Grozdje za lepoto

Že pred več kot 15 leti so v Franciji odkrili, da grozdje vsebuje vrsto zdravilnih sestavin, med drugim tudi take, ki pomagajo pri uničevanju prostih radikalov (le-ti med drugim tudi pospešujejo staranje kože). Od takrat je postala uporaba grozdja v kozmetične namene zopet zanimiva in se uporablja tudi v naravni kozmetiki.

Grozdje vsebuje veliko mineralov, kot so natrij, fosfor, kalcij, kalij, železo, magnezij in flor, prav tako vsebuje obilico vitaminov A, B, C in E ter jabolčno, vinsko in citronsko kislino. Združene zdravilne sestavine grozdja delujejo kot nekakšen ščit, saj lahko ob pravilni uporabi opazno upočasnijo proces staranja in kožo poleg tega tudi varujejo pred škodljivimi zunanjimi vplivi.

V grozdju se nahaja tudi polifenoli, ki v kombinaciji z drugimi sestavinami ugodno deluje na vse vrste kože, pomaga pri izboljšanju prekrvavitve, ohranja njeno vlažnost in elastičnost ter poskrbi, da je naša koža bolj nežna in sveža. Črno grozdje vsebuje tudi aktivno snov imenovano bioflavonoid kvercinin, ki je močan antioksidant in zavira procese staranja.

Tudi rozine so zelo zdrave v vsakdanji prehrani, saj imajo pozitiven vpliv na dihalne organe in nam dajejo energijo. Zanimivo je tudi to, da so uporabne tudi grozdne peške iz katerih lahko pripravite domači piling obraz. Zmečkajte 7 grozdnih pešk z žlico pšeničnega zdroba in nekaj grozdnega soka, nato pa maso s krožnimi gibi nanesete na obraz.

Iz grozdja izdelujejo tudi pripravek proti zastajanju vode v telesu, ki je narejen iz sestavin grozdja, ki poleg odvajanja vode tudi pospešuje izločanje strupov iz telesa.

Borovnice

Če vas nekdo vpraša kaj je borovnica, mu znate odgovoriti na vprašanjem z več kot samo par besedami?  Naj vam stvar malce olajšamo. Borovnica je močno razvejano grmičevje visoko do 40 cm z značilnimi pokončnimi zelenimi vejami, ki rastejo pod pravim kotom. Listi so okroglo jajčaste oblike, malce nazobčani in s kratkim pecljem. Sama rast borovnice je odvisna od nadmorske višine. V večini cvetijo v spomladanskem mesecu maju in junija poleti, plodovi pa v Slovenii dozorijo v juniju in juliju. Sadež je temno modre barve in okrogle oblike v velikosti graha. Okus je božanski, saj gre za mešanico prijetnega kiselkastega in sladkega okusa.

Vendar pa borovnice niso samo še ena vrsta sadja, ki ima prijeten okus in je tudi zelo osvežilna v vročih poletnih mesecih – to je med drugim sadje, ki ima tako pozitivne učinke na zdravje, kot malo katera ostala hrana.  Borovnice so tako imenovana naravna funkcionalna hrana, kar pomeni, da so vsi njihovi pozitivni učinki na naše zdravje dejansko znanstveno dokazani. To potrjuje tudi več kot 180 različnih farmacevtskih proizvodov z izvlečki borovnic po vsem svetu, kateri se uporabljajo za lajšanje in zdravljenje različnih težav. Borovnice so ena izmed treh vrst tako imenovane naj hrane – preostali dve vrsti sta losos in špinača. Kljub temu, da gre za izredno majhne jagode, pa se v njih skriva velikanska moč.

Američani imenujejo plodove borovnice tudi »jagode za možgane ali zdravje«, saj vsebujejo ogromno hranilnih snovi in toliko antioksidantov, kolikor jih premore petkratna količina jabolk, bučk, brokolija ali korenja. Poleg tega vsebujejo tudi velike količine rastlinskih hranilnih snovi, zlasti antocianina – bolj kot je borovnice temna, več antocianina vsebuje.. Borovnicam pripisujejo tudi izjemne zdravilne učinke, med drugimi:

• Učinkovite v boju proti staranju.
• Preprečujejo oziroma zmanjšujejo možnosti za razvoj Alzheimerjeve bolezni in demence.
• Zmanjšujejo tveganje za razvoj bolezni srca in ožilja.
• Zmanjšujejo tveganje za nastanek raka.
• Pomagajo pri izboljšanju koordinacije in ravnotežja.
• Koristne so v boju z multiplo sklerozo.
• Kožo ohranjajo zdravo in preprečujejo znake staranja (zmanjšujejo starostne kolobarje in nastale gubice okoli oči).
• Blažijo vnetja
• Pripomorejo k širjenju žil ter uspešno zavirajo strjevanje krvi in  s tem preprečujejo nastajanje strdkov (zaradi vsebnosti antocianina).
• Nevtralizirajo škodo prostih radikalov, nastalo na telesnih celicah in tkivu
• Pomagajo pri diareji in zaprtju – odpravljajo krče in napenjanje.
• Ščitijo naš organizem pred negativnimi vplivi UV-žarkov.
• Sveže borovnice in njihovi izvlečki izboljšujejo vid, še posebno nočni, saj močno povečajo občutljivost mrežnice in s tem regeneracijo pigmentov v njej. Preprečujejo pa tudi razvoj sive mrene.
• Izvlečki plodov, obogateni z antociani so zdravila uspešna proti pokanju kapilar in kurji slepoti.
• Borovničev sok je dobro razkužilo za usta in grlo, pektini, ki jih borovnice vsebujejo pa spodbujajo tudi izločanje sline in hkrati pomagajo pri prebavi.

