Prijava
Lik in delo Petre Matos zagotovo poznate vsi, saj je bila medijski obraz zelo uspešne akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu!, ki je privabila na plano kar 270. 000 Slovencev. Petro bi zaradi tega pod okrilje z veseljem vzela kakšna od političnih strank, a se Petra in njeno društvo Ekologi brez meja, katerega predsednica je, temu uspešno upirata.
Smo pa Petro podrobno ‘zaslišali’, kako skrbna in ekološka je v vsakdanjem življenju, kaj jo poleg ekologije še zanima, zanimalo pa nas je tudi to, kaj meni o sežigalnicah odpadkov, ločevanju … in Petra nam je zelo obširno odgovarjala.
Petra, kot predsednica gibanja Ekologi brez meja morate gotovo imeti v glavi, da ste vzor, da morate živeti morda še bolj čisto in ekološko zavedno kot večina Slovencev! Vas to kaj obremenjuje?
Sploh ne. Tako sem živela, še preden je kdo vedel zame. Nisem se po naključju znašla v okoljskem gibanju.
Gotovo vas sosedje pozorno opazujejo, če ločujete odpadke. Pa jih?
Zelo vestno … Opažanja, da jih sosedi ne tako vestno, so me pripeljala celo do tega, da sem problematiko gospodarjenja z odpadki obdelala v diplomski nalogi. (smeh) Zadala sem si, da bom skušala sama nekaj narediti, da se to izboljša.
Mislim, da smo Slovenci na splošno še vedno premalo osveščeni glede odpadkov – na primer v kontejnerju za biološke odpadke obvezno opazim polivinilne vrečke, v katere so zavili solato. Kaj se potem zgodi s takimi napol biološkimi napol nebiološkimi odpadki? So sploh uporabni za predelavo?
Če so bio odpadki preveč onesnaženi, jih sploh ne odpeljejo v kompostarno, ampak na odlagališče. Če nečistoč v odpadkih ni preveč, v kompostarnah uporabljajo posebne grablje za odstranjevanje nečistoč, poleg tega kompost tudi presejejo. Vsekakor je potrebno paziti, da med bio odpadke res ne dajemo ničesar drugega kot tiste, ki se razgradijo.
Kot novinarka sem imela pred leti možnost videti sežigalnico odpadkov na Dunaju – ste jo vi videli?
Nisem, slišala sem pa veliko o njej.
Kaj menite, bi Ljubljana ali pa Slovenija potrebovala več takšnih sežigalnic – ste zagovornica ali nasprotnica?
Sem nasprotnica sežigalnic. Izgradnja je izjemno draga, zato določa način ravnanja z odpadki za prihodnja desetletja. Še vedno razmišljamo o gradnji sežigalnic, hkrati pa se vsi zavedamo, da njihova rentabilnost postaja zelo vprašljiva. Zaloge surovin se zmanjšujejo, zato surovine postajajo vedno dražje, njihove cene pa bodo v nebo pognale še spremembe davčne politike, ki jih lahko pričakujemo v naslednjem desetletju. Davki se bodo vedno bolj osredotočali na porabo virov in onesnaževanje okolja. Po drugi strani lahko iz enakih razlogov pričakujemo, da bo ekonomska privlačnost dejavnosti zmanjševanja, ločevanja in reciklaže odpadkov v prihodnosti še naprej rasla. Pravzaprav je ta dejavnost ob dobri organizaciji rentabilna že v današnjih pogojih. Dokaze za to lahko najdemo po celem svetu. Še bolj pomembno kot rentabilnost pa je, da predelava odpadkov ponuja možnost zaposlitve tisočim ljudem.
Obstajajo kakšne alternativne oblike ravnanja z odpadki?
