralije in tako predstavlja še eno zanimivo žival, ki je vredna omembe.

Kljunaš je ena izmed petih živalskih vrst sesalcev, ki ležejo jajca, na videz pa izgleda kot križanec med vidro in raco. Povrhu vsega, pa so ta miroljubna bitja izredno strupena, česar verjetno ne vedo vsi. Na njihovih zadnjih nogah imajo namreč žlezo, ki jo v nevarnosti uporabijo za obrambo. Res je, da pik kljunaša ni smrtonosen za ljudi, vendar pa lahko povzroči hude bolečine, strup pa imajo le moški predstavniki kjunašev.

Strupena žleza

Kot že omenjeno kljunaši ležejo jajca, njihova posebnost pa je tudi, da lovijo s pomočjo elektrolokacije. To pomeni, da lovijo plen s pomočjo zaznavanja mišične koncentracije. Dejansko to pomeni, da lahko zaznajo žival, kako krči mišice medtem ko se premika, in zato lahko točno vejo, kje se ta nahaja.

Življenski prostor

Kljunaš preživi približno polovico svojega časa v vodi, drugo polovico dneva pa preživijo v manjši luknji blizu vode. Ta žival pa ima še eno posebnost – endotermičnost. To pomeni, da ohranja svojo telesno temperaturo približno 5 stopinj nižjo od ostalih sesalcev.

Vse te karakteristike dajejo kljunašu unikatnost, kar pa na žalost pomeni, da je dostikrat tarča bioloških raziskav. Vendar pa znanstveniki še vedno niso razvozljaci celotne uganke, ki jo kljunaš predstavlja.

Odkrili nov oceanski tok

Morski tokovi so ena izmed gonilnih sil vremena našega planeta, sedaj pa so japonski in avstralski znanstveniki odkrili nov morski tok v Indijskem oceanu.

Tok se nahaja približno 4200 km jugozahodno od Pertha v Avstraliji, po obsegu pa je enak štiridesetim Amazonkam in se nahaja približno tri kilometre pod morsko gladino.

Morje okoli Antarktike dobi zadostne količine kisika

Tok nosi z kisikom bogato vodo do področja blizu Antarktike in se nato spusti globoko pod mosrko gladino. To pa je pomemben podatek, saj sedaj znanstveniki vedo, da tudi globoko morje Antarktike dobi dovolj kisika, ki je seveda pomemben za življenje v morju.

Vplivi morskih tokov na vreme

Kot že omenjeno, morski tokovi skrbijo za vremenske razmere na Zemlji s transportom in porazdelitvijo toplote in ogljikovega dioksida. Globokomorski tok vzdolž planote Kerguelen je tako del globalnega sistema morskih tokov ki določajo, koliko toplote in ogljika lahko oceani vsrkajo.

Sedaj bodo lahko strokovnjaki še bolj podrobno razumeli in raziskali vpliv globalne mreže morskih tokov in njihove vplive na vreme in življenje.

Dvoglavi kuščar

Pred nedavnim so v Avstraliji našli dvoglavega kuščarja, za katerega se je izkazalo, da se njegovi glavi ne preneseta med seboj. Večja namreč ves čas napada manjšo.

Kratkorepi kuščar sodi v družino Scincidae kuščarjev, ki so v Avstraliji znani kot Shingleback kuščarji. Da bi dvoglavi vretenčar v divjini preživel je redkost, saj so takšni primerki živali posledica genetske mutacije.

Omenjeni kuščar pa je imel na nek način srečo, da so ga rešili in sedaj zanj skrbijo v zavetišču za kuščarje Henley Brook. Biologi trdijo, da je s kuščarjem vse v redu, vendar pa ne pričakujejo, da bo živel dalj časa.

Kar je zanimivo pri tem kuščarju je to, da se obe glavi normalno prehranjujeta, vendar pa večja glava ves čas napada manjšo, problem pa je tudi v tem, da obe glavi nadzorujeta zadnje noge, zato se težko premika, saj se očitno glavi nikakor ne moreta sporazumeti med seboj.

Zadnje čase znanstveniki odkrivajo vse več mutacij pri živalih, kot tudi pri ljudeh in rastlinah, ki so velikokrat tudi vzrok našega neodgovornega poseganja v okolje.

Korak bližje k največjemu zaščitenem območju na morju

Avstralski okoljski minister Peter Garrett je izjavil, da se dan, ko bo Koralno morje postalo zaščiteno območje, hitro bliža.

To območje se najaha na vzhodni strani Avstralskega koralnega grebena, ki je velik več miljonov kvadratnih kilometrov in je dom večini ogroženim pticam, pticam selivkam ter je dejansko del sveta, v katerega je človek realitvno malo posegel.

Pod območjem, ki je trenutno označeno kot zaščiteno, je še vedno lahko opaziti večje populacij morskih psov, želv, kitov, rib ter koral, vedar je ta del še vseeno odprt za turiste in je dovoljeno ribariti, vendar je pa obseg komercialnih aktivnosti omejen, dokler vlada ne določi točnega obsega tega naravnega parka.

Fundacija WWF se trudi, da bi z vlado čimprej dosegli dogovor o tem, koliko koralnega morja bo dejansko spadalo pol zaščiteno območje.

Da bi stvar še pospešili, pa se je šest predstavnikov držav koralnega trikotnika (Indonezija, Malezija, Papua Nova Gvineja, Filipini, Salomonovi otoki ter Timor Leste) odločilo, da bodo izvršili 10-letni načrt, v sklopu katerega bodo poskusili odpraviti nevarnosti, katere pretijo ogroženim vrstam te regije.

Spodaj pa si lahko ogledate tudi video posnetek o Koralnem morju:

Avstralija namerava zatreti populacijo kamel

Populacija divjih kamel v Avstraliji presega meje normalne živalske populacije. Predvidevajo, da je v divjini približno 1 milijon kamel, ki nevede uničujejo krhek ekosistem, kar povzroča nevarnost za ogrožene vrste.

Trenutno so kamele najbolj invazivna vrsta, za katere vlada namerava zapraviti 19 milijonov AUD, s katermi nameravajo zatreti populacijo. In na kakšen način? Z genocidom, katerega bi naj izvedli s pomočjo helikopterjev, meso pa bi porabili za kamelje burgerje, pite, klobase, zrezke, …

Kamele so prvič pripeljali v Avstralijo leta 1840 iz Indije ter srednjega vzhoda. Ta kamele pa vsakih devet let podvojijo svojo populacijo, kar je začelo predstavljati nevarnost za Avstralijo.

Okoljevarstveniki se s to obširno akcijo strinjajo in trdijo, da je kamelje meso celo bolj zadravo od govejega, zato tu ne vidijo težav. Na drugi strani pa aktivisti za zaščito živali poudarjajo, da bi bilo veliko bolj humano nadzorovati kameljo populacijo s sterilizacijo, kot pa z množičnim pokolom.

Vprašanje pa je, kaj bo čez 15 let, ko bo ta populacija spet narasla. Ali bo vlada zopet vrgla stran 19 milijonov, ali pa bodo za zajezitev kamelje populacije poskrbeli že predhodno?