In še bi lahko naštevali … Vsa magična moč, ki se nahaja v borovnicah  je skrita v antioksidacijski rastlinski snovi – antocianinu. Borovnice, še posebej divja sorta, vsebujejo minimalno pe različnih vrst  omenjene hranilne snovi. Največji delež antocianina se nahaja ravno v »olupku« jagod

Borovnice in njihovi dobrodejni učinki na možgane

Imate problem z učenjem, vam peša spomin? Borovnice so rešitev za vaše težave. Znanstveniki so na podlagi raziskav uspeli dokazati, da borovnice dejansko zavirajo razvoj raznoraznih degenerativnih bolezni, ki so povezane s staranjem možganov. Preden so znanstveniki dokazali to čudežno moč borovnic, so bili prepričani, da kakršnih koli posledic starostne degeneracije nikakor ni mogoče zmanjšati. Kasneje so to teorijo ovrgli, saj so s preizkusom na podganah dokazali nasprotno. Kako? Tiste ostarele podgane, ki so zaužile več borovnic, so dosegale boljše rezultate pri raznoraznih nalogah. Poleg tega sta se jim izboljšala tudi ravnotežje in koordinacija. Nič drugače ni pri ljudeh. Tisti, ki dnevno zaužijejo vsaj skodelico borovnic imajo nekoliko boljše motorične spretnosti kakor ostali.

Z borovnicami do boljšega zdravja in počutja

Borovnice uspešne pri preprečevanju razvoja nekaterih rakastih obolenj:
Poleg možganskega spodbujevalca antocianina pa borovnice vsebujejo še en antioksidant – elagična kislina. Ta ovira nastajanje določenih reakcij v našem metabolizmu, ki utegnejo povzročiti raka. Splošno znano je, da imajo  tisti ljudje, ki uživajo sadje z veliko omenjene elagične kisline, trikrat manj možnosti za nastanek raka, kakor tisti, ki jo uživajo v majhnih količinah ali popolnoma nič.

Borovnice uspešno premagujejo prebavne težave:
Zelo uspešne so pri diareji, kot tudi pri zaprtju. Vzrok za to je v topni vlaknini, imenovani petkin. Pomagajo nam tudi pri napenjanju in delujejo antibakterijsko.

Borovnice in zdravilni učinki na sečila in prebavila:
Razno razne dobrodejne snovi, ki jih premorejo borovnice, ugodno vplivajo tudi na naša sečila, saj preprečijo bakteriji E.coli, da se prilepi na sluznico sečevodov in mehurja. Zaradi te bakterije pogosto prihaja do vnejta sečil, kar posledično prinese neprijetno bolečino in težje uriniranje.

Drugi neprijeten problem, ki nas dostikrat pesti pa je diareja oziroma driska. Gre za obolenje, ki je najpogostejše pri otrocih in v letnih mesecih. Gre za večkratno tekoče odvajanje tekočine. Zaradi omenjenega naš organizem izgublja vodo in s tem tudi mineralne snovi, kar lahko pripelje do dehidracije. Drisko lahko preprečimo med drugim tudi z borovničevim čajem. Še vedno pa se s tem ne velja hecati in se je najbolje za nasvet o zdravljenju obrniti na zdravnika.

Nekaj nasvetov pri izbiri borovnic

• Ko se odločite za nakup v trgovini morate biti pozorni na njihov videz: jagode naj bodo suhe, lepo obarvane in čvrste.
• Bolj kot je plod temen, večji so njegovi zdravilni učinki
• Priporočamo, da letno zamrznete določeno količino, saj vam pozimi pridejo še kako prav.
• Naredite domači borovničev liker: plodove zmešajte s sladkorjem in napolnite v steklene kozarce. Zmes postavite na sonce in »voila« – pridobili ste odlično osnovo za liker.

Skratka, privoščite svojemu telesu in organizmu malo razvajanja ob enem pa poskrbite tudi za vaše zdravje. Privoščite si borovnice!

Apiterapija ali čebelja terapija

Apiterapija je terapija, ki s pomočjo čebeljih pikov in pridelkov kot so med, propolis, matični mleček …  krepi imunski sistem in ohranja zdravje. Začetki uporabe apiterapije segajo že v čase starih Egipčanov.

Trditve in testiranja zdravilnih učinkov apiterapije temeljijo predvsem na izkušnjah posameznikov in tradicionalni uporabi skozi zgodovino in so večnima znanstveno nedokazane.

V apiterapiji se uporablja 5 čebeljih pridelkov:

Čebelji strup

Zdravilec z iglo ali čebeljim pikom vbrizga čebelji strup v kožo. Strup se uporablja pri zdravljenju multiple skleroze, tendonitisa in degenerativnih kostnih obolenj. Čebelji strup deluje protivnetno in je na tem področju močnejši kot katero koli zdravilo, ki se uporablja v uradni medicini. Pred terapijo se morajo pacienti testirati na alergijo na čebelje pike.