Seveda. Primer Nove Škotske, mesta Halifax, nam nazorno pokaže delovanje alternativnih oblik ravnanja z odpadki, ki so enkrat za vselej izpodrinile idejo o gradnji sežigalnice. V 6 letih so na primer ustvarili 56-odstotno zmanjšanje odpadkov in več kot 3000 novih delovnih mest v industriji predelovanja odpadkov. Gre za vzoren primer poti k skupnosti brez odpadkov (zero waste) in je hkrati vedno pogostejši primer odgovornega ravnanja z odpadki v razvitem svetu. Pričakujemo lahko, da se bo že samo zaradi povečevanja rentabilnosti reciklaže količina odloženih odpadkov začela postopno zmanjševati. S primernimi ukrepi pa lahko izrazito zmanjšanje dosežemo zelo hitro, kar spet potrjuje na tisoče tujih in domačih primerov (npr. v občini Vrhniki se ločeno zbere več kot 60 % odpadkov). Sežigalnice odpadkov za svoje poslovanje potrebujejo ogromne in stalne količine odpadkov, zato predstavljajo neposredno konkurenco boljšim načinom ravnanja z odpadki – preprečevanju nastanka odpadkov in reciklaži. Sežigalnice so skratka izjemno drag sistem, ki uničuje koristne (in ekonomsko zanimive) surovine. Opozoriti je potrebno, da v resnici ne drži argument, da sežigalnice opravičijo svojo izgradnjo s tem, ker rešujejo problem odlaganja odpadkov. V resnici po sežigu še vedno ostane do tretjina vhodne količine odpadkov.
Del teh odpadkov se uvršča med nevarne, zato zahtevajo posebno (dražje) ravnanje in odlaganje. Po drugi strani primeri iz tujine kažejo, da je mogoče zgolj z dobro organizacijo ločenega zbiranja odpadkov in z ukrepi za preprečevanje nastanka odpadkov zmanjšati količino odloženih odpadkov za 80 % (Nizozemska, Avstrija, Nemčija)! Argument zagovornikov gradnje sežigalnic je, da te proizvajajo zeleno energijo. Raziskave so dokazale, da sežigalnice lahko učinkovito proizvajajo električno energijo samo v primeru, da v njih sežigamo odpadke, ločene na frakcije. Mešani odpadki ob sežigu namreč ne proizvedejo dovolj energije. Včasih jim je zato potrebno dodajati gorljive snovi, največkrat nafto. Če sežigamo mešane odpadke, je proizvodnja energije nekajkrat manjša od te, ki bi jo privarčevali, če bi odpadek reciklirali. Odpadke je torej potrebno pred sežigom v vsakem primeru ločiti. Ločene odpadke pa je v večini primerov bolje reciklirati, kot sežgati. Za sežig preostane le majhen del odpadkov, ki ga ne moremo reciklirati (medicinski odpadki, pesticidi, nevarne kemikalije …). Glede na to, da se v Sloveniji ločeno zbere le majhen delež odpadkov, zelo majhen delež teh pa spada med tiste, ki jih ne moremo reciklirati, zares ne potrebujemo novih, kaj šele velikih sežigalnic. Po svetu se krepi odpor prebivalcev proti gradnji sežigalnic, saj so vir velikih količin nevarnih emisij (težkih kovin, policikličnih aromatskih ogljikovodikov, kot so dioksini in furani … ).
Iz dimnika sežigalnice pridejo kar štirje od dvanajstih najbolj strupenih. Dioksin je eden najbolj strupenih med temi. Sežigalnice torej ne rešujejo naših težav z odpadki, ustvarjajo pa nove težave, ekonomsko škodo in zamujene priložnosti. Tudi če na tem mestu zanemarimo vse druge pomisleke, se moramo kot dober gospodar vprašati, ali si res želimo zapraviti milijarde evrov za nepotrebno investicijo, ki bo prihodnjih trideset let zavirala razvoj projektov, povezanih z recikliranjem in zmanjševanjem nastanka odpadkov, ter s tem ustvarjanje novih, kvalitetnih delovnih mest. Sežiganje in odlaganje odpadkov torej nista v skladu s konceptom trajnostnega gospodarjenja z odpadki. V obeh primerih gre namreč za uničevanje naravnih virov. Zaradi njihove omejenosti je s takšnim ravnanjem ogroženo zadovoljevanje potreb prihodnjih rodov.
