Preživite zabaven dan ob pravilnem prehranjevanju

Poletje se počasi začenja, vabila na piknike in zabave se verjetno že vrstijo, prav tako pa tudi srečanja s prijatelji na pijači in sladoledu.

Vendar pa marsikoga v takšnih trenutkih morda zagrabi panika, ko pomisli na odvečne kilograme. Vendar ne skrbite, za vas smo poiskali nekaj nasvetov, kako se v takšnih trenutkih  odločiti pravilno.

Oblecite se postavi primerno

Študije namreč kažejo, da bodo ženske, ki so oblečene v ohlapna oblačila pojedle več, kot pa tiste, ki so oblečene v oprijeta.

Vsaj eni stvari recite ne

Preden odidete od doma se odločite, kaj od tega ne boste jedli in se te odločitve držite: rdeče meso, sir, alkohol ali bel kruh. Če se odrečete eni izmed teh stvari boste veliko prihranili pri kalorijah.

Naredite si načrt

Ko prispete do predvidene lokacije poskenirajte mizo in ocenite ‘škodo’. Iščite hrano, ki vsebuje veliko proteinov, različno zelenjavo ali kaj podobnega, kar bo napolnilo vaša usta vendar ne želodca. Vsekakor pa se izogibajte omak, saj so te ponavadi polne kalorij.

Ne goltajte

Hrano si naložite na krožnik, potem se usedite in popijte kozarec vode. Tako boste prisiljeni jesti počasneje, kar bo preprečilo nenadzorovano goltanje dobrot z žara.

Pijte previdno

Seveda je razumljivo, da boste verjetno na pikniku ali zabavi spili kakšno alkoholno pijačo, vendar pa je vseeno dobro piti previdno. Najbolj priporočljivo je piti (pa čeprav se sliši smešno) pijače, ki jih sploh ne marate. Te boste namreč počasi srkali in si s tem nabrali manj kalorij, kot pa bi si jih drugače.

Težave s kislino?

Danes se veliko ljudi pritožuje, da imajo težave s preveč kisline. Zato se antacidi (zdravila, ki znižujejo raven želodčne kisline) prodajajo kot žvečilke. Nekateri proizvajalci izdelke celo namenoma promovirajo na takšen način, kot da bi prodajali bonbončke ali prigrizke, saj vedo, da o kislini neradi mislimo kot o bolezenskem stanju.

Res je, da antacidi hitro znižajo raven želodčne kisline, vendar s tem oslabijo tudi našo prebavo in hrana zapušča želodec nezadostno obdelana, zato pozneje telo v dvanajstniku in črevesju ne more izkoristiti vseh potrebnih snovi. Z zniževanjem kisline, paradoksalno, vendar resnično, pospešujemo tudi zakisanje telesa, saj predstavljata prav naša kislina in bikarbonatna raztopina, ki ob njej nastaja kot zaščita želodca, dve glavni surovini, iz katerih telo pridobiva alkalne snovi za razkisanje.

Resnica je, da veliko ljudi napačno meni, da imajo preveč kisline in jo zato znižujejo tudi takrat, ko to ni potrebno. Če lahko spijete kavo ali sadni sok, ne da bi vam kislina »udarila nazaj«, sodite med tiste, ki zagotovo nimajo preveč kisline, zaradi česar je dobro, da vzroke poiščete drugje. To, da se nam spahuje ali da se nam kislina vrača v grlo, je lahko posledica dehidracije, nepravilnega gibanja želodca (ko imamo preveč skrbi) ali nepravilno zmešane hrane (npr. ko po obilnem obroku zaužijete še sadje, ki ustvari vrenje v želodcu).

