Pomanjkanje železa v krvi

Železo je eno od zdravil, ki jih zdravniki v splošnih ambulantah najpogosteje predpisujejo. Iz domačih zalog tablet železa po vsem svetu bi lahko zgradili nov Titanik.

Anemije zaradi pomanjkanja železa

Zaradi nepravilnega jemanja se srečujemo bolj s stranskimi učinki jemanja železa, kot pa z učinkovitim odpravljanjem anemij.

Eritrociti, rdeča krvna telesca, prenašajo po telesu kisik. Kri vsebuje 30-50% eritrocitov. Ostalo je plazma, v kateri so večinoma bele krvne celice imunskega sistema. Poleg njih so tu še druge snovi, nujno potrebne tkivom, ki jih kri oskrbuje. Delež eritrocitov merimo z razmerjem proti ostalim delom krvi – hematokritom. Hematokrit 50 pomeni 25% več rdečih krvnih telesc v volumnu krvi kot hematokrit 40, s tem pa tudi toliko boljšo oskrbo tkiv s kisikom. Od porabe kisika v tkivih je odvisno njihovo delovanje, zato si prizadevamo, da bi bil hematokrit primerno visok.

25-35% ene rdeče krvne celice predstavlja hemoglobin, rdeči pigment. Rdečo barvo mu daje njegova glavna sestavina železo. Na hemoglobin je vezanega skoraj 100% kisika, ki ga kri prenaša po telesu. Večja kot je koncentracija hemoglobina v rdeči krvni celici, več bo ta lahko nase vezala kisika in ga prenesla v posamezna tkiva. Za delovanje tkiv in dobro počutje je potrebno s hrano dobiti toliko železa, da bo količina hemoglobina zadostna.

Koliko železa bi naj posameznik dnevno zaužil s hrano? Poglejmo najprej kakšne dnevne potrebe imamo po železu. Telesno neaktiven odrasel moški potrebuje dnevno najmanj 1,0 mg železa za osnovne življenske funkcije. Zaradi mesečne izgube z menstruacijo potrebuje odrasla ženska nekoliko več železa, 1,5 mg na dan.

Telesno aktivni ljudje, tisti, ki so pod stalnim stresom, ljudje po prebolelih bolezenskih stanjih ali pa tisti, ki stalno izgubljajo železo zaradi krvavitev, potrebujejo večkrat višje dnevne doze. Železo se izgublja tudi s potenjem, kar razloži večjo porabo poleti v vročem vremenu.

Povprečna poraba železa v dnevu je torej v seštevku taka:

Moški
Bazalno delovanje: 1,0 mg
Potenje: 1,5 mg
Hemoliza in krvavenje: 1,0 mg
Skupaj: 3,5 mg

Ženske
Bazalno delovanje: 1,5 mg
Potenje: 1,5 mg
Hemoliza in krvavenje: 1,0 mg
Skupaj: 4,0 mg

Na prvi pogled se taka količina niti ne zdi pretirano velika. Z dobro uravnoteženo prehrano lahko uporabimo le 10% železa vezanega v hrani. Obroki aktivnega moškega bi torej morali vsebovati 35 mg železa v dnevu, ženske pa 40 mg.

Povprečen vnos železa je pri mnogih nezadosten. Analiza prehrane atletov je pokazala, da na 1000 kcl energetske vrednosti obroka v povprečju zaužijejo 6,0 mg železa. Da bi ga torej s hrano zaužili dovolj, bi moral moški na dan pojesti 6000, ženska pa 7000 kcl na dan. To pa je za vsakega med nami veliko preveč. Pri tem pomislim na vse redukcijske diete za hujšanje, ki odmerjajo do 1000 kalorij dnevno, slabo sestavljene jedilnike, diete zaradi bolezni, v katerih ni niti teh 6,0 mg železa.

Slabokrvnost

Slabokrvnost, ki je posledica pomanjkanja železa v krvi, zdravimo z železovimi preparati, pri nas pod imeni Ferrum Lek, Retafer, Hematopan in drugi. Z dodatkom 15-20 mg železa dobro uravnoteženi prehrani, bi bilo dnevnim potrebam zadoščeno.

Večje dnevne količine od priporočenih se v telesu kopičijo, telo pa s tem postaja bolj dojemljivo za infekcije. Odvečno železo v telesu povečuje možnost infekcij

Noben organizem v naravi ne more živeti brez železa. Edina izjema so bakterije rodu Lactobacillus, ki so običajne prebivalke naše črevesne flore. Odgovorne so za fermentacijo mleka v prebavnem traktu. Dejstvo, da so to edini živeči organizmi, ki ne potrebujejo železa je v praksi zelo pomembno.

V prispevku želim ovreči nesmiselno razširjeno zdravniško prakso rutinskega predpisovanja železa atletom, nosečnicam, doječim materam in celo otrokom.