Cvetni prah

Naravni energijski dodatek, ki se uporablja tudi kot dodatek pri zdravljenju sezonskih alergij. Prav tako za cvetni prah pravijo, da zavira in upočasnjuje nastajanje gubic.

Surovi med

Neobdelani med brez dodatkov je odličen vir energije in se uporablja pri marsikateri bolezni in težavi. Uporablja pa se lahko tudi na odprtih ranah, saj prepreči nastanek bakterijskega vnetja in razmnoževanje bakterij.

Matični mleček

Matični mleček je mlečno bela snov, ki jo proizvajajo čeble delavke in z njo hranijo čebeljo matico. Matični mleček se uporablja v lepotnih pripravkih in pravijo pa, da zmanjšuje tudi holesterol.

Propolis

Propolis čebele uporabljajo kot lepilo, s katerim lepijo skupaj gradnike v panju, pridobivajo pa ga iz drevesnega soka. Uporablja se v raznih protivnetnih pripravkih, balzamih za ustnice, proti glivicam, poleg tega pa je tudi antioksidant.

Ali poznate vse skrivnosti olivnega olja?

Zdravilne lastnosti olivnega olja niso nobena skrivnost več. Skrivnost je, kako ugotoviti razliko med oljem, ki stane 4 EUR, in tistim, ki stane šestkrat več. Na obeh namreč piše: ekstra deviško olivno olje.

Seznam težav, pri katerih ima olivno olje blagodejen učinek, je zelo dolg. Številne študije dokazujejo, da olivno olje odlično varuje pred boleznimi srca in ožilja, artritisom, rakom na dojkah in drugimi oblikami raka, poleg tega znižuje raven slabega holesterola, pospešuje izločanje želodčnih sokov in omogoča boljšo absorpcijo vitaminov, zlasti vitamina E. Ker je maščobnokislinska sestava olivnega olja zelo podobna maščobnokislinski sestavi materinega mleka, je olivno olje primerno za prehrano dojenčkov. Nadvse primerno je tudi za prehrano diabetikov.

Antioksidanti

Varovalni učinki olivnega olja so posledica visoke vsebnosti antioksidantov (polifenolov), ki jih vsebuje olivno olje, ter uravnovešene maščobnokislinske sestave.
Sestava kislin olivnega olja je presenetljivo podobna sestavi kislin v človeškem telesu, zato človeški organizem olivno olje presnavlja neprimerno lažje kot večino drugih olj in trdih maščob.

Kako se znajti v ponudbi?

Zavedanje o pozitivnih učinkih uživanja olivnega olja spremlja vse večja ponudba izdelkov na policah. Embalaža je všečna: na vsaki steklenici so narisane olive in stare kamnite stiskalnice. Skoraj vsa prisegajo na svojo deviškost. Kaj v resnici skriva steklenica, je drugo vprašanje.

Ali smo naivni, ko plačamo 24 EUR za nekaj, kar lahko kupimo za 4 EUR, ali pa smo naivni, če pri nakupu olja za 4 EUR verjamemo, da smo kupili nekaj dobrega? Kako ugotoviti, za kaj gre, ali oznake sploh držijo, in če držijo, po čem se razlikujejo olja z enako oznako?

Po veljavnih pravilnikih olivna olja razvrščajo v 6 kakovostnih razredov:
1°: Ekstra deviško oljčno olje: prvo stiskanje od 0 do 1 stopnje kislosti.
2°: Rafinirano deviško olivno olje: prvo stiskanje od 1 do 1,5 stopnje kislosti.
3°: Fino deviško olivno olje: drugo stiskanje od 1,5 do 3 stopnje kislosti.
4°: Pol fino olivno olje: drugo stiskanje od 3 do 4 stopnje kislosti.
5°: Rafinirano olivno olje in olivno olje (znano kot “svetilno olje”): to je olje, lahko tudi ekstra deviško, ki se je pokvarilo, in presega kislost 4 stopinj. Da bi bilo sploh užitno, ga obdelajo s kemičnimi postopki (razmilijo, deodorirajo in razbarvajo) ter mu povrnejo kislost, ki ne presega 2 stopinji.
6°: Rafinirano olje iz oljčnih tropin ter olje oljčnih tropin in oliv (s kemičnimi topili pridobljena olja iz oljčnih tropin): njegova izvorna kislost znaša od 15 do 30 stopinj; je zelo temno, slabega vonja, užitno le ob pomoči obdelave, ki med drugim predvideva rabo bencina in trikloretena. V prodaji je mešano z mešanico olivnega olja kislosti 3 stopinje.

Kaj je stopnja kislosti?

Stopnja kislosti je dober kazalnik kakovosti. Vsaka napaka pri proizvodnji vpliva na višji delež prostih maščobnih kislin (stopnjo kislosti). Če so uporabljeni poškodovani plodovi, če je prisotna voda ali je olje pridelano oziroma hranjeno pri višjih temperaturah, bo hitro preseglo 1 odstotek želene kislosti.
Samo ekstra deviško (na etiketah v tujih jezikih temu ustrezajo Extra vergine, Virgen Extra, ali Native Oliven Oil) ima čudežne učinke, o katerih pišejo medicinske in druge prehrambne študije.