Posebnost zahodnjakov je, da smo navajeni pogosto nekaj »grizljati«, kar je za naš želodec podobno, kot če bi pri kuhi fižola vsakih 15 minut dodali v vodo novo pest surovih zrn. En del zrn bo že razkuhan, ko bo drugi del še vedno surov. Enako se muči tudi vaš želodec, saj dobi, tik preden izprazni že premleto in zakisano vsebino, novo pest nečesa novega. Želodec ne sme odpreti zaklopke, ker je vmes prispela v obdelavo nova pošiljka. Možnost, da bo med obdelavo novega že obdelana hrana zavrela, pa se povečuje.

Če želite težavo rešiti po naravni poti, se navadite popiti 3 do 5 dcl vode vsaj 15 do 30 minut pred obrokom. Ko telo dobi dovolj vode, lahko hitro ustvari bikarbonatno raztopino, s katero varuje želodec pred kislino in s katero pripravi tudi dvanajstnik in črevesje, da ju kisla vsebina želodca ne bo »skurila«. Hrano dobro prežvečite, želodca nikoli ne napolnite več kot 2/3 in ob hrani ne uživajte snovi, ki lahko povzročijo hitro vrenje (npr. alkohol ali sadne kisline, ki so v svežem sadju in paradižniku).

Odvisno od tega, kaj ste pojedli, naj bo premor pred naslednjim obrokom ali prigrizkom vsaj dve do štiri ure. Če ste želodec preobremenili in obenem v obroku mešali rastlinske in živalske beljakovine ter škrob, lahko vsebina obleži v želodcu tudi do šest ur.

Če boste kljub izvajanju vseh preventivnih ukrepov začutili kislino, je najbolj naraven način, da jo umirite, napitek iz ječmenove trave. Ta je že po naravi bazičen, deluje protivnetno na sluznice, pobira toksine in pomaga celiti morebiti poškodovana želodec ali črevesje. Obstaja tudi registrirano naravno zdravilo, Iberogast.
pekoce

To je izvleček iz devetih zdravilnih rastlin, ki deluje tako, da uravnava proizvodnjo želodčne kisline in spodbuja pravilno gibanje želodca. Pogosto omenjeno »vsemogočno zdravilo«, sodo bikarbono, uživajte le pri akutnih težavah in za krajši čas, sicer tvegate enake posledice, kot smo jih opisali že pri jemanju antacidov.

Sanja Lončar za soncek.com

Hrana, ki je strupena za hišne ljubljenčke

Vsi vemo, da strokovnjaki pravijo, da naj se izogibamo hranjenju naših živali s hrano, ki jo sami uživamo, vendar pa se rado zgodi, da to pravilo prekršimo.

Verjetno pa se pri tem ne zavedamo, da jim lahko to škoduje bolj, kot si mislimo.

Avokado

Verjetno avokado rano ni prva izbira hrane, ki bi jo privoščili našim ljubljenčkom, vendar je dobro vedeti, da jim lahko škoduje. Študije so namreč pokazale, da listi avokada, sadež, lupina ter koščica vsebujejo strup Persin.

Čebula, česen in drobnjak

Vsi lahko pripeljejo do problemov s prebavo in do poškodb z rdečimi krvničkami. Mačke so sicer manj občutljive, vendar pa jih vseeno ni priporočljivo hraniti s to vrsto hrane.

Grozdje in rozine

Oboje je strupeno za pse in lahko pripelje do okvare ledvic. Strokovnjaki trdijo, da je v tem sadju še vedno veliko neznanih strupov, ki so nevarni le za nekatere vrste psov, vendar pa vseeno ni priporočljivo hraniti z grozdjem ali rozinami katerega koli psa.

Kvašeno testo

Testo, ki ni pečeno in vsebuje kvas lahko naraste v trebuhu vašega ljubljenčka, kar povzroča bolečine v skrajnem primeru pa lahko povzroči, da črevesje poči. Nevarnost pa seveda mine, če je testo pečeno.

Kosti

Kosti, ki so ostale od npr. kosila predstavljajo nevarnost, saj se lahko ljubljenček zaduši z njimi. Prav tako pa lahko prerežejo skozi steno želodca ali črevesja. Prav tako pa ni priporočljivo hraniti ljubljenčkov z premalo kuhanim mesom ali jajcami, saj lahko vsebujejo nevarne bakterije.