Za popolno razlago začnimo na začetku življenja, z rojstvom otroka. Ko se otrok ali živalski mladič rodi, je njegov prebavni trakt popolnoma sterilen. Ne vsebuje nobenih bakterij. Tudi železa ni v prebavnem traktu, od ust do konca črevesja. Edina bakterija, ki v takih razmerah preživi, je bakterija Lactobacillus. Ta se že v prvih minutah po rojstvu začne razraščati po otrokovem črevesju. Evolucija je to čudovito uredila, saj je bakterija mlečne kisline nujna pri prebavi mleka. Mleko je prva hrana vseh sesalcev in novorojenčkov.

Narava dovoli le bakteriji mlečne kisline, da se razrašča po otrokovem črevesju. Vsem ostalim, potencialno škodljivim bakterijam, pa ne dovoljuje naselitve. S tem zavaruje dojenčka pred nezaželenimi infekcijami v prvih mesecih življenja. Vse ostale bakterije bi za svojo rast potrebovale železo, tega pa v črevesju takoj po rojstvu ni.

Ali je v materinem mleku železo? Na to pomislimo zaradi umetnega mleka, ki velikokrat vsebuje železo, ker doječim materam predpisujemo tablete železa. Nekateri zdravniki predpisujejo železo celo otrokom do enega leta starosti. Materino mleko, ki je daleč najboljša hrana za dojenčke, ne vsebuje železa.

Mnogo zdravnikov še vedno ni povsem prepričanih, da dojenčki ne potrebujejo železa. Človeški dojenček se rodi z zalogo železa 75 mg na kilogram telesne teže. To je približno dvakrat večja količina kot jo imajo na razpolago zdravi atleti. Otrok lahko zdravo raste in se razvija s to zalogo najmanj eno leto, ne da bi mu nadomestili en sam gram železa s prehrano. Imunski sistem se mora otroku v času dojenja razviti do te mere, da se bo boril proti infekcijam. Normalna hrana zanese v črevo železo, ki je predpogoj za razvoj patogenih bakterij.

Zakaj potem zdravniki otrokom in nosečnicam še vedno predpisujejo železove preparate? Ignoranca? Marketinški pohlep? Vsi stari medicinski učbeniki nas učijo, da je železo nujna sestavina za izgradnjo rdečih krvnih celic. Ženske postajajo skoraj anemične v poteku nosečnosti, ker se kri razporeja tudi v rastoči fetus. Predpisujejo jim velike količine železa (300 mg na dan), a to nikoli ne izboljša anemije. Nikoli je ni, in tudi v materinem mleku železa ni.

Verjetno v mleko dodajajo železo zato, da bi nadaljevali materino terapijo v nosečnosti. Mogoče upajo, da je možno izboljšati popolno formulo narave, ki je ustvarila materino mleko. Z dodanim železom pa naredijo le škodo otrokovemu črevesju. Napako nato po tem zgledu delajo tudi športni zdravniki, ki za izboljšanje krvi svojim varovancem predpisujejo velike količine železa.

Profesor Eugene Weinberg iz univerze v Indiani (ZDA) je prvi opozoril na porast infekcijskih bolezni s povečanjem porabe železa v Ameriki. V delu “Železo in infekcije” je navedenih več sto študij, ki dokazujejo, da vse odvečno železo omogoči razcvet patogenih bakterij.

Kaj imajo dojenčki opraviti z odraslimi pacienti, zdravljenimi z visokimi dozami železa? Ti ne umirajo zaradi bakterij, ki se jim v okolju, nasičenim z železom, razrastejo v črevesju. Največkrat niti zares ne zbolijo. Ne moremo torej s prstom pokazati na železo kot škodljiv element. Mali otroci pa so s svojo krhkostjo nazoren model za prikaz škodljivosti prekomernega uživanja železa.

Kako pospešimo hematopoezo?

Železo samo je slabo učinkovito pri popravljanju anemije (zviševanju količine hemoglobina). Izgradnja funkcionalno najboljših rdečih krvnih celic zahteva tudi druge pomembne snovi: cink, vitamine B12, E, B6, C in folno kislino. Pri anemijah je navadno zmanjšan vnos vseh. Le sinergistično oz. vzajemno delovanje železa, vitaminov in mineralov lahko v celoti popravi krvno sliko, s tem pa tudi vse simptome anemije.

Zdravljenje anemij zahteva torej kompleksen pristop nadomeščanja vseh hematopoetskih elementov, ne samo železa. Če se želimo izognit stranskim učinkom dajanja velikih količin železovih preparatov, pa kljub temu doseči uspeh pri zdravljenju, je potrebno hkrati nadomeščati tudi ostale manjkajoče sestavine.