Pozorni na znake

Zato bodite pozorni na oznake, pri katerih gre za “novokomponirane izraze”. Tako oznaka “hladno stiskano olivno olje” lahko pomeni tudi rafinirano olje z 1,5 odstotka kislosti.  Enako velja za oznako prvo stiskanje, ki sama po sebi še ne zagotavlja želene kakovosti. Včasih so tuje oznake deviško na naših etiketah “pomotoma” prevedene kot “ekstra deviško”, zato pozornost ni odveč.

Največ slabega olivnega olja zaužijemo skupaj s konzerviranimi ali vloženimi slaniki in artičokami. Oznaka tuna v olivnem olju navadno pomeni tuno v rafiniranem olivnem olju, ki je daleč od tega, kar bi moralo biti dobro olivno olje. Zato je najbolje, da olje iz konzerv odlijete in tuni, skuši, sardinam … dodate kaj kakovostnejšega.

Kaj je vredno vašega denarja?

Dobro olje ima vsebnost maščob, manjšo od 1 odstotka, in je jasno deklarirano kot ekstra deviško olivno olje (kar pomeni prvo in hladno stiskanje).
Dobri proizvajalci vam bodo zaupali tudi poreklo olja. Svetloba zelo škoduje olivnemu olju, zato pri nakupu namenjajte prednost oljem, zavarovanim s temno steklenico, ki varuje pred oksidacijo. Če ga ne uporabljate pogosto, raje kupite manjšo steklenico, čeprav se nakup večje bolj izplača.
Načeloma velja, da olja z močnejšim okusom vsebujejo več zdravilnih polifenolov.

Mnogi imajo radi italijanska olja, ki so zelo blagega okusa, vendar poznavalci namenjajo prednost španskim in grškim olivam, ki so veliko bolj aromatične. Zelo znana je španska sorta Arbequina, ki ima zelo gurmanski okus. Olja iz te čiste sorte najdemo tudi na naših prodajnih policah.

Okus in gostota

Nekatere parametre kakovosti lahko ocenjujemo tudi sami. Olje, ki je težko in žarko, je daleč od vrhunske kakovosti. Če so maščobe žarke, v olju ni ostalo prav nič antioksidantov.
Tudi gostota olja veliko pove o njegovi kakovosti. Sveže hladno stisnjeno olje je podobno mastnemu soku in ga lahko sperete z rok s toplo vodo. Če morate roke večkrat namiliti, to pomeni, da ste imeli v rokah olje, ki so ga pri stiskanju toplotno obdelali, da bi od sebe dalo več.

Prav domača olja, ki jih kupujemo na dalmatinskih tržnicah, so primer oksidiranih in toplotno obdelanih olj. Resda so domača, vendar postopek pridelave in hranjenja utegne biti daleč od optimalnega.

Kako ugotovimo, ali je olje sveže?

Podatek, ki vam pove veliko, je tudi rok uporabe. Načeloma je rok uporabe 18 mesecev. Bolj ko je oddaljen datum, ki je na steklenici označen z besedama “uporabno do”, bolj je sveže in v njem je več koristnega za vas.

Zavedajte se, da je za kakovosten liter ekstra deviškega olivnega olja potrebno od osem do deset kilogramov oliv optimalne zrelosti. Pri oljih slabše kakovosti ob pomoči višje temperature in kemičnih postopkov litra olja lahko “stisnejo” tudi iz treh do štirih kilogramov plodov.

Ali res verjamete, da je deset kilogramov plodov možno vzgojiti, ročno obrati, iz njih iztisniti olje, plačati skladiščenje, polnjenje v steklenice, embalažo, prevoz, davke in trgovske marže ter na koncu doseči ceno 4 do 8 EUR za liter?  Če od olivnega olja pričakujete zdravje, pri nakupu uporabite zdravo pamet!

Nekatera združenja proizvajalcev so omenjenim kriterijem dodala še posebne zahteve.

Oznaka D.O.P.

Italija je leta 1992 uvedla oznako D.O.P., da bi tako na državni ravni vnesli nekaj reda med oznake. Oznaka zagotavlja, da skupna meja kislosti ne presega 0,5 odstotka in da je na izdelku navedeno območje pridelave oliv. Poleg tega pomeni pretežno ročno obiranje in ekološko pridelavo oljčnih nasadov, brez rabe pesticidov in herbicidov. Olja s to oznako so povprečno dražja za 1 evro na liter.

Oznaka “olje slovenske Istre”

Ta oznaka dodatno zagotavlja, da vsebnost prostih maščobnih kislin ne presega 0,5 odstotka, kar je dvakrat strožje merilo od veljavnega pravilnika za ekstra deviška olivna olja. Peroskidno število, izraženo v mmol/kg, mora biti vsaj za 20 odstotkov nižje kot pri veljavnem standardu za “ekstra deviška olja”.
Zelo pomembna je zahteva, da mora biti izmerjena vsebnost vseh polifenolov (pomembnih antioksidantov, ki jim oljčno olje dolguje veliko varovalnih učinkov) in da mora ta presegati 100 mg/kg. Evropski pravilnik za “ekstra deviška olivna olja” ne zahteva tega parametra.