Moram priznati, da mi je veliko volje do ločevanja odpadkov vzela izjava neke ženske, da z enim poletom z letalom naredimo toliko škode, kot če bi dve leti pridno ločevali odpadke – torej izničimo to prizadevanje … Je to res?
Če na to pogledamo le z vidika toplogrednih plinov, je to res. Letalski promet ima ogromen ogljikov odtis. Vendar pa na te stvari ne smemo gledati le z vidika emisij CO2. Z reciklažo preusmerimo koristne surovine iz odlagališč v nadaljnjo uporabo. S tem ohranjamo omejene naravne vire. Napredek naše civilizacije temelji na netrajnostni uporabi redkih virov – goriva, kovin, mineralov, lesa, vode, ekosistemov … Pred dvesto leti, ko je svetovno prebivalstvo štelo milijardo ljudi, se to ni zdel tolikšen problem. Danes pa nas je sedem milijard in viri, ki so ključni za gospodarsko blaginjo, postajajo vse redkejši in dražji. Do leta 2050 bo svetovno prebivalstvo doseglo devet milijard in priča bomo vzponu srednjega razreda v državah, kot sta Kitajska in Indija, kjer bodo ljudje začeli stremeti k razmeroma udobnemu življenjskemu slogu, kakršnega večina med nami zdaj uživa v Evropi. Če bomo še naprej izkoriščali obstoječe vire v takšnem tempu kot zdaj, bomo za preživetje potrebovali dvakrat več virov, kolikor jih je na Zemlji sploh razpoložljivih. Že sedaj smo močno presegli nosilno sposobnost našega planeta, kar se kaže v podnebnih spremembah, v hitrem izumiranju živalskih in rastlinskih vrst, pomanjkanju pitne vode … Velikosti našega planeta in količine virov na njem ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo svojo miselnost in vedenje.
Kaj pa voda … Petra, vi varčujete z vodo? Se manj umivate, pazite, da porabite manj vode, lovite odpadno vodo iz pralnega stroja in jo uporabite za splakovanje stranišča?
Naravna pitna voda je nenadomestljiva in neprecenljiva dobrina. Med potovanji vedno znova spoznavam, kakšno srečo imamo, da si lahko doma odpremo pipo in se napijemo dobre vode. Vendar pa to tudi za nas ne sme postati samoumevno. Zaradi prekomernega onesnaževanja je pitne vode vedno manj, tudi v Sloveniji. Zaradi podnebnih sprememb, vedno daljših sušnih obdobjih ter ekstremnih vremenskih pojavov bo problem oskrbe s pitno vodo na našem planetu vedno večji.
Zato seveda tudi jaz varčujem z vodo. Se tuširam namesto kopam, jo zapiram, ko si umivam zobe, za zalivanje zelenjavnega vrta uporabljam deževnico – in kar je zelo pomembno, zelo pazim na to, da je ne onesnažujem. Na vrtu ne uporabljam pesticidov in umetnih gnojil, poleg tega pa doma uporabljam naravna čistilna sredstva in kozmetiko.
Cameron Diaz je zagovornica čuvanja vode – ko gre na stranišče lulat, ne potegne vode. No, vsaj ne vsakokrat. Vi počnete kaj podobnega?
Za splakovanje stranišča se porabi 10 l pitne vode. Sama uporabljam gumb, s pomočjo katerega splakneš stranišče z manjšo količino vode. Še en trik, ki ga lahko uporabiš, je ta, da daš v kotliček plastenko, napolnjeno z vodo. Na ta način lahko namesto dodatnega gumba poskrbiš kar sam za manjšo porabo pitne vode, idealno pa bi seveda bilo, če bi za splakovanje uporabljali odpadno vodo iz pralnega stroja in od tuširanja. Upam, da bodo naslednje uredbe za izgradnjo hiš pomislile tudi na to.
