Prijava
Njivska preslica (Equisetum arvense) raste po vsej Sloveniji, na vlažnih, ilovnatih travnikih. Rastlina zraste 30-60 cm v višino, ima votlo steblo z vzdolžnimi žlebiči iz katerega poganjajo tanke in razčlenjene zelene vejice. Rastlina požene že zgodaj spomladi iz globoke, členaste korenine. Najprej pridejo na dan nerazvejana plodna stebelca, ki so rjavkaste barve, na katerih se razvijejo trosovniki.
Nekatere sorodne vrste njivske preslice so strupene, zato pazljivost pri nabiranju ni odveč. Najnevarnejša je močvirska preslica, ki vsebuje alkaloid palustrin, ki je strupen za živali in živino, po vsej verjetnosti pa tudi za ljudi, le-to pa najdemo po močvirjih in močvirnatih travnikih po celi Sloveniji. Njivska preslica ne uspeva v močvirjih, zato jo tam ne nabirajte in ne iščite, saj boste verjetno naleteli na katero od njenih strupenih sorodnic.
Uporaba njivske preslice
Preslica je diuretik, kar pomeni da žene na vodo, hkrati pa tudi adstringent in krepčilo, zato se uporablja tudi pri zdravljenju inkontinence in pa pri otrocih, ki močijo v posteljo in pa pri zdravljenju benigne hiperplazije prostate. Kopeli iz preslice krepijo vezivno tkivo in pomagajo pri prekrvavitvi, težavah z želodcem in črevesjem, pri ozeblinah ter lajšajo revmatske bolečine. Preslico najdemo tudi v raznih kozmetičnih pripravkih, izdelkih proti celulitisu, in z shujševalne diete.
Njivsko preslico (Equisetum arvense) uporabljamo za lajšanje blagih vnetij sečil. Sodi med tradicionalne zdravilne pripravke, katerih uporaba temelji na praktičnih izkušnjah, in ne na kliničnih raziskavah. Uporaba je trdno zakoreninjena med ljudmi, znanih je tudi veliko čajnih mešanic, ki vsebujejo zel njivske preslice. Preberite si še prispevek o strupenih rastlinah v tej številki, ki vas pouči o tem, kako je pomembno tudi dobro poznavanje zdravilnih rastlin. Njivska preslica uspeva na vlažnejših njivah in travnikih. Znana je kot plevel, pogosto pa jo najdemo tudi na železniških nasipih.
Zelene poganjke nabiramo v juniju in juliju, zel pa lahko tudi kupimo v lekarni. Droga nima posebnega vonja, je pa rahlo slanega okusa. Vsebuje precejšnjo količino mineralnih snovi, kot so silicijev dioksid in vodotopni silikat, aluminijeve in kalijeve soli ter flavonoide in saponine. Domnevno naj bi pitje poparka iz preslice spodbujalo izločanje seča in ugodno vplivalo na sečne poti pri blagih vnetjih. V mešanicah so običajno list vedno zelenega gornika, listi peteršilja, zel kilavca in zel preslice, lahko tudi zel zlate rozge ali korenina navadnega gladeža.
Čaj iz preslice
Dve čajni žlički zeli njivske preslice prelijemo z 250 ml vroče vode, pustimo stati 30 minut in precedimo. Čaj pijemo trikrat na dan po eno skodelico več tednov. Napitek nato premešamo, segrejemo do vrenja, ohladimo in popijemo. Dnevno naj bi spili dve do tri skodelice poparka, ki ga vedno pripravimo svežega.
Strupena preslica na močvirnatih travnikih …
Pri nabiranju njivske preslice (Equisetum arvense), ki je med najbolj znanimi zdravilnimi rastlinami za lajšanje blagih težav s sečili, se včasih zgodi, da jo neuki nabiralci zamenjajo z močvirsko preslico (Equisetum palustre), ki je strupena.
Močvirska preslica raste v močvirjih in na močvirnih travnikih, njivska preslica pa uspeva na vlažnih, najraje ilovnatih njivah, travnikih in nasipališčih. Zamenjava je načeloma možna le, če se v nekem okolju hkrati pojavita obe vrsti. Izogibajmo se senčnih močvirnatih travnikov, tam zagotovo raste močvirska preslica. Pri nabiranju pazimo, da ne nabiramo preslic, ki imajo na koncu zelenih poganjkov rjavkastim klaskom podobne tvorbe – trosne klase. Njivska preslica ima ločene plodne poganjke, ki so rjavi in imajo na vrhu trosni klas, jalovi zeleni poganjki pa so brez trosnega klasu.
Močvirska preslica velja za strupeno rastlino, zelo znani so njeni toksični učinki na pašno živino in konje. Ponekod razširjenost močvirske preslice povzroča težave, saj se pri košnji pojavlja v senu. Ugotovili so, da se govedo izogiba sena, ki vsebuje vsaj 12 odstotkov njivske preslice. Primes govedo zazna po vonju in se takšni krmi izogne.
Tudi vedenje o strupenih učinkovinah v močvirski preslici je zanimivo. Do nedavnega so bili prepričani, da je vzrok strupenosti skupina alkaloidov, na čelu s palustrinom. V 100 gramih močvirske preslice je vsebnost alkaloidov časovno zelo nihala, določili so jo med 90 in 300 miligramov. Ob prvem jesenskem mrazu ali slani se je vsebnost alkaloidov v rastlini močno znižala in po takem pojavu skoraj ne vsebuje več palustrina. V rastlini, ki pa jo naberemo poleti oziroma do jesenskega hladu in jo posušimo, pa se alkaloidi ohranijo še leta. Novejša spoznanja o močvirski preslici pa njene toksičnosti za živali ne pripisujejo več palustrinu in podobnim snovem, temveč snovi, ki jo imenujejo ‘antitiaminski dejavnik’. Ta spojina povzroči pomanjkanje vitamina B1 oziroma tiamina v organizmu, na kar so zelo občutljivi konji. Za razliko od prežvekovalcev morajo konji prejeti vitamin B1 s hrano – iz zunanjega vira.
Zastrupitve z močvirsko preslico so znane le iz veterinarske prakse, tudi z gozdno in veliko preslico (E. sylvaticum in E. telmateia). Pri konjih povzročajo znake, ki so posledica pomanjkanja tiamina: razdražljivost, trzanje mišic gobca, opotekanje, klecanje do izčrpanosti, ki vodi v pogin. Pri govedu pa je zastrupitev vidna v zmanjšanju mlečnosti, izgubi teže, pojavi se driska, pri akutni zastrupitvi z velikimi količinami močvirske preslice pa se pojavijo ohromitve. V nekaterih primerih so živali tudi poginile. Veterinarji zdravijo konje z vitaminom B1 ali pa kar s pivskim kvasom.
Raziskovalci so skušali ugotoviti, ali je močvirska preslica nevarna ljudem. S poskusi na podganah so ugotovili, da pri tej živalski vrsti ne pride do akutne zastrupitve s močvirsko preslico. Drugih raziskav niso opravili. Kljub dejstvu, da zastrupitve pri ljudeh niso opisane, bodimo pri nabiranju preslice previdni.
