Prijava
Od pomladi pa do sedaj nam je gotovo ostalo nekaj neposejanega semena v vrečkah, morda smo ga kupili preveč ali pa smo zamudili rok setve, razlogov, zakaj nam ostaja nekaj semena, je več. Lahko pa smo si tudi sami pridelali nekaj svojega semena, morda solate, fižola, graha … Kako pravilno shranjujemo seme, ki smo si ga prihranili ali nam je ostal, ste se morda tudi že vprašali. Pravilno shranjeno seme ohrani kalivost, od kalivosti semena pa je odvisen pridelek v naslednjem letu.
Ohranjanje kakovosti semena in s tem predvsem kalivosti je odvisna od rastlinske vrste, katere seme imamo, in od pogojev, v katerih jih hranimo. Na primer: seme sončnic hitro izgubi kalivost, če ga shranjujemo v vlažnem prostoru, kjer je temperatura zraka nad 15 oC. Na splošno velja, da seme shranjujemo v suhem in hladnem prostoru.
Pravilno shranjevanje
Če seme pravilno shranimo, lahko pričakujemo, da nam v enem letu kalivost ne bo zelo padla. Vendar pa moramo pri tem upoštevati, da sta najpomembnejša dejavnika, ki določata uspešnost skladiščenja, vlaga semena in suh prostor, kjer bomo seme skladiščili.
Za shranjevanje semena upoštevamo, da mora biti vlaga dovolj nizka, vendar se ta odstotek od semena do semena razlikuje. To pomeni, da moramo seme, preden ga shranimo, dobro posušiti, kar lahko storimo tako, da ga posušimo na prostem. Vendar pa semena ne sušimo neposredno na soncu, saj so lahko temperature previsoke, temveč sušimo v senci. Seme lahko sušimo tudi v pečici, vendar pa pazimo, da temperatura ne preseže 38 oC. Semena ne sušimo v mikrovalovni pečici. Kdaj je seme dovolj suho, lahko pri fižolu ali koruzi ugotovimo s preprostim testom. Zrnje udarimo s kladivom. Če se zdrobi, je seme dovolj suho.
Vlažnost in suša
V kolikor semena nismo dovolj posušili, se nam kaj lahko zgodi, da se bo na njih pojavila plesen. Če se to zgodi, semena ne bodo več uporabna. Nekatera semena lahko shranimo tudi v hladilniku ali zamrzovalniku. Vendar pa v tem primeru semena ne shranjujemo v plastičnih vrečkah, pač pa raje uporabimo steklene kozarce, ali kakšne druge zaprte posode.
V naravi pa so tudi semena, ki ob izsušitvi izgubijo kalivost. Med take rastline sodijo npr. citrusi in semena nekaterih drugih rastlin. Take rastline hranimo v posodi, ki smo jo napolnili z vlažno papirnato brisačo ali peskom. Posoda mora dopuščati kroženje zraka. Tako seme hranimo v hladilniku, pri čemer pazimo, da semena ne zmrznejo.
Navadno pa mora biti prostor, v katerem shranjujemo seme, suh in (če je mogoče) tudi temen. Primerna temperatura prostora je 5 °C; in kar je še pomembnejše, razmere v prostoru naj se čim manj spreminjajo. Dejansko morajo biti pogoji v prostoru ravno nasprotni, kot jih seme potrebuje za kaljenje. Če je le mogoče, seme hranimo v zaprtih posodah. Drugačna embalaža, kot so na primer kartonaste škatle ali pisemske ovojnice, niso primerne za shranjevanje, oziroma so primerne le za krajši čas.
Ovire in težave
Pri skladiščenju semena se soočimo predvsem s tremi težavami. Najpogostejša je plesen. Le-ta nastane takrat, ko seme ni dovolj posušeno. Če opazimo, da se je na semenu razvila plesen, ga lahko zavržemo. Druga težava je nihanje temperature in vlage v prostoru, kjer shranjujemo seme. Velika spreminjanja v vlažnosti in temperaturi prostora lahko bistveno vplivajo na kalivost semena v prihodnjem letu. Zadnja, vendar nezanemarljiva težava pa so seveda tudi škodljivci, ki se nam pojavijo na semenu. V določenih primerih so to lahko škodljivci, ki v seme pridejo že na polju in se pozneje v semenu razmnožijo. Taki škodljivci so nevarni predvsem pri fižolu (fižolar) in grahu. Škodljivci pa se lahko pojavijo tudi kasneje, med skladiščenjem, npr. različni molji. V tem primeru seme za krajši čas zamrznemo. Nenazadnje pa nam lahko seme napadejo tudi glodavci, zato ga hranimo v zaprtih kozarcih, kamor različni škodljivci nimajo dostopa.
Sicer pa velja, da ima vsako seme tudi posebne svoje značilnosti. Nekatera semena je lažje shraniti, npr. fižol, solata, grah, paprika, paradižnik, kapucinka, za nekatere potrebujemo že nekaj več izkušenj, npr. koruza, kumara, špinača, buče, nekatere pa so že za zelo izkušene vrtnarje, npr. pesa, repa, zelje, blitva, korenje.
