Prijava
Čeprav si vsi prizadevamo najti srečo v življenju, uspeh pri tem ni samo v naših rokah. Raziskovalci univerze iz Edinburga ugotavljajo, da so geni krivi za 50 odstotkov nihanj pri občutenju sreče. Sicer pa na srečo pomembno vplivamo tudi sami. Najmanj srečni smo, kot kaže, pri 44-tih letih, a potem se krivulja sreče spet obrne navzgor. Sploh, če ji še malo pomagamo.
Pri tem naj bi bilo pomembno tudi, kakšen značaj smo podedovali. Osebne značilnosti, potrebne za srečo, prihajajo ‘v paketu’, meni eden od avtorjev raziskave Timothy Bates. V njem je zapakirano, koliko smo družabni, dejavni, stabilni, delavni in vestni.
Bates in njegovi kolegi so do tovrstnega spoznanja prišli na osnovi ankete, opravljene na 973 parih odraslih dvojčkov. Odkrili so, da ima v povprečju par enojajčnih dvojčkov več skupnih značajskih potez kot par dvojajčnih dvojčkov. Tudi na vprašanje, kako srečni so, so enojajčni dvojčki imeli zelo podobne odgovore in so znanstveniki iz tega sklepali, da imata tako občutek sreče kot osebnost močno dedno podlago.
Raziskava, objavljena v strokovni reviji Psychological Science, je šla korak naprej. Pokazala je, da določene osebnostne značilnosti dejansko ustvarjajo srečo. Dvojčki, ki so si bili med seboj zelo podobni, kar zadeva osnovne značajske poteze – bili so ekstravertirani, mirni in odgovorni – so imeli tudi podobne rezultate pri ocenjevanju lastnega občutka sreče.
Najslabše pri 44-tih
V ameriški publikaciji Social Science and Medicine so bili objavljeni rezultati raziskave, ki je zajela dva milijona ljudi v več kot 70 državah. Ugotovili so, da ima krivulja sreče obliko črke U. Po končani mladosti pa vse do sredine štiridesetih let občutek sreče upada in spet strmo narašča pri starejših. To seveda ne velja za zelo stare ljudi s hudimi zdravstvenimi težavami.
Po vsem svetu štiridesetletniki menijo, da so manj srečni od mlajših in starejših rojakov. Zdi se, da je naš občutek sreče na najnižji točki pri 44-tih letih. In kaj se zgodi na tej prelomnici? Težko je ugotoviti, kateri je glavni razlog, da so ljudje srednjih let manj zadovoljni. Na njihovo srečo ne vplivajo ne zakonski stan ne dohodki ne izobrazba. Podobno doživljajo tisti, ki so starši, in tudi tisti brez otrok.
Andrew Oswald, profesor ekonomije na britanski univerzi Warwick je skupaj s kolegom Davidom Blanchflowerjem z Dartmouth Collegea v New Hampshiru spremljal ljudi skozi 30 let in ugotavljal, zakaj so nesrečni. Prišla sta do ugotovitve, da se starejši ljudje laže otresejo neuresničenih ambicij in se sprijaznijo z minljivostjo mladosti. Zavejo se, da sanj ne bodo več uresničili, zato pa njihovo novo zadovoljstvo temelji prav na tem samozavedanju in novi sprijaznjenosti z resničnostjo.
Kalifornijska raziskovalka Susan Charles je prepričana, da tudi občutki, kot so tesnobnost, gnus in jeza, z leti otopijo, saj se manj menimo za to, kaj drugi o nas mislijo in smo spretnejši pri izogibanju neprijetnim položajem.
Za splošno srečo ali nesrečo v življenju prav tako niso ključnega pomena lepi ali žalostni dogodki. Tudi po hudih preizkušnjah, kot so izguba zakonca ali amputacija noge, se številnim povrne zadovoljstvo, če je taka njihova dedna naravnanost.
Programirani za srečo
Dobra novica je, da vse kaže na to, da smo ljudje pravzaprav v osnovi programirani za srečo. Morda tudi zato psihologi ugotavljajo, da se z vajo vsi lahko prelevimo v srečne ljudi. Že samo oponašanje vedenja srečnega človeka lahko izboljša razpoloženje, poudarjajo. Izpostavljanje družabnosti, odrivanje zaskrbljenosti in postavljanje uresničljivih ciljev občutno izboljšajo naše počutje. Tule je še nekaj predlogov, kako lahko spodbudimo naše občutke sreče.
1. Glasba
Eden od spodbujevalcev sreče je zagotovo glasba, ki nam sprošča telo in vpliva na dele možganov, da sprožajo endorfine, ki so ključni za občutek sreče. Endorfini so možganski prenašalci, ki zmanjšujejo bolečino in spodbujajo občutek vzhičenosti.
2. Spolnost
Endorfini se izločajo tudi med ljubljenjem. Pri spolnem vrhuncu se sprošča oksitocin, ki so ga razglasili za hormon ljubezni, ker krepi čustva povezanosti in zmanjšuje stres.
3. Religija
Tudi religija je pomemben dejavnik sreče. Zares verni ljudje so srečnejši od nevernih; k temu prispeva povezanost s cerkveno skupnostjo. Med molitvijo in meditacijo so ljudje zbrani in pogreznjeni vase, zmanjša se jim telesna napetost in bolje se zavedajo lastnih čustev.