Kaj pa elektrika? V nekaterih hišah in stanovanjih gorijo vse luči in vse elektronske naprave – očitno se nam tu še ne da varčevati … Nam lahko poveste, koliko dreves bi na primer ohranili, če bi ugašali luči?
Če bi elektriko pridobivali na biomaso, bi lahko govorili o ohranitvi dreves. Vendar v Sloveniji večino elektrike ne dobimo na ta način. Drevesa pa so pomemben absorber CO2. V svojem življenju 1 drevo absorbira 1 tono CO2, Slovenec pa v povprečju prispeva 10 ton CO2 na leto. Znanstveniki ocenjujejo, da je emisija na prebivalca Slovenije, ki bi bila pogoj za stabilno ravnovesje podnebja, okrog 2 t/leto. To pomeni, da bi morali izpuste zmanjšati za 5-krat. Največ lahko naredimo z dobro izolacijo svojega doma, z uporabo javnih prevoznih sredstev in prevoznih sredstev na lastni pogon, s tem, da kupujemo le tisto, kar res potrebujemo, in z zmanjšanim uživanjem mesa in mesnih proizvodov. Tudi z izklapljanjem luči in elektronskih naprav lahko doprinesemo nekaj, vendar veliko manj v primerjavi s prej omenjenimi ukrepi.
Kako varčujete z električno energijo vi?
Seveda uporabljam varčne žarnice, ki so 75-odstotno bolj učinkovite. Obleke sušim na zraku namesto v sušilcu, vsa oblačila perem na 40 °C, izbiram električne naprave z oznako A, popolnoma izključujem tudi elektronske naprave, res pa je, da tudi sama včasih v naglici na to pozabim. Ogromno energije porabimo za ogrevanje stanovanja, kjer nastavim termostat na nižjo temperature in raje oblečem kakšen pulover več. To je tudi bolj zdravo.
Tudi vaš partner je, če se ne motim, član društva Ekologi brez meja – tako da si na tem področju ne prideta navzkriž?
Na srečo sva tu istih misli. (smeh)
Kaj storiti, če se partnerju zdi varčevanje z vodo, elektriko, ločevanje odpadkov nepotrebno? Kako ga prepričati?
Z dejstvi. Varčevanje z energijo, manjša potrošnja, ločevanje odpadkov … ne le, da s tem pripomoremo k čistejšemu okolju in ohranjanju naravnih virov, ampak v večini primerov tudi privarčujemo. Če sedaj temu v nekaterih primerih še ni tako, pa nam bomo zaradi vse večjega pomanjkanja naravnih virov kmalu zaračunali tudi stvari, ki so bile do sedaj brezplačne. Npr. komunale bodo zaračunale le mešane odpadke, ločeno zbranih pa ne. Tudi računi za vodo, gorivo in elektriko bodo vse višji.
Ali sploh lahko živita skupaj zagovornik varčevanja in ločevanja in nekdo, ki se mu to zdi neumno?
Poznam veliko primerov, ko je bolj ozaveščen partner močno vplival na drugega, da je tudi ta začel živeti okolju bolj prijazno. Pa saj je to v korist vseh – nas, okolja in drugih bitij. Če gledamo z vidika okolja, sta ozaveščen in neozaveščen partner najboljša kombinacija, saj se s tem širi ozaveščanje na najlažji možni način.
Uporabljate ekološka čistila? Koliko časa porabite v trgovini, da preučite, če so prava?
Uporabljam ekološka čistila. Sicer v eko trgovini kupim le gel za pomivanje posode in ekološke tablete za pomivalni stroj, vsa ostala čistila pa naredim sama. Razredčen alkoholni kis za čiščenje kopalnice, pomivanje tal in stekla, pralni prašek pa naredim tako, da v 2 l vrele vode zamešam 100g naribanega marseillskega mila in žlico sodo bikarbone. Uporabljam tudi izključno naravna mila in šampone, namesto krem pa kar olivno olje, ki mu dodam nekaj kapljic vode in nekaj kristalčkov soli.