Hrana, ki vsebuje veliko soli ali maščobe

Odvečna maščoba lahko razdraži želodec in potencialno povzroči gnojenje trebušne slinavke kar povzroči seveda vnetje. Slana hrana pa pomeni potencialno nevarnost zaradi razvoja natrijevega ion-toksina.

Čokolada, kava in alkohol

Metilksanitin, ki ga najdemo v tej hrani oz. pijači povzroča diarejo, bruhanje, sopenje, pretirano žejo in uriniranje, hiperaktivnost, tresenje, epileptične napade in tudi smrt. Večja kot je vsebnost kakava, bolj je čokolada nevarna za ljubljenčke.

Sladkarije brez sladkorja (proizvodi z vsebnostjo ksilitola)

Ta sestavina povzroča poškodbe ledvic ter tudi smrt.

Oreščki makadamije

Povzročajo slabost, tresenje ter podhladitev pri psih.

Parfumi z namenom

Ste kdaj pomislili, kaj se nahaja v vašem parfumu? Ste vedeli, da je tako cenjen mošus le izloček spolnih žlez pri mošusnih jelenih! In to ni edini tak primer. Uporabljajo se mnogi drugi živalski izločki (ambra, castorium, civet…).

Tradicionalisti iz sveta parfumov pravijo, da so najbolj uspešne formule tiste, ki vsebujejo zelo majhne količine vonjav, ki podzavestno spominjajo na telesne tekočine, tudi na izločke človeškega telesa. Vendar v primeru, kadar se to “divjo” noto zavestno prepozna, postane mešanica neprijetna. Na srečo se moderna parfumerija vse bolj nagiba k uporabi nadomestnih dišav za te vonje. Na primer najbolj pogosta zamenjava za mošus je beli mošus, kar je sintetična verzija mošusa. Še bolj naraven nadomestek bi bil cistus, to je oblika labdanuma, ki ga lahko dobite tudi v obliki eteričnega olja (če bi si hoteli sami namešati parfum).

Od proizvajalcev parfumov se zahteva, da vsakič naredijo enak vonj, zato vse pogosteje uporabljajo sintetične sestavine, ker morajo vzeti v obzir dejavnike kot so klima, transport in trajnost proizvoda. Ravno nasprotno so eterična olja vsako leto malce drugačna. Razlike se kažejo v vonju in kemijski sestavi, saj so rastline iz katerih se pridobivajo, vsako leto rasle v drugačnih pogojih. Eno leto je bolj hladno, drugo bolj vlažno ali suho… Parfumi so, v najboljšem primeru, koktejl sintetičnih in naravnih sestavin.

Na vas je, da se odločite, kakšne parfume boste uporabljali. Svetujem vam, da si sami naredite svoje parfume! Poleg tega, da je zabavno preizkušati različne dišavne mešanice in dejstva, da veste, kaj je v vašem parfumu, si lahko naredite parfum s posebnim namenom. Nameni so lahko različni-  spodbujanje krvnega obtoka, znižanje krvnega pritiska, izboljšanje koncentracije in komunikacije ali preprosto afrodiziak. Za tiste, ki že imate več izkušenj z eteričnimi olji, si lahko naredite komplet enako dišečih preparatov: parfum, krema za obraz ali telo, olje za telo, šampon za lase, gel za telo… Takšni preparati so pripravni tudi kot praktična darila za vaše najdražje.

Tradicionalno bi za žensko mešanico poudarili cvetno in začimbno noto, ker se ti vonji dobro ujemajo z vonjem ženskega telesa. Moška mešanica bi vsebovala bolj drevesne, zemeljske vonje ali močne začimbe, ker takšne note najbolj poudarjajo naraven vonj moškega telesa. Omenimo še to, da moramo tako ženske kot moške mešanice okrepiti z vonji citrusov.

