Prihaja čas maškar

Zimsko obdobje je čas, ko je človek bolj kot navzven, obrnjen vase, v svoje notranje življenje, tudi v družino, v njeno intimo in dinamiko. V tem času ljudje pogosto več in globlje razmišljamo o moralnosti, socialnosti, o življenjskih vrednotah, principih, ki jih v tako poglobljenih razmišljanjih tudi lažje ozavestimo.

Mesec februar je poleg lepih zimskih doživetij skupaj z otroci tudi dobra priložnost in pravi trenutek za starše, da se ustavimo in, po vseh obdarovanjih minulega prazničnega časa ter dobrih željah, kaj vse dobrega in bogatega, zdravega in veselega si za naslednje leto želimo, premislimo in ocenimo, ali otroka vzgajamo tako, da bodo te dobre želje lahko tudi padle na plodna tla. Ali sami živimo v skladu s tistimi vrednotami, ki predšolskemu otroku omogočajo starosti primerno samostojnost, interes in veselje do življenja ter zmožnost v različnih življenjskih situacijah ustrezno reagirati? No, tokrat se želim dotakniti predvsem pustovanja, ki za predšolskega otroka pomeni nekaj povsem drugega kot za odraslo osebo.

O tem sem se pogovarjala z gospo Paulo Miljević, dolgoletno waldorfsko vzgojiteljico, ustanoviteljico dveh waldorfskih vrtcev, nekoč  mentorico številnim študentkam waldorfske pedagogike.

Ob prijateljskih  srečanjih se pogosto dotakneva tudi vsebin o vzgoji predšolskih otrok in hvaležna sem, da je vedno pripravljena z mano nesebično podeliti tako svoje znanje kot tudi neprecenljive in konkretne izkušnje, ki se vedno znova kažejo kot izjemno uspešne, uporabne ter navdihujoče.

Vezano na pustovanje in maškare mi je povedala, da otroci zelo razlikujejo, kadar se oni sami med igro oblečejo v neko vlogo (nase nadenejo kakšne kose blaga, kake trakove itd., kakšne druge posebne obleke) in s tem privzamejo kakšno vlogo, in med maškarami. Zgoraj opisano za otroka ni maškara. Zanj so to pripomočki oz. nekaj, kar jih pripelje v stanje in počutje, ko otrok zase reče, da je sedaj dimnikar, voznik formule ena, pek, kralj, vesoljček itd. Paula Miljević še pravi, da so maškare za otroka nekaj tujega. Še prav posebej je temu tako, če otrok gleda pobarvane obraze ali še celo maske, poveznjene preko obraza (da obraz ni živ, ni človeški). Otroci mask v resnici ne marajo. To, kar je otrokom pri maškarah všeč, je to, da je praviloma prisotnih veliko barv, da so maškare lahko zelo glasne, da se sme vpiti, kričati ali pa vsaj glasno govoriti, skratka – biti iz sebe. Otroku je torej všeč množica vtisov, ki pa ga živčno vznemirijo. Otrok sicer reče: »Všeč mi je ta in ta maškara«, v resnici pa čuti, kaj je tisto ozadje, ki ga maškara sporoča. Zgodba je podobna, kadar je maškara grozljiva, strašna. Nekdo se je recimo oblekel v mesarja ter si belo oblačilo pobarval rdeče (da je videti, kot bi bilo krvavo), v rokah pa za povrh drži še nož. Otrok se take maske ne bo bal zato, ker bi se bal noža in krvi, ampak se je boji zaradi tistega, kar klanje predstavlja – boji se jemanje življenja. Kadar otrok reče, da se te ali one maškare boji, je treba pravzaprav pomisliti na to, kaj tisto, česar se je otrok ustrašil. Pri odraslih je ob pustu včasih aktualno, da drug drugega prestrašimo ali pa morda  hočemo izživeti nekaj, kar je v našem notranjem življenju sicer prisotno, pa tega ne upamo izraziti. Smisel maškar je za odrasle predvsem to, da se lahko zamaskiramo tako, da smo neprepoznavni in kot taki počnemo stvari, ki si jih drugače niti slučajno ne bi privoščili, ker si jih preprosto ne bi upali. Otrok pa maškare doživlja drugače kot odrasli.