Predvidevam, da jeste bolj zdravo ali na zdrav način pridelano hrano – imam prav?
Nekaj hrane si pridelava sama, pa tudi sicer skušava kupovati čim več ekološko pridelane hrane.
Sama sem v 95 odstotkih veganka, kar pomeni, da ne jem živalskih proizvodov. Za ta način prehranjevanja sem se odločila za to, ker je najbolj prijaznem okolju in živalim. Na začetku sem se bala, da ne bom dobila dovolj vitaminov in drugih hranljivih snovi …, vendar pa vsakoletni pregledi krvi potrjujejo, da sem zdrava kot riba, moja kri pa je še boljša kot takrat, ko sem bila še mesojedka in vegetarijanka.
Videti ste vitki in fit, zelo zdravi – kaj vse počnete, da ste takšni, kako skrbite zase?
Ja, hvala! (smeh) Živeti skušam čim bolj uravnovešeno življenje. Če je vse kot mora biti, mi mora vsak dan po službi ostati nekaj časa za šport, sprostitev (meditacijo, branje knjige) in druženje s partnerjem, vsaj dvakrat na teden pa tudi s prijatelji. To je moje vodilo, res pa je, da vsak teden ne gre vse po načrtih.
Vaše društvo se je pridružilo tudi Gibanju za trajnostni razvoj – to pomeni, da greste v politiko ali kaj drugega?
V zadnjem času se v različnih medijih pojavlja vrsta neutemeljenih informacij, da naj bi se naše društvo pridružilo političnemu gibanju v pripravah za skupen nastop na volitvah. Ta ugibanja so zavajajoča. Društvo Ekologi brez meja je bilo sicer res povabljeno, da se pridruži nastajajočemu političnemu gibanju, vendar smo ponudbo zavrnili in se od njega distanciramo, saj svoje vloge ne vidimo v političnem prostoru. Vseskozi poudarjamo, da je društvo Ekologi brez meja nevladna organizacija brez političnih ali strankarskih interesov. Društvo želi s konkretnimi okoljskimi akcijami na lokalnem in nacionalnem nivoju učinkovito povezati slovensko družbo in vzgajati okoljsko aktivne državljane, hkrati pa preko predlogov sprememb v zakonodaji na področju okoljevarstva trajno prispevati k sistemskim izboljšavam na tem področju. V tem smislu smo in bomo vedno podpirali zelene in trajnostno naravnane politične rešitve.
V enem dnevu ste uspeli povezati 270.000 ljudi. To je res velik dosežek … Se zavedate tega?
Ponosna sem, da znamo Slovenci stopiti skupaj, ko je to potrebno. Očistimo Slovenijo v enem dnevu! je bila res akcija vseh akcij. Pokazalo se je, koliko lahko naredimo, če stopimo skupaj. In to popolnoma prostovoljsko, preprosto zato, ker želimo delati dobro.
Kakšni so rezultati akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu – je Slovenija spet tako onesnažena kot prej ali se posledice akcije še poznajo v naravi?
Akcija je prinesla veliko upanja v slovenski prostor, pritisk na politiko, naj nekaj naredi na področju divjih odlagališč, prvi register divjih odlagališč, ki je začel opozarjati na to, kar je pozabljeno tičalo v grmovju po vsej Sloveniji. O odpadkih se ni še nikoli govorilo toliko kot takrat, mnogi ljudje so nam pisali, da so začeli ločevati odpadke, kar pomeni, da je akcija pripomogla tudi k večji ozaveščenosti. Res pa je, da je ozaveščanje dolg proces in ne moremo reči, da je bilo z akcijo vse rešeno. Čaka nas še veliko dela. Kar zadeva divja odlagališča, pa je tako, da so nekatere občine ostale čiste, nekatera območja v naši državi, ki so poznana po tem, da tam odlagajo odpadke tudi obrtniki – na primer Ljubljansko Barje –, pa so ponovno onesnažena. Za ureditev te problematike bodo potrebne sistemske spremembe. Ravno včeraj smo skupaj s Policijo razmišljali, na kakšen način bi se povezali z občinsko, državno inšpekcijo in občinskim redarstvom, da bi se s problematiko laže spopadali. Rešitve še iščemo.
