Prijava
Taborništvo ima tudi pri nas že precej bogato zgodovino, saj je bila Zveza tabornikov Slovenije ustanovljena že leta 1951 in od takrat neprekinjeno deluje ves čas. Tudi letošnjo pomlad, natančneje 12. 4., bo v ljubljanskem parku Tivoli potekala tradicionalna taborniška prireditev Taborniški feštival, s katero taborniki počastijo svetovni dan Zemlje in dan tabornikov. V letošnjem letu pa se obeta še en zelo pomemben dogodek – avgusta bo pri nas namreč potekala 40. Svetovna skavtska konferenca.
Večina ljudi taborništvo zagotovo najprej poveže z različnimi aktivnostmi v naravi – od spanja v šotoru, kurjenja tabornega ognja pa do pohodov v neznano. A kot pravita naša sogovornika, Živa Novljan in Miha Bejek, ki sta oba aktivna tabornika že vrsto let, je taborništvo veliko več, saj skrbi za celostni razvoj mladih ljudi in jim omogoča, da se razvijejo v samostojne, samozavestne, angažirane in iznajdljive posameznike, ki znajo razmišljati s svojo glavo in vedo, da so lahko kos čisto vsakemu izzivu.
Lahko predstavita taborništvo v Sloveniji? Kam segajo njegovi začetki?
Miha: Taborništvo ima zelo dolgo tradicijo. Začetki taborništva tako v Sloveniji kot na svetovni ravni segajo vse do začetkov 20. stoletja. Predhodnice današnjih tabornikov, prve skavtske in gozdovniške skupine, so v Sloveniji začele nastajati od leta 1921 dalje. Po drugi svetovni vojni, natančneje 22. aprila 1951, so predvojni skavti in gozdovniki ustanovili današnjo Zvezo tabornikov Slovenije, ki od tedaj deluje neprekinjeno. Vsako leto 22. aprila zato taborniki z aktivnostmi na prostem, na katere povabimo tudi druge prijatelje in javnost, obeležujemo to obletnico kot Dan tabornikov. 22. april je tudi svetovni dan Zemlje, kar je zelo pomenljivo, a obenem zanimivo, saj se je dan zemlje začel na ta dan obeleževati veliko pozneje kot dan tabornikov. Kljub dolgoletni tradiciji pa je taborništvo zelo sodobno mladinsko gibanje.
Taborništvo se običajno povezuje z aktivnostmi v naravi, spanjem v šotorih, kurjenjem ognjev, izletih in pohodih v neznano in podobno. Vse to je seveda res, a taborništvo je še veliko več. Najkrajše bi taborništvo opisal kot vzgojno-mladinsko gibanje, ki skrbi za celovito vzgojo in razvoj mladih: intelektualno, telesno, čustveno, družbeno in duhovno.
Taborniške dejavnosti nudijo ogromno širino, ki ustreza širokemu razponu interesov mladega človeka. To je velika prednost taborništva pred drugimi, na ožje področje usmerjenimi krožki in interesnimi dejavnostmi, ki večinoma spodbujajo vrhunskost le na enem področju. V taborništvu pa otrokom pustimo otroštvo ter jim skozi igro in pestre aktivnosti pomagamo ustvariti dobre temelje za razvoj celovite osebnosti. Mladim so taborniške dejavnosti tako blizu, ker vzgojni proces tu poteka skozi dogodivščino, kar je precej drugače kot v formalnem šolskem sistemu.
Mladi znanje pridobivajo skozi igre, spoznavanje narave in okolice, s praktičnim delom in razreševanjem različnih izzivov. Izpostaviti je treba naravo kot primarno okolje, v katerem taborniki izvajamo svoje dejavnosti. Tu gre predvsem za učenje orientacije (ki pride prav ne le v naravi, ampak tudi v mestih in na potovanjih), veščine bivanja in preživetja v naravi, vključno s postavljanjem prebivališč (ki izuri vsak dan uporabne ročne spretnosti) in iskanjem ter pripravo hrane.
