Šparglji ali beluši, nabiranje in recepti za šparglje

Šparglji ali beluši, nabiranje in recepti za šparglje

    Pin It

    Šparglji so med prvimi vrstami pomladne zelenjave. Njihova sezona nabiranja se začne z marcem in traja vse do sredine junija, vrhunec pa doseže okoli prvomajskih praznikov. Če dobro opazujemo na sprehodu v gozdu, lahko naberemo vsaj šopek ali dva mladih poganjkov divjih špargljev, vendar pazite na trnje, saj radi rastejo okoli robid. Najlažje jih boste našli med grmovjem, po obronkih gozdov, pod daljnovodi, ki vodijo skozi gozdove, ter po nekdanjih požarišcih, največ možnosti pa boste imeli v primorskih gozdovih. Šparglje lahko tudi sami pridelate ali pa kupite na tržnici. Beluš je predvsem delikatesna poslastica, nekateri pa ga cenijo tudi zaradi njegovega učinka na izločanje vode in ugodnega vpliva na prebavo, saj vsebuje dosti vlaknin.

    Šparglji, recepti za šparglje

    Beluš ali špargelj, z latinskim imenom Asparagus officinalis, prihaja iz družine lilijevk (Lliliaceae). V zemljo je zasidran z olesenelo koreniko in debelimi koreninskimi vlakni. Spomladi poženejo iz korenike za prst debeli poganjki, znani kot beli beluši. Kakor hitro se prebijejo na površje zemlje, ozelenijo, saj pod vplivom svetlobe nastaja v beluših klorofil. Zraste torej zeleni beluš.

    Beluši izvirajo iz Male Azije, kjer so jih domačini gojili in jedli že pred 2000 leti. Tudi Grki in Rimljani so jih imeli za poslastico. Zanimivo je, da so jih uporabljali celo kot zdravilo proti zobobolu in kot zaščitni ukrep pri čebeljem piku. Po nekaterih zapisih naj bi jih Rimljani gojili že 200 let pred našim štetjem. V drugih predelih stare celine so beluši postali priljubljeni šele ob koncu 16. stoletja.

    Kultura gojenja in uživanja belušev se je prenesla tudi v druge dele sveta, med drugim v Severno Ameriko. Danes so največje proizvajalke belušev Španija, Francija, Avstrija, Združene države Amerike, Mehika, Peru in južnoafriške države.

    Šparglji

    Vrste špargljev

    Razlika med belimi in zelenimi šparglji je samo v načinu vzgoje. Bele šparglje namreč prekrijejo s črno folijo zato, da rastejo brez sonca in tako ne proizvajajo klorofila – zelene barve. Sicer so šparglji znani kot izjemno zdravo živilo, ki naj bi izmed ostalega pomagalo tudi pri številnih tegobah in dokazano izboljševalo spolno moč pri moških. To vedenje je znano že nekaj tisoč let, saj so že stari Rimljani šparglje cenili in jemali kot aristokratsko jed. Že tedaj so tudi špargljem pripisali zdravilne moči pri ledvičnih obolenjih, veljali pa so tudi za odličen naraven afrodiziak. Šparglji so znani kot odličen diuretik, zaradi česar se priporočajo tudi pri povišani temperaturi in za odvajanje vode iz telesa. Iz špargljev so pričeli celo izdelovati pripravke za odvajanje urina z malce močnejšim učinkom, katere lahko kupite marsikje po lekarnah v Evropi. Ste vedeli, da je uporabna tudi sama korenina šparglja? Kuhana v vinu je namreč odlično sredstvo proti zobobolu.

    • Zeleni beluši nastanejo iz belega poganjka, ko ta pokuka na svetlobo in pod vplivom sončne svetlobe v njem nastane klorofil. Vsebuje nekaj grenčin, zato je za prave sladokusce še poseben izziv. Intenziven okus spominja na orehe.
    • Beli beluši so dolgo veljali za poslastico predvsem v Evropi, kjer so jih masovno začeli vzgajati v poznem 18. stoletju. Bela stebla, ki so pod zemljo, ne doživijo fotosinteze in tako ostajajo bela. Na naraven način pridelani beli beluši so znatno dražji od komercialno gojenih v nasipih peska in zemlje ali v črnih plastičnih rastlinjakih, ki jih varujejo pred soncem. Njihov okus je milejši od zelenih.
    • Vijolični beluši so novost v svetu belušev. Navzven so močne burgundske barve, imajo pa smetanasto meso. Vijolična stebla so večja in manj vlaknasta kot pri zelenih beluših. Vijolični vsebujejo tudi več sladkorja, zato jih lahko uživamo surove. Diagonalno narezane rezine z vijoličnim robom in smetanasto sredico so lep okras za solate in popečene jedi. Kuhani vijolični beluši imajo blag orehast okus. Če jih kuhamo predolgo, postanejo temno zeleni.
    • Divji beluši so pravzaprav zeleni beluši, ki jih naravi vračajo ptice in druge divje živali, ko raznašajo semena. Na prvi pogled so kot drobcena različica gojenega beluša, vendar so zelo iskani. Ljubitelji se vsako pomlad zagreto podajajo na roparske pohode na svoja priljubljena mesta.