Sabina Kratovac za zlataleta.com

Propolis za zdravje

Medicina vedno več poudarkov namenja alternativnim metodam zdravljenja, v katero so vključena naravna zdravila. Med njimi nikakor ne smemo spregeldati propolisa.

Propolis je zdravilo, ki ga proizvajajo čebele in deluje proti virusom, bakterijam in glivicam. Strokovnjaki ga omenjajo kot zdravilo 21. stoletja. Na propolis bakterije niso sposobne ustvariti imunost in nima stranski učinkov, kot je slaba lastnost sintetičnih antibiotikov. Prav zaradi teh lastnosti je propolis posebnež med zdravili.

Uživamo ga pri anemiji, respiratornih težavah, negi ustne votline, v dermatologiji, za utrditev imunskega sistema, pri infekcijah prebavnega trakta, zaščiti jeter, v kozmetiki in pri odrgninah, ker nudi bakterijsko in glivično zaščito, ter pospešuje regeneracijo tkiva.

Čebelji proizvod

Ime propolis izhaja iz grške besede pro – pred ali prej in polis – mesto, zaradi njegove uporabe pri izgradnji in uravnavanju vhoda v panj. Kot ime se propolis uporablja po celem svetu. Zgodovinski zapisi kažejo, da je bil propolis cenjeno zdravilo v medicini Egipčanov, Babiloncev, Arabcev, Grkov, Rimljanov in drugih starih narodov. V zapisih iz 12. stoletja je opisano, da je bilo zdravljenje ustne votline, žrela in kariesa dovolj učinkovito le s propolisom.

Propolis je zdravilen proizvod, smolnate strukture, rumene ali temno rjave barve, značilnega vonja, ki ga z drevesnih popkov in skorje nabirajo čebele. Čebele ga potrebujejo za popravilo razpok znotraj panja, za čiščenje satovja, ki služi skladiščenju medu, cvetnega prahu ali kot leglo za ličinke, z njim uravnavajo temperaturo in balzamirajo vsiljivce, ki jih ne morejo odstraniti iz panja. Z njegovim hlapenjem se v panju ustvarjajo neugodni pogoji za razvoj bakterij in glivic, ki lahko ogrozijo zdravje družine. Ena čebelja družina (en panj), letno nabere od 150 do 400 g propolisa.

Sestava

Kemijska sestava propolisa še ni popolnoma razjasnjena. Glavne substance izhajajo iz treh izvorov: iz rastlinskih izločkov, iz substanc čebeljega metabolizma in dodanih snovi v času njegove obdelave. Analiza v Angliji je odkrila 150 različnih sestavin v propolisu, zadnje raziskave so jih pokazale celo 180.

Vsebnost snovi v propolisu je odvisna od vrste rastlin, ki jih obiščejo čebele med pašo. Razlikuje se po barvi, vonju in zdravilnemu vplivu, ki je odvisen od sestavin in letnemu času bere. Znano je, da propolis vsebuje različne smole in podobne sestavke, balzame, eterična olja, vosek, pelod, flavonoide, minerale in tako imenovane rastlinske hormone. Propolis je bogat z različnimi flavonoidi (galangin, kvercetin, krizin, kempferol, apigenin, pinocembrin, pinobaksin), ki so v rastlinskem svetu zelo razširjeni, njihova vloga pa je zaščitita rastline pred patogeni iz okolice.

Lastnosti propolisa

Propolis je na temperaturi izmed 25 in 45°C gosta, lepljiva tekočina, pri temperaturi nižji od 15°C postane trd in lomljiv in na temperaturi višji od 45°C gumijasto lepljiv. Na propolis bakterije niso sposobne ustvariti imunost in nima stranski učinkov, kot je to slabost sintetičnih antibiotikov. Prav zaradi teh lastnosti je propolis posebnež med zdravili. Kot močan antioksidant učinkovito deluje proti prostim radikalom, ki so povzročitelji številnih bolezni, tudi najtežjih kot so, ateroskleroza, katarakta, Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen.

Propolis se uporablja v stomatologiji kot sredstvo pri zdravljenju paradentoze in utrjevanju dlesni. Preventivno deluje proti vnetju grla, odlične rezultate pa dosega pri zdravljenju infekcij, opeklin, odprtih ran in zdravljenju čirov prebavnega trakta. Raziskave potrjujejo, da krepi imunski sistem in ima neposredni protikancerogeni učinek. Mnogi strokovnjaki ga imenujejo, zlati proizvod 21. stoletja.

Nova odkritja

Nove raziskave so potrdile, da propolis, zaradi specifične sestave flavonoidov v kombinaciji z ostalimi terapevtskimi zdravili, učinkovito preprečuje nastanek tumorjev, prav tako pa je učinkovit pri njihovem zdravljenju.

Vir: bambino.si