V parfumski industriji obstaja več pravil za izdelavo parfumov – note, mostovi, lestvice intenzivnosti vonja… ampak pravila so za to, da se kršijo. Vedno naj bo vaš nos glavno merilo za izbor vonjave. Vonji, ki jih imamo najraje, izražajo naš telesni vonj in naše emocionalne potrebe.
Poskusite z naslednjimi mešanicami:

Oljni afrodizični parfum

• 3 kapljice eteričnega olja vetiverja (Vetiveria zizanoides)
• 25 kapljic absoluta jasmina (Jasminum officinalis)
• 15 kapljic eteričnega olja bergamota (Citrus bergamia)
• 30 ml osnovnega olja jojobe

Tradicionalna kolonjska voda

• 30 kapljic eteričnega olja bergamota (Citrus bergamia)
• 10 kapljic eteričnega olja petitgraina pomaranče  (Citrus aurantium ssp. amara)
• 10 kapljic eteričnega olja sladke pomaranče (Citrus sinensis)
• 10 kapljic eteričnega olja limone (Citrus limon)
• 5 kapljic eteričnega olja širokolistne sivke (Lavandula spica)
• 5 kapljic eteričnega olja nerolija (Citrus aurantium ssp.amara)
• 5 kapljic eteričnega olja rožmarina CT cineol (Rosmarinus officinalis)
• 10 ml etilnega alkohola
• 45 ml hidrolata vrtnice (Rosa damascena)
• 45 ml hidrolata nerolija  (Citrus aurantium ssp. amara)

Če bi hoteli poglobiti svoje znanje o izdelavi parfumov, vas vabim na svojo delavnico izdelave parfumov in afrodizičnih olj (več informacij na www.aromadelavnice.si).

Melani Kovač, Aromaterapevtka, www.aromaterapija.si

Sladka kriminalna zgodba

Sladkor in njegova zgodovina je dolga kakih 2300 let, trgovina je cvetela in z njim so obogateli tisoči ljudi. Potem pa se je nenadoma pojavil saharin, tista hudičeva zadeva, ki je tristokrat bolj sladka, pa sploh ni sladkor! Zgodba o vojni med sladkorjem in saharinom je prepolna spletk, podtikanj in strasti. In ta zgodba je prava pravcata kriminalka!

V dandanašnjih neizprosnih bitkah za tržni delež so vse pomembnejši argumenti, raziskave, sporočila za javnost, pričevanja in dejstva, z vedno novimi in vse bolj argumentiranimi informacijami smo zapisani dobesedno vsak dan, da bi le stopili na eno ali drugo stran. Zaradi tega vedno pogosteje tudi izgubljamo niti, zgodbe, spoznanja, neka druga dejstva, ki bi na vojno okoli nas morda vrgla še drugo luč in bi problematiko lahko bolje razumeli. Ali imajo tisti, ki se borijo za prevlado na trgu, interes, da potrošniki dobro poznajo tematiko, ali ne, verjetno ni prevelika dilema. Zato število informacij samo narašča.

Le občudovana umetnost

Nekdaj so si ljudje hrano sladili na različne načine, na primer s sladili kot so med, sok sladkornega trsa in javorjev sirup črnega javorja, sladkor je v zgodovino prišel šele kasneje. Nekako 300 let pred našim štetjem so namreč Indijci s pomočjo neke precej skrivnostne tehnologije že znali izdelati pravi sladkor. Prava proizvodnja sladkorja datira v deseto stoletje in v Egipt, nekoliko kasneje so ga pridobivali tudi na Cipru. V arabski kulinariki in starih kuharskih knjigah lahko najdemo številne recepte za pripravo sladkarij in jedi s sladkorjem, zato ne čudi, da so bili njihovi gostje iz Evrope vedno znova fascinirani nad raznolikostjo ponudbe in široko paleto idej. Še posebej so občudovanje plenile slastne pijače s sadjem in sladkorjem, ohlajene z ledom z bližnjih gora … in to v času, ko je Evropa sladkor uporabljala predvsem za medicinske namene!