Oznaka BIO

Bio olja, ki so pridelana in predelana s certifikatom ekološke pridelave, zagotavljajo, da so oljčni nasadi gojeni brez kemičnih sredstev. Če ste se kdaj peljali po Španiji skozi več sto kilometrov dolge nasade oljk, veste kaj pomeni množična pridelava. Črna cevka, ki vodi od rastline do rastline, jih namaka in gnoji. Takšne oljke skorajda nimajo korenin v zemlji, zato je vprašljivo, katere snovi lahko posrkajo iz zemlje, če vse, kar potrebujejo, pride po “slamci”.

Ekološki nasadi so nekaj povsem drugega: to, kar smo vajeni videvati na jadranskih otokih in v Istri. Če imate radi številke, to pomeni, da ekološko pridobljene olive vsebujejo za tretjino več vitaminov, mineralov in pogosto tudi do 50 odstotkov več antioksidantov in aktivnih snovi. Zato so tudi učinki tako pridelanih olj neprimerno boljši.

Na našem trgu so na voljo tudi ekološko certificirana olivna olja Byodo, Davert in Crudigno. Nedavno se je pojavilo tudi Byodo olivno olje brez vonja, ki ga lahko uporabimo za pripravo sladic, peko palačink in podobnih jedi, v katerih si ne želimo vonja po olivnem olju.

Varno za cvrtje!

Uživanje olivnega olja ne samo ščiti arterije in varuje pred rakavimi obolenji, ampak zelo dobro prenaša tudi cvrtje.  Lahko ga segrejete celo do 280 stopinj Celzija, pa se maščobe ne bodo poškodovale (“zažgale”), pri cvrtju pa se temperature gibljejo med 140 in 180 stopinjami Celzija, kar pomeni, da imamo še nekaj “rezerve”.

Teorija gospodinj se glasi, da je ekstra deviško olivno olje za cvrtje predrago. Toda v nasprotju z drugimi maščobami za cvrtje je to olje po prvi uporabi še večkrat uporabno, če ga le ustrezno hranimo: ostanke prejšnjih cvrtij pustimo na dnu oziroma olje precedimo pred vnovično uporabo. Nobena od drugih maščob ne zagotavlja več kot eno varno uporabo!

Sanja Lončar

Antioksidanti pomagajo ohranjati zdravje

Do sedaj ste verjetno že slišali, da so antioksidanti dobri za upočasnjevanje procesa staranja. Antioksidanti so snovi, ki upočasnijo ali preprečijo oksidacijo pomembnih celičnih sestavin na različne načine. So tudi lovilci prostih radikalov in se po reakciji z njimi pretvorijo v manj škodljive radikale, ki jih telo izloči. Antioksidanteajdemo v različnih oblikah.

Kako delujejo antioksidanti?

Vitamin A ohranja vlažno in zdravo kožo, ščiti površinski sloj kože in skrbi za okrepljen imunski sistem. Vitamin E preprečuje staranje in odmiranje celic, vitamin C pa ščiti kolagen, ščiti oči pred ultravijoličnimi žarki, preprečuje zgoščevanje krvi in sodeluje pri nastajanju hormonov, ki zmanjšujejo stres. Betakaroten, ki preprečuje razvoj rakavih obolenj in podpira obrambni sistem.

Poleg tega pa imajo različne vrste antioksidantov različne pozitivne učinke. Poglejmo si torej nekaj izmed teh:

Vitamini A, C in E

Dobri so za zdravo kožo, katero prav tako branijo pred staranjem.

Sadeži palme acai

Ima dvakrat večjo stopnjo antioksidantov, ki jo po navadi najdemo v borovnicah in 50% več antioksidantov kot granatno jabolko. Prav tako pa vsebuje maščobne kisline omega 6 in 9, vlakna, kalcij in ostale vitamine.

Kakav

Vsebuje minerale kot so potasij, magnezij, fosfor in kalcij. Vsebuje tudi kofein, ki nudi veliko energije kot antioksidant in izboljšuje imunski sistem.

Brusnice

Bogate so z vitaminom C, vlakni, citronsko kislino, kalcijem, železom, magnezijem B in E vitaminom.

Grozdne peške

Veliko hranil najdemo v peškah grozdja, še posebej pa so te polne antioksidantov, ki pomagajo zmanjševati nivo holesterola.

Lutein

10mg luteina na dan bi naj povečevalo navlaženost kože, kot tudi njeno elastičnost.

Likopen

Je relativno nov v svetu skrbi za kožo, vendar je likopen odličen lovilec prostih radikalov.

Olive

Ta sadež vsebuje fenole, ki so polni antioksidantov, ki služijo kot sredstvo proti vnetjem, kar nudi podporo kardiovaskularnem sistemu.

Granatno jabolko

Odličen vir antioksidantov, maščobnih kislim in botaničnih estrogenov. Prav tako pomaga obnavljati staro kožo, hkrati pa vsebuje tudi protivnetne sestavine.

Selen

varuje celice proti učinkom prostih radikalov, potreben pa je tudi za normalno funkcioniranje imunskega sistema.

Čaj (zeleni, črni in beli)

Bogate je z antioksidanti im. epigallocatechin gallate, ki pomagajo proti staranju kože. Ta antioksidant je 200-krat močnejši od vitamina E in dvajsetkrat od vitamina C.