4. Telovadba
Telovadba in redno gibanje prispevata k občutku sreče, saj s tem sproščamo endorfine. Znanstveniki si sicer niso enotni glede tega, zakaj telovadba sprošča endorfine in ali je pomemben dejavnik za to samo gibanje ali pač pozitivna čustva, ki nas pri tem spremljajo. Telesni izziv vsekakor izboljša razpoloženje in nas lahko spravi iz lažje depresije.
5. Smeh
Spremljanje komedije ali tečaj smejalne joge nedvomno pripomorejo k občutku sreče. Ljudje se raje smejemo, če smo v skupini, kot če smo sami, smeh pa zagotovo blaži stres.
6. Dobra dela
Prijaznost do soljudi je tudi pomemben dejavnik sreče, ne glede na to, ali gre za majhne usluge ali velikodušne dobrodelne akcije. Če petkrat na dan naredimo nekaj dobrega za druge, bomo srečnejši, kot če bomo v celem tednu samo petkrat opravili dobra dejanja, je znanstveno ugotovila ameriška eksperimentalna psihologinja Sonja Lyubomirsky.
7. Optimizem
Optimizem je ključnega pomena za srečo. Lahko se ga naučimo, je prepričana ameriška psihologinja Mary Ann Troiani, soavtorica uspešnice Spontani optimizem. Že vzravnana hoja z daljšimi koraki poudari naš optimizem, saj naj bi pesimisti hodili počasneje in delali manjše korake. Tudi pri rabi besed se učimo izogibati pesimizmu. Namesto ‘težava’ uporabimo besedo ‘izziv’, namesto ‘izgube’ se raje odločimo za ‘priložnost’.
Pozitivno razmišljanje in vedenje blagodejno vplivata na biokemične procese v možganih. Ljudje, ki si izpolnjujejo želje in ne odlašajo z rečmi, ki jih veselijo, ohranjajo pozitivna čustva in zavračajo negativna. Če razmerje med pozitivnimi in negativnimi čustvi pade pod 3 : 1, postanemo dovzetni za osebnostne motnje, tesnobnost in depresijo.
8. Zasebno življenje
Pomemben dejavnik za srečo je tudi uspešna ločitev dela od zasebnega življenja, ki z uvedbo novih tehnologij postaja čedalje težja. Ključno je torej, da si vzamemo tudi čas za zasebnost.
9. Dober zakon
Pri iskanju partnerja jo bomo bolje odnesli, če se poročimo s srečnim kot z bogatim človekom. Poročeni ljudje so nasploh manj depresivni od samskih, če pa se poročimo s srečnežem, bomo še sami postali takšni, ker je po mnenju številnih psihologov sreča nalezljiva.
Bodite odprti
Zadnje čase znanstveniki preučujejo učinek posameznikove osebnosti na njegovo dolgoživost in ugotavljajo, da tudi značajske lastnosti zaznamujejo dolgost našega življenja. Tako kaže tudi raziskava, ki je bila objavljena v časopisu ameriškega geriatričnega društva. Da so jih lahko spremljali daljše obdobje, so namesto samih stoletnikov v raziskavo zajeli njihove (v povprečju okoli 75-letne) potomce. Sodelovalo jih je 246. Raziskava je pokazala, da dlje živijo tisti, ki so bolj odprti in dejavni ter manj živčni.
Za ženske, ki dolgo živijo, naj bi bila poleg tega značilna še večja sočutnost in pripravljenost na sodelovanje z drugimi. To se nekako sklada tudi z evolucijsko teorijo: odprte osebe, ki lažje sklepajo prijateljstva in pomagajo drugim, si lažje zagotovijo potrebne vire za preživetje v težkih časih.
Čeprav bi morda pričakovali, pa kot kaže nekatere druge značajske lastnosti ne podaljšajo življenja. Med njimi je denimo samodiscipliniranost. Tudi sprejemljivost za novosti naj ne bi igrala vloge pri dolgoživosti in morda se prav zato nekateri starejši (pa tudi mlajši) trdno oklepajo starih navad.
Psihologi si sicer še krešejo mnenja o tem, koliko kot odrasli svojo osebnost lahko še spremenimo. A če se le da, se potrudimo težiti k čim večji odprtosti do drugih ljudi, to je namreč značilnost, ki nam, sodeč po omejeni raziskavi, lahko pomaga do daljšega življenja.
Kakršna mama …
Nova znanstvena dognanja nas prepričujejo, da telesno zdravje ni vse in da je duševno počutje prav tako pomembno za dolgoživost. In to ne le naše duševno zdravje, ampak tudi lastnosti oziroma duševno zdravje naše matere.
Norvežani so na primer preučili 28.000 mater in ugotovili, da je pri tistih, ki so bile bolj tesnobne, depresivne in jezne, večja verjetnost, da svoje otroke hranijo manj zdravo. Na primer z veliko čokolade, palačink in sladkih pijač. Vzorce prehrane iz otroštva je težko spremeniti, zato otroci depresivnih mater na koncu umrejo mlajši.