Arabci so sladkor prinesli v Bizanc, pa tudi naprej. Priložnosti, da bi sladkorni trs, divja rastlina z obal bengalskega zaliva, prodrl v Evropo, sta bili vsaj dve: najprej je vojska Aleksandra Velikega ob svoji vrnitvi iz Indije prinesla s seboj tudi sladkorni trs, vendar ni zbudil nobenega interesa, potem pa so v 13. stoletju trs s seboj s pohodov prinesli tudi križarji. Kljub temu je glavno sredstvo za slajenje živil skozi celoten srednji vek v Evropi ostal med.

Selitev čez lužo

Po odkritju Amerike koncem 15. stoletja je Evropa spoznala veliko rastlin, ki so bila za ameriška tla običajna, na primer tobak, koruza, krompir in druge, manj pa je znano, da so isti popotniki neko pomembno rastlino odnesli tudi v Novi svet – ameriška celina je spoznala sladkorni trs. Najbolj se je prijel v Braziliji, kjer so se pogoji najbolj ujeli, tako klima in prst kot tudi cenena delovna sila, sužnji, ki so jih kmalu zatem pričeli dovažati iz Afrike. Sladkor je hitro omrežil vse.

Njegova proizvodnja je bila težavna: najprej je bilo treba trsje posekati, nato narezati, drobiti (in za vse to so potrebovali izredno močne roke), potem pa so sok dolgo kuhali v velikih bakrenih posodah ter ga na koncu ohladili v glinenih vrčih do kristalizacije. Tak neprečiščeni sladkor so potem rafinirali, čistili kar tam ali pa so ga na čiščenje vozili v Evropo (London, Pariz, Benetke, Antwerpen itd.), kar mu je seveda zviševalo ceno. Kolonialni sladkor in rum – kot stranski produkt proizvodnje sladkorja – so najprej uvažali iz Brazilije, kasneje pa s Kube, Antilov in Portorika. V nasprotno smer je potovala nasoljena govedina in drug živež, trgovina se je ustalila.

To je bila prava trgovska idila: proizvajalci in trgovci so nekaj stoletij dobro služili, proizvodnja je rasla, cvetele so tudi državne blagajne. Vse pa je leta 1878 porušilo neko novo odkritje: kemik Fahlberg je odkril snov, ki je bila 300-krat slajša od sladkorja, pa sploh ni bila sladkor!

Saharinska vojna

Novemu “sladkorju” se je reklo “saharin” in mu je takoj uspelo javnost razdeliti na tiste, ki so bili “za”, in tiste “proti”. Jasno je, da so bili najglasnejši nasprotniki prav proizvajalci sladkorja, ki so takoj zaslutili, kaj novo odkritje pomeni. Pridružili so se jim še različni tradicionalisti, ki nimajo radi sprememb, govoreč, da gre za zdravju nevarno “hudičevo delo”, saharinu nasprotna pa je bila tudi nemška vlada, ker se je bala, da bo izgubila lep dela pritoka davkov. Da bi dokazal, da je saharin neškodljiv, je Fahlberg vsakodnevno pogoltnil po 10 gramov saharina, kar se tudi danes smatra za zelo pretirano količino, celo za živali.
Seveda so se najbolj iskreno veselili sladkorni bolniki širom sveta – o sladkorju dotlej niso smeli niti sanjati, sedaj pa so jim bile naenkrat na dosegu rok jedila in sladice s prej prepovedanega seznama. Podporniki saharina so bili tudi logično tudi zdravniki, ki so ga imeli kar za zdravilo.