Voda

Res je da voda ni ravno antioksidant, vendar pa je nujna za vzdrževanje zdrave polti. Dobro navlažena koža pa bo ohranjala vaš videz mladosten.

Lubenica in njene zdravilne lastnosti

Lubenica je poleti izvrstna osvežitev za vsakogar. Sladki, vodeni rdeči sredici se lahko le malokdo upre v teh vročih dneh, še posebej če je ohlajena.

Poleg tega je lubenica izvrsten vir vitaminov kot so vitamin A, ki pomaga vzdrževati zdrav vid in je hkrati tudi odličen antioksidant, vitamin C, ki pomaga okrepiti imunski sistem, pospešuje celjenje ran, preprečuje poškodbe celic in igra pomembno vlogo pri ohranjanju zdravih zob in dlesni. Vsebuje tudi vitamin B6, ki je dober za naše možgane in pa pomaga pri pretvorbi proteinov v energijo.

Lubenica vsebuje tudi visoko vrednost likopena, ki je močan antioksidant, ki pomaga preprečevati srčne bolezni in nekaj tipov raka, še posebej raka na prostati.

Če vaši otroci ne marajo špinače ali katerega od dobriv virov kalija, jim lahko ponudite lubenico. Kalij je pomemben za pravilno delovanje mišic in živčnega sistema, pomaga pri ravnovesju elektrolitov in kislosti v telesu in pomaga uravnavati krvni tlak.

Lubenica je torej sladki del vaše zdrave prehrane, lahko jo pripravite tudi v sadni kupi, solati ali pa napravite sok iz nje.

Zdravilne lastnosti rdeče pese

Rdeča pesa je lahko okrogle oblike ali pa je podolgovata oziroma valjasta. Kuhano rdečo peso uporabljamo za solate, surovo pa v zdravilne namene. Surovi gomolji rdeče pese so lahko vso zimo shranjeni v kleti ali v mivki. Z mivko zasuta zrela rdeča pesa ostane sveža 5-6 mesecev

Za razstrupljanje telesa in čiščenje jeter se pogosto podvržemo zelo težkim postopkom. Prav tako se v skrbi za zdravje neredko zatekamo k pripravkom iz rastlin, ki izvirajo daljnih krajev, pozabljamo pa na visoko zdravilno vrednost nekaterih rastlin iz našega podnebnega pasu kot na primer rdeča pesa. Redno ali vsaj občasno uživanje surove rdeče pese sproti čisti telo in pomaga pri nevtraliziranju globoko uskladiščenih strupov v jetrih in ledvicah.

Divja pesa je predhodnica naših vrst pese. Izvira iz jugozahodne Evrope ter obal sredozemskega morja. Prvič so jo kultivirali v Babilonu pred 4.000 leti. Prva kultivirana oblika pese se je imenovala mangold, iz nje pa so se razvile današnje vrste, kot so rdeča pesa, sladkorna pesa ter krmilna pesa. Rdečo peso so kot zdravilno rastlino gojili že stari Grki in Rimljani, kot vrtnina pa je bila prvič omenjena v šestnajstem stoletju. Danes je razširjena od subtropskih krajev ter vse do skrajnega severa.

Vse do pomladi se lansko rdečo peso lahko dobi na večjih tržnicah v vseh mestih, poleti pa so na voljo že mladi gomolji letošnje rdeče pese. Ta je še posebej okusna, je mehkejša in prav slastna.

Manjši surov gomolj mlade rdeče pese lahko poleti izpulimo iz zemlje, operemo, olupimo in ga pojemo kot jabolko. Na tanke rezine narezana surova rdeča pesa je odlična kot priloga k suhi hrani in narezkom, naribana surova rdeča pesa ali narezana na tanke trakove pa je čudovit dodatek in popestritev v zeleni ali drugi solati. Spomladi nabrane mlade liste rdeče pese uporabljamo za solate in juhe.

Surova rdeča pesa je zelo sočna in polna zdravilnega rdečevijoličnega soka. Ko jo lupimo, imamo rdeče prste in tudi deska, na kateri jo narežemo na tanke rezine, je vsa rdeča od njenega soka. Rdeča pesa je torej več kot primerna za sočenje. Če se le da, si sproti iztiskajmo dnevno svež sok iz surovih gomoljev. Zaužijmo ga na tešče oziroma na prazen želodec z nekaj vode. Prekuhan, pasteriziran ali konzerviran sok (iz trgovine) nima enake vrednosti.

Iz enega kilograma surove rdeče pese dobimo do pol litra soka. Odrasli lahko pijemo največ pol litra soka surove rdeče pese na dan dva meseca brez prekinitve. Za mlade do 20 let se priporoča največ 3 decilitre soka dnevno brez prekinitve dva meseca, za otroke do 15 let 2 decilitra ter za otroke do 10 let 1,5 decilitra.

V zdravilne namene lahko vsako jutro na tešče zaužijemo nekaj tankih rezin gomolja surove rdeče pese. Največjo vrednost imajo manjši gomolji surove rdeče pese, največ do velikosti pomaranče. Večji gomolji lahko postanejo bolj trpki in žilavi, njihovo meso pa je bolj blede barve.