Boste morali akcijo ponoviti?
Čistilne akcije Slovenija potrebuje. Tako kot moramo počistiti vsaj enkrat na dva tedna stanovanje, tako je potrebno vsaj enkrat na leto očistiti tudi okolje, v katerem živimo. Kljub temu, da sama zelo pazim, da ne smetim, se najbrž včasih zgodi, da mi pade na tla odpadek, ne da bi za to vedela. Zato smo vsi mi onesnaževalci in prav je, da skrbimo za svojo državo. Take akcije bodo zato vedno potrebne.
Če se prav spomnim, ste imeli v načrtu tudi širšo akcijo – očistimo Balkan, Evropo …
Številne prostovoljske organizacije in skupine prostovoljcev po vsem svetu si že nekaj mesecev skupaj prizadevamo ustvariti največji okoljski prostovoljski projekt v zgodovini človeštva z imenom Očistimo svet 2012 (World Cleanup 2012), katerega skupni cilji so čiščenje nezakonito odloženih odpadkov v vsaj 100 državah sveta, združevanje in ozaveščanje ljudi. Priprave potekajo v okoli 60 državah, tudi priprave in prve aktivnosti na projektu Očistimo Slovenijo 2012 so se začele. Aprila letos smo Ekologi organizirali konferenco Očistimo Balkan v enem dnevu!, s ciljem predati izkušnje pri organizaciji čistilnih akcij na nacionalni ravni vsem balkanskim državah. Da je bila konferenca uspešna, kaže to, da so se priprave na veliko čistilno akcijo začele v večini balkanskih držav. Rokave bomo leta 2012 zavihali v soboto, 24. marca.
Po diplomi iz geografije ste vpisali specializacijo družinske in zakonske terapije na teološki fakulteti – kako to?
Že ko sem se odločala med faksi, sem nihala med psihologijo in geografijo. Ko sem slednjo zaključila, sem čutila, da si moram izpolniti še drugo veliko željo. Uživam v raziskovanju sveta zunaj in znotraj.
Pravite, da se trudite živeti v dobro svetu in sebi – od kod vam to načelo?
Najbrž že iz same zibke, poglabljalo pa se je tudi kasneje, ko sem sama začela razmišljati, kdo sem, kakšen je smisel mojega življenja. Našla sem ga predvsem v tem, da se uresničim kot človek in pustim v svetu še kakšno drugo sled, poleg onesnaženja.
Ste tudi vneta popotnica – kje vse ste bili, kaj ste odnesli od potovanj oz. kaj so vam prinesla?
Prepotovala sem dobršen del Azije, nekaj Evrope in Afrike. Potovanja so mi veliko dala predvsem z vidika zavedanja, kako malo potrebujem za življenje (streho nad glavo in 7 kg prtljage v nahrbtniku), in utrdila prepričanje, da sreča ne prihaja iz posedovanja materialnih dobrin. Na poti sem srečala veliko srečnih “revežev”. Spoznala sem, kako privilegirani smo Zahodnjaki … Vem, da sem lahko srečna že samo za to, ker se nisem rodila v eni od lačnih afriških držav, srečna sem, da se lahko šolam in poročim s človekom, ki sem ga izbrala sama, da lahko odprem pipo in pijem iz nje, imam možnost izbire … V večini sveta to ni tako samoumevno, kot je to pri nas.
Vozite avto ali kolo? Kako premagujete večje razdalje?
V večini se vozim s kolesom in rolerji, pa tudi z avtobusom in vlakom. Za daljše razdalje ali če ne gre drugače, mi tašča posodi avto. V preteklosti sem veliko preštopala, pa še bom. Rada potujem na ta način.
Boste otroka vzgajali v »ekološkem« vzdušju? Kako bo to videti?
Seveda … Učila ga bom, vendar ne s predavanji, ampak z lastnim zgledom.