V času vrenja javnega mnenja so spretni tovarnarji hitro večali proizvodnjo saharina, ki je že leta 1901 znašala neverjetnih 175.000 kilogramov! Seveda je tako agresiven prodor na trg že omenjene strasti samo še razplamtel. Morda zveni neverjetno, toda v nemškem parlamentu so se prav o saharinu zelo žolčno kregali en cel dan! Socialisti in liberalci so skupni napadali Bismarckovo vlado, da širokim množicam ne dovoli za majhne denarje uživati sladke hrane. No, vlada je kljub vsemu saharin prepovedala in tako končala spor. Zgodilo pa se je nekaj nepredvidljivega – proizvodnja saharina je prešla v ilegalo in ustvarila črni trg; prodaja je postala še večja kot prej, le da po novem vlada od vsega primeta ni imela niti marke dohodka! Tihotapci so imeli pri iskanju poti saharina do kupcev veliko navdiha – prenašali so ga v vrečkah, všitih pod krila, vstavljenih v zračnice koles ali v dvojna dna kovčkov, saharin se je znal vsuti celo iz steklenic, v katerih bi moral biti šampanjec! Nekateri so pri tem bajno zaslužili, nekateri manj spretni pa so zaradi te prepovedane trgovine končali v zaporu.

Dragocena molzna krava

Vlada je tako morala popustiti in dovoliti proizvodnjo ter prodajo saharina. Mačehovski odnos države se je – zavoljo profitov, jasno – spremenil v zaščitniškega, letna proizvodnja skoraj petsto ton saharina je bil dovolj velik razlog za to. Saharin je našel svoje mesto na mizah, za časa druge svetovne vojne, ko je bila dobava sladkorja motena, je za kratek čas celo prevzel primat sladkorju.

Povedati je treba, da je bil tedanji saharin nekoliko grenak (neprimerno slabši od današnjega), vendar je bilo pomembno to, da je bil poceni in da je sploh bil. In če bi hudič spal, bi bilo zgodbe o saharinu in sladkorju tukaj konec. A ni bilo tako. Ravnotežje med sladiloma se je spet porušilo po letu 1945. gospodarstvo se je povsod po Evropi po vojni razcvetelo, v Nemčiji še najbolj. “Poljedelski čudež” v 50-tih letih je prinesel hitro rast življenjskega standarda in poplavo hrane. Med vsem tem je enormno zrasla prav poraba sladkorja, ki so ga z veliko žlico vmešavali v pecivo, torte, sladolede, kreme, marmelade itd. Umetna sladila – ne samo saharin, ampak tudi druga novo odkrita sladila, ki so se pojavila v vmesnem času – se navkljub odličnim lastnostim niso mogla uveljaviti zaradi diktature sladkorja oziroma “sladkornega lobija”. Pred propadom so jih rešili samo zdravniki in strokovnjaki za prehrano.

Vse manj zaželeni sladkor

V tem času so se stvari namreč korenito spremenile. “Napačno sestavljena” hrana je skupaj s pretirano uporabo alkohola doprinesla k vse večjemu številu ljudi, ki trpijo, bolehajo in umirajo zaradi bolezni ožilja in srca, možganske kapi, sladkorne bolezni in drugih. Prav vse te težave pa imajo skupen imenovalec prav v napačni prehrani. V družbi hranil, ki so sestavljala “listo nezaželenih”, se je na častnem mestu znašel tudi sladkor. “Obtožen” je bil za okvare zob, debelost, kronično utrujenost, sladkorno bolezen, celo shizofrenijo, pa tudi za delinkventno obnašanje mladine! Nizale so se študije, katerih cilj je bil ukiniti ali pa vsaj močno zmanjšati porabo sladkorja. Za proizvajalce so bili to seveda čisto nemogoči argumenti, tisto pa, kar jih je prizadelo najbolj, je bilo dejstvo, da so zdravstvene avtoritete in organizacije svetovale ljudem ne le to, naj se sladkorju v čim večji meri izogibajo, ampak naj si hrano sladijo prav z umetnimi sladili, ki nimajo energetske vrednosti, s smrtnim sovražnikom sladkorja torej! Kot da to ne bi bilo dovolj, je sledilo tudi priporočilo, da bi se veljalo izogibati sladkorju zaradi ohranitve in izboljšanja zdravja. Sladkorni imperij je bil pred razpadom.