Starši se vezano na pustovanje tudi različno opredeljujejo. Nekateri menijo, da je pustovanje nekaj, brez česar njihov otrok lahko živi in se bo v to lahko vključeval takrat, ko bo malo starejši, ko bo lahko to bolje razumel. Spet drugi mislijo, da bodo malčku sicer omogočili pustovanje, ampak pod nadzorovanimi pogoji pri sebi doma. Morda se bo zbralo nekaj družinic in tako se bodo odrasli in otroci skupaj našemili. Tako otroci ne bodo izpostavljeni vtisom, ki jih starši zanje ne želijo. Nekateri starši se bodo odločili za pustovanje, kjer bodo našemljeni samo otroci. To so lahko kakšne take prireditve, ki so načrtovane in vodene pod okriljem kake organizacije, kjer se zavedajo, da kakšne grozljive maske pač niso zaželene (hudiči, okrvavljeni liki …), ker bi lahko prestrašili otroke. Spet tretji pa bodo menili, da to ni nič posebnega, da njihovemu otroku to ne bo nič škodilo, ker je otrok inteligenten in razume, da ni vse skupaj nič hudega, zato gre lahko z njimi na pustno parado. Prepričani so, da se bo otrok ob njih počutil zavarovanega in da se mu ne bo zgodilo nič hudega. Nekateri starši tudi menijo, da so v življenju tudi sicer določene situacije, v katerih se bo otrok bal in da je dobro, da se z njimi nauči soočati. Obstaja torej več različnih pogledov, kako starši vidijo pomen pusta za svoje predšolske otroke. Jasno je, da se samo starši lahko odločajo, katera možnost je za njihovega otroka najprimernejša, hkrati pa velja poudariti tudi to, da so potem tudi polno odgovorni za to, kakšno doživetje bo otrok imel. Ali bo po pustovanju imel nočne more ali jih ne bo imel, ali bo začel ponovno lulati v posteljo ali ne itd.

Tudi v naši skupini predšolskih otrok se vsako leto odločimo za pustovanje. Ker sva obe s sodelavko, gospo Majo Korošec, waldorfski vzgojiteljici, se vedno odločiva za pustovanje, ki ga waldorfska pedagogika utemeljuje kot primernega za  predšolske otroka. Naši prostori se ta dan spremenijo v pekarno, zlatarno, mizarsko delavnico, morda šiviljsko delavnico. Otroci potem ta dan predstavljajo njim zanimive poklice. Otroci svoje izdelke odnesejo domov in so nanje zelo ponosni, le od izdelkov iz pekarne ostane bore malo, saj do odhoda domov pojemo že skoraj vse flancate in pečene miške.

Material, iz katerega otroci šivajo, delajo zlatarske umetnine, je naraven (blago, filc, volna, lesene perlice, deščice, žeblji), surovine za peke in slaščičarje pa so tudi izključno ekološkega izvora, kakor seveda vsa vsakodnevna prehrana. Za nekatere otroke je posebno zanimiv poklic mizarja, zanimivo pa je to, da se zanj pogosto navdušijo tisti otroci, ki doma še niso dobili v roke kladiva in žebljev. Tako kot samo pustovanje je za otroke razveseljujoče tudi to, da doma skupaj s starši  sešijejo ustrezno delovno opremo za omenjene poklice: Predpasnik in kapo za peka, haljo ali predpasnik ter pokrivalo za mizarja, nekaj malega za zlatarja … Trud staršev ob tem dogodku bistveno doprinese k doživetju pusta in veselju ob njem, hkrati pa otroka vzgaja v duhu »naredimo si sami« in ne »tecimo v trgovino«.