Med nekoliko starejšimi, a še vedno mladimi taborniki, je vse bolj zaželeno tudi mednarodno sodelovanje, spoznavanje skavtskih sovrstnikov in kultur drugih držav.
Živa: Temeljne taborniške dejavnosti se izvajajo v lokalnih taborniških društvih, pri tabornikih ta društva imenujemo rodovi. Taborniška društva združujejo od 30 do nekaj sto članov, ki so razdeljeni v vode in klube (8–10 članov). Taborniki in tabornice se med letom vsak teden srečujejo na vodovih srečanjih, kjer skozi igro in praktično delo usvajajo taborniške veščine in znanja. Približno enkrat mesečno se organizirajo večje akcije, kjer sodelujejo vsi člani društva. Taborniki se radi udeležujejo tudi srečanj in tekmovanj, kjer se družijo z drugimi taborniki iz vse Slovenije. Vrhunec celoletnega taborniškega dela pa je seveda taborjenje, ko imamo taborniki priložnost del poletja živeti v naravi in z naravo, preizkusiti čez leto pridobljena znanja in s prijatelji nabrati kup lepih spominov.
Kako je sicer organizirana Zveza tabornikov Slovenije? Kakšne so njene naloge, s čim se ukvarja?
Miha: Zveza tabornikov Slovenije (ZTS) združuje taborniška društva iz vse Slovenije. Predstavniki društev na letnih skupščinah odločajo o usmeritvah in glavnih dejavnostih zveze ter na tri leta volijo vodstvo organizacije.
Vodstvo organizacije koordinira oblikovanje programskih dokumentov in strategij ter zastopa stališča taborniške organizacije v dialogu z državo, vzgojno-izobraževalnimi institucijami, gospodarstvom, sorodnimi organizacijam in drugimi. ZTS podpira izvajanje programa z organiziranjem kakovostnih izobraževanj za prostovoljce – vodje v organizaciji; skrbi za nabavo opreme, ki jo taborniki potrebujemo pri izvajanju programa, izdaja taborniško revijo Tabor in še marsikaj.
Leta 1994 je bila Zveza tabornikov Slovenije kot edina slovenska skavtska organizacija sprejeta v Svetovno organizacijo skavtskega gibanja (WOSM) in je tako del danes že 40-milijonske skavtske družine. Letos, ko bomo obeleževali 20-letnico članstva v tej največji svetovni mladinski organizaciji, je za tabornike izjemna čast, da bomo prav v Sloveniji gostili Svetovno skavtsko konferenco in forum mladih. Delegati z vsega sveta so že z izbiro Slovenije za gostiteljstvo potrdili kakovostno delo Zveze tabornikov Slovenije in njenih članov, ki aktivno sodelujejo tudi na svetovni ravni.
Kaj po vajinem mnenju taborništvo da (mladim) ljudem, katere veščine in vrednote jih nauči?
Živa: Taborništvo pomaga “ustvariti” samostojne in odgovorne posameznike. Mladi z udejstvovanjem v taborniških aktivnostih in njihovo organizacijo pridobijo veščine vodenja in timskega dela, naučijo se učinkovite komunikacije ter strpnosti in sprejemanja drugačnosti.
Predvsem pa je taborništvo preplet velikega števila različnih aktivnosti (orientacija in bivanje v naravi, jamarstvo, plezanje, pohodništvo, vodenje, vzgajanje in izobraževanje otrok in mladih, organizacija aktivnosti, vodenje projektov in ekip ter organizacije), tako da se lahko prav vsak posameznik najde v eni od njih, se na posameznem področju izpopolnjuje in s tem osebnostno raste. Kot člani prejemamo znanje, izkušnje in vrednote, ki nam jih posredujejo naši vodniki in drugi starejši taborniki, a ko se sami znajdemo v vlogi vodnikov, animatorjev, načelnikov, blagajnikov, mentorjev, pa smo mi tisti, ki dajemo. Taborništvo zaznamuje stalno učenje, predvsem z delom in izkustvi, tako da tudi tisti, ki daje, s svojim delom še vedno gradi svojo osebnost in jo izpopolnjuje.