    Šparglji so zdravi

    Glavna sestavina oziroma učinkovina v špargljih, ki jim daje vse omenjene zdravilne lastnosti je aspargin, ki se nahaja samo v rastlinskih kalčkih. Več aspargina vsebujejo beli šparglji. Obstajajo še zeleni šparglji. Vsak zdrav človek lahko dnevno zaužije ogromno količino špargljev brez strahu, da bi zaužito kakorkoli slabo vplivalo na njegovo zdravje. Omejeno uživanje te rastline pa je priporočljivo samo za tiste osebe s povečano sečno kislino ter ljudi, ki so nagnjeni k nastajanju ledvičnih kamnov.  Zakaj? Zato, ker lahko večje količine špargljev povzročijo napad gihta. Giht ali morda bolj poznan pod imenom putika je bolezen, za katero je značilno boleče vnetje sklepov. Gre za vrsto presnovne bolezni – motnja v presnovi beljakovin. Šparglji poleg so med ostalim tudi bogat vir rutina, kateri krepi stene krvnih žil in kapilar. Poleg tega pa vsebujejo tudi glutation – sestavina, ki je pomembna v boju organizma proti raku. Šparglji so zelo priporočljivi in tudi zaželen del jedilnika zaradi tega, saj vsebujejo veliko vitaminov in mineralov. Izredno so bogati s kalijem, fosforjem, železom, bakrom, cinkom in jodom, vsebujejo folno kislino in ogromno vitamina C. Vendar pa se tudi tu ne konča njihova zdravilna moč, saj so tudi bogat vir flavonoidov, kar pomeni, da pripomorejo k znižanju krvnega tlaka in holesterola.

    Šparglje za nadaljnjo obdelavo pripravimo tako, da jih posamično vzamemo v roko in jih zacnemo lomiti v smeri od vršička navzdol proti spodnjemu delu. Tako dobimo krajše kose. Od mesta, kjer se steblo noče več krhko odlomiti, in se le upogne, lomljenje zakljucimo in ostali del stebla zavržemo. Ne lomite več špargljev naenkrat ali jih režite z nožem, saj boste tako prenesli v jedi trde neužitne delce, ki bodo pokvarili ves trud in užitek ob hrani.

    Beluši

    Nakupujmo previdno

    1. Beluši so v primerjavi z drugo zelenjavo razmeroma dragi. Njihovo ceno lažje razumemo, če vemo, da jih je treba nabirati ročno.
    2. Pri nakupu izberimo beluše s svileno sijočo lupino, zaprto belo glavo, s svežimi reznimi mesti in brez rjavih lis. Izbirajmo stebla enake velikosti in debeline – le tako se bodo kuhala enako dolgo. Pazimo, da so stebla ravna, ne smejo biti razcepljena in votla!
    3. Pri shranjevanju beluši zelo hitro otrdijo, zato jih čim prej porabimo. Če jih imamo na sobni temperaturi, zelo hitro izgubijo kar 50 odstotkov vitamina C.
    4. Pri hranjenju čez noč zavijmo spodnje konce v vlažno papirnato brisačo, beluše pokrijmo s folijo in postavimo v hladilnik. Lahko pa jih postavimo pokonci v kozarec vode v hladilnik, pokrijemo s plastično vrečko in hranimo največ dva dni.

    Pomaga mehurju in prebavilom

    Danes je težko reči, da so zelenjavni šparglji prave zdravilne rastline, čeprav so nekoč igrali to vlogo. Predvsem pa je delikatesna zelenjava. Če danes svetujemo ledvičnim bolnikom belušno kuro ali če preveč rejenim ljudem spomladi priporočamo belušno kuro, je ta bolj namenjena užitku, kot da bi bila prava zdravilna kura.
    Vendar je treba belušu kot zelenjavi priznati, da spodbuja dejavnost ledvic in pospešuje izločanje vode (diuretični). Prispeva tudi k »čiščenju« krvi. Pospešuje prebavo in priporočamo ga tudi ljudem, ki so nagnjeni k zaprtju, saj vsebuje veliko dietnih vlaknin.
    Nekatere čajne mešanice proti boleznim ledvic in mehurja vsebujejo tudi beluševe korenine, medtem ko čaj iz samih beluševih korenin zelo redko uporabljajo.
    Šparglji med drugim vsebujejo asparagin (ki daje značilen vonj seču), arginin, asparagozo, glikozid koniferin, helidonsko kislino, holin, saponine, flavonoide, kisline, vitamine in rudnine (kalij, železo). Vsebuje tudi sladkor, beljakovine in nekaj maščob.

    Čaj iz belušev

    Za čaj iz belušev uporabimo dve zvrhani čajni žlički droge, ki jih prelijemo z 250 mililitri mrzle vode, zavremo in odstavimo. Po želji ga lahko sladkamo z medom, sladkorjem ali z umetnimi sladili.

    Špargljeva juhaŠpargljeva juha, Recept za špargljevo juho, Recepti za šparglje

    Potrebujemo:

    • 1,5 kg zelenih špargljev,
    • sol,
    • ščep sladkorja,
    • noževa konica belega popra,
    • 1 žlica jedilnega škroba,
    • 100 g kisle smetane,
    • 2 žlici drobno narezanega kopra,
    • četrt litra zelenjavne juhe

    Vršičke špargljev, dolge približno 5 centimetrov odrežemo in spravimo. Preostale šparglje nalomimo na majhne koščke in jih skupaj s soljo in sladkorjem damo lonec. Vse skupaj prelijemo z vodo, toliko, da so šparglji pokriti in jih nato pokrite kuhamo 15 minut. Prej pripravljeno zelenjavno juho zavremo, ji dodamo špargljeve vršičke in jih 8 minut pokrite kuhamo. Koščke špargljev skupaj z vodo, v kateri smo jih skuhali sesekljamo v mešalniku. Špargljeve vršičke odcedimo, zelenjavno juho pa prilijemo prej narejeni špargljevi kaši. Juho po potrebi posolimo in popopramo. Juho zgostimo z jedilnim škrobom, ki ga prej z mešamo z malo mrzle vode ter ji dodamo kislo smetano. Na koncu špargljeve vršičke damo v juho in vse skupaj še enkrat hitro segrejemo. Preden juho ponudimo, jo potresemo z narezanim koprom.

    Pin It