Udarci pod pasom

Za čakanje ni bilo več časa in proizvajalci sladkorja so se za novo vojno pripravili precej bolj premeteno kot prej – namesto prepričevanja preko medijev je vojna dobila dimenzije znanstvenih razprav. Hlastno so iskali vse mogoče možnosti, da bi dokazali škodljivost umetnih sladil in jih tako odstranili za vse čase. Pojavile so se tovrstne razprave in znanstvena dela, prvi vrhunec tega boja pa je bila neka kanadska “znanstvena” študija, ki je – v obliki novinarske zgodbe – obšla cel svet in precej prestrašila proizvajalce umetnih sladil, saj je v njej črno na belem pisalo, da so poskusne podgane zaradi dolgotrajnega uživanja saharina dobili raka na mehurju!

Ko je prišlo že do precejšnje škode, so se vendarle pojavili nekateri znanstveniki, ki so menili, da mora javnost kljub vsemu izvedeti resnico, in so pojasnili zahrbtnost tega napada – podgane so v tej študiji prejemale tako velike količine saharina, da se škodljivim pojavom ni bilo mogoče izogniti. Doza, uporabljena v tem eksperimentu, je bila naravnost pošastna, primerljivo enaka 10.000 tabletam, ki bi jih dnevno zaužil človek!

Skupina uglednih znanstvenikov je kmalu zatem objavila sklep, da je “saharin v priporočljivih količinah popolnoma neškodljiv”. Kaj pomeni “v priporočljivih količinah”, je jasno že od Paracelsusove trditve iz 16. stoletja: “Vse je strup in vse je zdravilo. Kaj pa je zdravilo in kaj strup, odreja samo količina.”

Danes

Seveda tovrstne kalvarije ni preživel samo saharin, tudi drugim umetnim sladilom nihče ni pripravil slavnostnega sprejema, kljub temu pa so si našla svoj prostor pod soncem. Dandanes za red na tem segmentu trga skrbi mnogo organizacij in znanstvenih teles po svetu. Ena od posledic strogega nadzora je nekakšno “miroljubno sožitje” proizvajalcev sladkorja, nadomestkov sladkorja in umetnih sladil, pri čemer pa vojna seveda ne miruje, le preoblikovala se je – danes gre za težnjo po učinkovitosti, kvaliteti in prepričevanju kupcev, kje je boljše, cenejše in predvsem bolj zdravo.

Aleš Petrič

Kako preprečiti ‘mačka’

Glede na to, da je vikend pred vrati in da bo morda kateri izmed nas pogledal malce ‘globlje’ v kozarec, je dobro vedeti tudi, kako se izogniti nevšečnostim, ki nas po navadi čakajo naslednji dan.

Verjetno nikomur ni ravno v veselje preležati naslednji dan v postelji, pa čeprav ste na zabavi še tako pazili, da se kaj takega ne bi zgodilo. Zato je tu nekaj preprostih nasvetov, ki vam bodo morda odgnali mačka še preden ta sploh nastane:

Jejte pred pitjem

Verjetno ste to že velikokrat slišali in se zato morda sliši sil preprosto. Vendar pa vedno hitrejši tempo življenja velikokrat povzroči ravno to, da ne utegnemo jesti takrat, ko bi morali. Vendar pa bo že manjši prigrizek naredil čudeže.

Izogibajte se ogljikovih hidratov

Ogljikovi hidrati namreč pospešujejo absorptcijo alkohola v kri.