Je biti tabornik po vajinem mnenju tudi način življenja?
Živa: Vsekakor je lahko, vse pa je odvisno od posameznika in njegove vpetosti v delo in organizacijo samo. Sčasoma prevzameš delovne in življenjske navade ter vrednote, ki te ves čas obkrožajo v taborniškem okolju. Poleg tega pa je pomembno, da je taborništvo prostovoljno, torej ga opravljajo tisti, ki v njem uživajo in ki jih to veseli, posledica česar pa je v večini primerov ravno sprejemanje “posebnega” načina življenja. Pri tabornikih se spletejo tudi zares močne prijateljske vezi, zato se veliko ljudi, ki vsak dan delajo eden z drugim, druži tudi v prostem času.
Miha: Seveda je način življenja. Taborniške vrednote, zapisane v obliki taborniških zakonov, so smernice za dobro življenje nasploh. Tabornik bo vedno iskal pot, ki je dobra zanj in hkrati za druge. To je edini način za ustvarjanje boljšega sveta, kar je tudi gonilo celotnega taborniškega gibanja. Zato smo taborniki med najbolj aktivnimi člani družbe: opazimo probleme in takoj začnemo iskati rešitve. Vsak lahko pri čem pomaga. Poglejte nedavni primer žledoloma v Postojni, kjer so bili taborniki tisti, ki so poskrbeli za vzpostavitev kriznega centra, v katerem so se prebivalci lahko ogreli in dobili topel obrok.
Kako bi mlade prepričala, da postanejo taborniki?
Miha: Taborništvo ponuja toliko priložnosti za različne dogodivščine, kot jih ni mogoče dobiti nikjer drugje. Obenem so mladi tisti, ki se odločijo, s katerimi dejavnostmi se bodo ukvarjali, njihovi vodniki pa so tisti, ki jim pri tem pomagajo. Lahko odidejo na pohod v neznano, lahko se odpravijo na potovanje v tujino, lahko organizirajo festival v središču mesta, gredo na izlet s kolesom ali kanujem, pripravijo turnir družabnih iger ali se preizkusijo v lokostrelstvu. Pravzaprav ni omejitev. In kar je najlepše: vsak lahko postane tabornik, zato se tukaj tkejo prijateljstva med mladimi popolnoma različnih interesov in sposobnosti. Taborništvo zagotovo nudi okolje, kjer je vsak cenjen in kjer lahko vsak prispeva zelo pomemben del.
Živa: Po mojem mnenju je bistvo taborništva težko opisati samo z besedami, treba ga je doživeti. Eno od osnovnih doživetij je ravno dobra družba in medsebojna povezanost, ki je temelj za dobro delovanje vsake ekipe. Prav tako je pri tabornikih redko dolgčas, vedno se kaj dogaja. V večini primerov se ustvari okolje, primerno za rojevanje novih in večkrat precej nenavadnih idej, ki pa se s pravo ekipo skoraj vedno tudi uresničijo. Poleg tega tabornik z vsem udejstvovanjem pridobi številne kompetence, ki mu pomagajo, da se dobro znajde v vseh življenjskih situacijah, ne le v taborniškem okolju.
V avgustu bo Slovenija gostila 40. Svetovno skavtsko konferenco. Taka prireditev je verjetno kar precejšen zalogaj – tako z organizacijskega kot finančnega vidika. Kako potekajo priprave na konferenco?
Miha: Svetovna skavtska konferenca je največji mednarodni skavtski dogodek letos. Glede na število delegacij iz nacionalnih skavtskih organizacij z vsega sveta (teh je kar 162) bo to tudi največji mednarodni dogodek, ki je kadarkoli potekal v Sloveniji. Pričakujemo približno 1000 udeležencev, poleg delegatov pridejo še spremljevalci, opazovalci in drugo spremljevalno osebje, zato je dela seveda veliko.