Sestava rdeče pese

Med izredne snovi, ki jih vsebuje rdeča pesa, spada betamin, ki znatno vpliva na povečanje vsebnosti kisika v krvi (do štiristo odstotkov). To vpliva na oksidacijo škodljivih snovi v krvi in vseh telesnih celicah, ki jih napaja krvni obtok. Zato je rdeča pesa neprecenljiva pri razstrupljanju ter pri tumorjih in drugih hudih boleznih. S sokom ali gomolji surove rdeče pese si je že veliko ljudi pomagalo pri številnih težkih motnjah v delovanju organizma.

Rdeča pesa je bogata z organskimi kislinami, od katerih je najpomembnejša folna kislina. Znaki pomanjkanja folne kisline so med drugim utrujenost, slab spomin, psihična napetost, ekcem, razpokane ustnice in bleda koža.

Za celično presnovo je tako nepogrešljiva, da spada v rang vitaminov, kjer je znana kot vitamin B9. Vpliva na pravilno razgradnjo zaužitih beljakovin na sestavne gradnike – aminokisline, tako da lahko telo le-te uporabi za tvorbo in obnovo lastnega tkiva. Esencialne aminokisline mora telo dobiti s hrano, ker jih samo ne more sintetizirati, zato je še toliko bolj pomembna zadovoljiva presnova beljakovin …

Folna kislina ugodno vpliva tudi na tvorbo rdečih krvnih celic in obnovo krvi, odpravlja slabokrvnost. Znižuje raven homocisteina, ki je povezan s tveganjem za bolezni srca in ožilja. V menopavzi se količina homocisteina poveča in slabo vpliva na kosti, kar lahko vodi do osteoporoze, homocistein pa je povezan tudi z depresijo in potrtostjo. Rdeča pesa je odličen vir folne kisline, ki je pomembna tudi za pravilen razvoj hrbtenjače zarodkov tri mesece po spočetju. Preprečuje okvaro ploda, imenovano spina bifida. Že ob načrtovanju nosečnosti je potrebno uživanje zadostnih količin folne kisline predvsem v naravni obliki, da se lahko plod nemoteno razvija.

Rdeča pesa vsebuje tudi veliko drugih koristnih vitaminov, največ ima C, B1, B2, P in PP vitamina, od mineralov pa kalija, fosforja, kalcija in silicija. Kalcij torej ni le v mleku ali kalcijevih tabletah, temveč ga je v obilju tudi v rdeči pesi. Kalcij deluje proti alergijam ter težavam s kožo in kostmi, kalij pa ugodno deluje na vsa mehka tkiva notranjih organov v trebušni in prsni votlini ter na mišice. Kdor ima krče, mora za lajšanje težav zaužiti dovolj kalija. Fosfor sodeluje v telesu pri presnovi maščob in škroba, telesu zagotavlja energijo, vpliva pa tudi na kostno gostoto in celjenje kosti. Silicij krepi vezno tkivo (kolagen), ki daje koži oporo, gladi kožo in preprečuje nastajanje gub, ugodno pa vpliva tudi na čvrste nohte in lase. Silicij je povezan s prožnostjo arterijskih sten, zmanjšuje tveganje za bolezni srca v starosti. Veliko ga je v rdeči pesi, čebuli, žitih (proso, oves, riž, ječmen, pšenica), v kalčkih alfaalfa, trdi vodi in njivski preslici.

Rdeča barve pese izvira iz zdravju koristnega antociana, ki v boju s prostimi radikali deluje kot antioksidant. Rdečo peso sestavlja do 2,2 odstotkov rudninskih snovi, okoli 1,6 odstotkov beljakovin, 3,6 odstotkov dušičnih snovi, 10,5 odstotkov sladkorja in okoli 0,1 odstotkov maščob, ostalo pa je voda. Rdeča pesa spada med najbolj zdravilne in koristne vrtnine ne le v naših krajih, temveč nasploh po svetu.

Uporaba rdeče pese

Surova rdeča pesa pomaga pri krepitvi in čiščenju krvi in ožilja, arteriosklerozi, zatira tumorje in nekatere hujše bolezni, učinkuje pri virusnih obolenjih in prehladih, je preventivna zaščita pred posledicami škodljivega radioaktivnega in drugih sevanj, upočasnjuje staranje, čisti in razstruplja jetra, ledvice ter sečni mehur. Pri zdravljenju z rdečo peso se v razne namene uporabljajo surovi gomolji, sok in listi.

Z rdečo peso si lahko uspešno pomagamo proti hripavosti. Iztisnemo sok iz gomoljev surove rdeče pese ga pijemo nekaj dni zapored. Proti kašlju pa zmešamo 250 gramov soka surove rdeče pese s 100 grami koprivinega soka ter pijemo mesec dni po požirkih po možnosti vsako uro. Za znižanje telesne temperature uživamo po požirkih mešanico soka iz četrt litra soka rdeče pese ter soka 4 limon.

Pri hujših obolenjih spijemo vsak dan najmanj pol litra soka surove rdeče pese. Ko pride do olajšanja in se stanje organizma začne izboljševati, pa nadaljujemo s četrt litra na dan. Proti boleznim ledvic in mehurja čim pogosteje in v čim večjih količinah pijemo sok surove rdeče pese ali pa uživamo solato iz nje.