Pijte vodo med alkoholnimi pijačami

To so nam velikokrat svetovale mame, vendar pa jih marsikdo ni poslušal. Vendar so zopet imele prav. Mačka po navadi povzroči dehidracija, zato popijte vsaj kozarec vode, čeprav se vam morda zdi, da ga po vsej verjetnosti ne boste mogli zadržati v sebi. Vsekakor pa poskusite že med samim pitjem alkohola zaužiti čim več vode.

Vzemite vitamine

Zzaužijte kakšne vitamine ali koncentrate, kot na primer koncentrat iz zdravilnih rastlin kot je pegasti badelj, ki bo pomagal prečistiti jetra, ali pa Vitamin B, ki bo pospešil prebavo.

Paradižnikov sok, limeta in kajenski poper

Z mešanico teh treh boste nivo vašega sladkorja spravili nazaj v akcijo, poleg tega pa se boste napolnili z elektroliti.

Med in sadni sok

Oba vsebujeta večje količine fruktoze, ki je v tem primeru dejansko koristna, saj bo spravila vaš metabolizem nazaj v gibanje.

Metin ali ingverjev čaj

Oba pomagata pri pomiritvi želodca in črevesnih motnjah.

Kofein in alkohol sta slaba kombinacija

Kofein je že dalj časa znan kot ‘odličen dodatek’ alkoholnim pijačam. To pa so začeli izkoriščati študentje, saj naj bi jih takšna pijača naredila bolj trezne. Vendar pa je to lahko nevarna kombinacija.

Nedavna študija pa je pokazala ravno obratno, saj študentje, ki mešajo energijske pijače z alkoholom prej občutijo občutek pijanosti, kot tisti, ki tega ne delajo. Študija je vključila 800 naključno izbranih študentov, ki so zapuščali bare med 22.00 in 3.00 uro zjutraj.

Anketirancem je bilo zastavljeno vprašanje koliko kofeina in alkohola so zaužili in ali nameravajo sami voziti domov.  Prav tako pa so opravili alkotest, da so raziskovalci lahko natančno odkrili nivo alkohola v krvi.

Rezultati so bili naslednji: Pri študentih, ki so zaužili alkohol in kofein obstaja veliko večja verjetnost, da bodo vozili pijani, kot pa tisti študentje, ki so zaužili le alkohol. Test vinjenosti pa je pokazal povprečno 0.109 promila pri študentih, ki so mešali pijače, ter 0.081 pri tistih, ki so užili le alkohol. Prav tako pa so tisti, ki so mešali pijače popivali dalj časa, kot tisti, ki niso mešali pijač.

Kofein naj bi tako vplival na razsodnost, saj so ljudje v resnici bolj pijani, kot pa si to mislijo.

Alkohol in seks

V Veliki Britaniji so pričeli s kampanjo, ki bo ljudi osveščala o negativnih posledicah kombiniranega uživanja alkohola in spolnih odnosov.

Alkohol in spolnost

Britansko združenje za načrtovanje družine je pričela s kampanjo, ki ljudi nagovarja k odgovornejšem pristopu k spolnim odnosom, kar je sovpadlo z rezultati nove raziskave.

Internetna raziskava, ki jo je izvedla znana britanska agencija za preučevanje javnega mnenja je pokazala, da se je kar 37% ljudi spustilo v spolni odnos z novim ali naključnim partnerjem brez uporabe kondoma, 40% pa jih je priznalo, da jih je k temu opogumljala alkoholiziranost.

V združenju upajo, da bodo javnost opozorili, kako lahko alkohol vpliva na odločitve povezane s spolnim obnašanjem.

Julie Bentley, izvršna direktorica omenjenega združenja pravi: »Ljudje ne hodijo v družbo tvegati, ampak se zabavati. Tudi zabava z najboljšimi namerami se lahko ob pomoči alkohola spremeni v nepremišljen razvrat. Alkohol zmanjšuje verjetnost uporabe kondomov, ter povečuje možnost spolnega odnosa z naključnim partnerjem/co.«

Več v članku Alkohol in seks ne gresta skupaj na bambino.si

Naprej »