Konferenca je najvišji organ odločanja Svetovne skavtske organizacije in zaseda vsaka 3 leta. Da bo lahko delo nemoteno potekalo, moramo kot organizatorji predvsem zagotoviti obsežno logistiko, od opreme, prevozov, nastanitev in prehrane do administracije, komunikacij, prevajanja, protokola in zagotavljanja splošnega gostoljubja. Ne zgodi se pogosto, da imamo v Sloveniji na enem mestu ljudi z vsega sveta, ob čemer je treba vedeti, da gre tu za zelo aktivne posameznike, ki so v svojih državah uveljavljeni na različnih področjih. Ker se želimo pokazati v dobri luči, tako kot gostitelji kot predstavniki Slovenije, je naša naloga, da vse udeležence tudi “zabavamo”. To pomeni organizacijo zanimivih spremljevalnih dogodkov, začenši z uvodno slovesnostjo na Kongresnem trgu v Ljubljani, zanimivo razstavo taborniških fotografij v parku Tivoli ter izleti po vsej Sloveniji.
Organizacijska ekipa, ki bo v času konference štela kar 250 prostovoljcev, že eno leto intenzivno dela na pripravah. Zdaj je pred nami še zadnjih nekaj mesecev najbolj intenzivnih priprav.
Živa: Poudarjam, da smo taborniki prostovoljci in da veliko količino dela, ki ga opravimo v zvezi z organizacijo konference, opravimo v svojem prostem času, kar za marsikaterega posameznika pogosto predstavlja velik izziv. Delo je razdeljeno med veliko ekipo in vsak skrbi za svoj kos, hkrati pa si med seboj pomagamo in se dopolnjujemo. Trenutno smo v polnem zagonu, stanje pa se bo do avgusta samo še stopnjevalo. Konferenca bo zagotovo zelo pozitivna in veliko vredna izkušnja za vsakega, ki bo sodeloval pri njeni organizaciji in izvedbi, prav gotovo pa si bomo po koncu vsi oddahnili in si privoščili nekaj dni intenzivnega počitka.
Kaj je taborništvo dalo vama?
Živa: Sama sem se pri tabornikih predvsem veliko naučila, kar pa se mi zdi še bolj pomembno, pa je to, da sem vse znanje pridobila z delom in lastnimi izkušnjami. Poleg vseh “taborniških znanj” gre tu predvsem za znanje organizacije in vodenja ter sposobnosti timskega dela. Predvsem pa pogosto opažam, da imamo taborniki na splošno, v primerjavi z vrstniki, drugačen, bolj praktičen način razmišljanja ter smo bolj iznajdljivi in spretni v marsikateri situaciji. Sama sem v taborniški družbi stkala večino najglobljih prijateljstev, saj s temi ljudmi preživiš ogromno časa, skupaj delaš in se družiš ob najrazličnejših formalnih in neformalnih priložnostih ter se tako z njimi močno povežeš.
Miha: Že v zgodnji mladosti mi je taborništvo omogočilo, da sem razvijal svoje interese, skozi izzive postal samozavesten in prepričan v svoje sposobnosti. Pri tabornikih vedno preizkušaš meje, obenem pa imaš podporo v izjemno predani ekipi ostalih prostovoljcev. Ta kombinacija izoblikuje ljudi, ki ne poznamo izraza, da nekaj ni mogoče.
Osebno mi je zelo pomembna izkušnja sodelovanja z ljudmi, ki jim je mar za širšo družbo, razmišljajo s svojo glavo, so pripravljeni veliko narediti in se ne bojijo prevzeti iniciative. S tem mi taborništvo vliva tudi veliko optimizma, kajti mladi, ki se oblikujejo v taborniški organizaciji, so zagotovo sposobni biti izjemni voditelji v prihodnosti.
Fotografije: Tine Ravnikar, Miha Maček – Muc