V primeru slabokrvnosti pijemo vsako uro ves dan požirek soka surove rdeče pese. Proti slabokrvnosti pa pomaga tudi, če dlje časa uživamo vsak dan pol litra soka iz enakih delov surove rdeče pese in jabolk.

Proti arteriosklerozi in za upočasnitev staranja čim dlje časa preventivno pijemo sok iz drobno naribane pese, ki mu dodamo limonin sok in med. Ko se med raztopi, pijemo po požirkih.
Proti začetku in razvoju raka vsak dan jemo surovo rdečo peso in pijemo njen sok. To deluje preventivno in tudi zaviralno na nadaljnji razvoj bolezni.
Proti celulitu iztisnemo sok iz enega gomolja surove rdeče pese, treh strokov česna ter petih vejic peteršilja. Sok pijemo po malem uro pred glavnimi obroki.

Proti prehladu in virusnim obolenjem vsak dan pijemo sok surove rdeče pese ali jemo solato iz same rdeče pese ali pa z dodatkom peteršilja zelene, nastrganih jabolk, jogurta itd. po želji.

Za krepitev jeter in želodca naribamo surovo rdečo peso in gomolj zelene (dvakrat več rdeče pese kot zelene), osolimo, dodamo malo olivnega olja, jabolčnega kisa, po želji mlete kumine in prav tako po želji malo kisle smetane, jed pa posujemo z nasekljanimi listi peteršilja. Uživamo jo lahko kot solato pri glavnih obrokih ali kot malico med obroki.

Če kuhamo rdečo peso za solato, lahko vodo, v kateri se je kuhala, uporabimo za odstranjevanje kurjih oči. Prizadete dele vsak dan nekajkrat namočimo vanjo nekaj dni zapored in kurja očesa se začnejo sušiti.

Za krepitev in čiščenje krvi narežemo dva šopka mladih pesnih listov in šopek peteršilja, prevremo za 15 minut, vmes pa dodajamo nekaj nasekljanega česna, čebule, naribanega korenja, peteršiljevega korena, manjšega gomolja zelene ter na drobno naribane 3-4 surove rdeče pese do velikosti pomaranče. Vse to na kraju prelijemo z žličko olja in limoninim sokom, premešamo in odstavimo od štedilnika. Tako pripravljeno juho jemo dvakrat na dan.

Za splošno krepitev zdravja in popestritev jedilnika lahko nasekljan gomolj surove rdeče pese vsakodnevno uporabljamo pri dušenju skupaj z drugo zelenjavo, v omakah za prilogo k rižu ali testeninam ter pri pripravi jedi v voku. Enako kot pri vsej drugi zelenjavi zadostuje le nekaj minut dušenja. Rdeča pesa daje jedem vabljivo živo barvo. Že preprosta zelenjavna omaka za špagete je na primer z dodatkom nasekljane rdeče pese prava paša za oči in okus.

Za shranjevanje surove rdeče pese čez zimo lahko olupljene in na kolobarje narezane gomolje naložimo v kozarce, po želji dodamo malo mlete kumine in prelijemo z jabolčnim ali vinskim kisom.

Gojenje rdeče pese

Rdeča pesa je nezahtevna rastlina, ki uspeva povsod, če je le lega dovolj svetla in topla. Zlahka jo pridelamo v domačem vrtu ali na njivi ter uživamo v zdravem pridelku skozi vse leto. Sorte z okroglimi gomolji so manj zahtevne od podolgovatih. Sejemo jo lahko spomladi neposredno na gredo, na seme natrosimo dva do tri centimetre kompostne zemlje in dobro zalijemo. Doma lahko vzgojimo tudi sadike, ki jih aprila presajamo.

Mlade rastline so nekoliko občutljive na mraz. Rdeča pesa potrebuje redno okopavanje ter veliko kalija, zato dodajamo vrtni zemlji kamninsko moko. Tik pred sajenjem lahko dodamo zemlji že predelan kompost, ne pa svežega hlevskega gnoja (ta mora biti dodan prej, da se nekoliko predela). Potrebno je kolobarjenje, rdeča pesa odlično uspeva na gredah, kjer je bil prej paradižnik, kumare ali zelje (kapusnice). Spravljamo jo, ko listi porumenijo. V ta namen zemljo zrahljamo z lopatastimi vilami in rdečo peso previdno izpulimo, liste pa odtrgamo z zavijanjem. (Liste rdeče pese nabiramo za uporabo vedno le mlade, ne pa ob koncu vegetacije!)

Za shranjevanje preko zime odrežemo liste vsaj dva centimetra od gomolja (tako da pri morebitnem kuhanju rdeče pese ne izteče iz nje sok). V kleti hranimo gomolje rdeče pese posute s peskom, v manjših količinah, ki se prej porabijo, pa tudi na policah, kjer kroži zrak. Temperatura zraka, kjer shranjujemo rdečo peso, naj bo približno med šest in osem stopinj Celzija. V mestih lahko jeseni kupimo rdečo peso od kmetovalcev ter si jo sami shranimo za zimo. Tako nam bo na voljo vedno, ko si jo bomo zaželeli ali pa potrebovali.

Nerina Darman