Novi sporni izsledki uredbe EU o rastlinskem razmnoževalnem materialu

Izhajajoč iz analize vsebine predloga omenjene uredbe ter posvetovanj na nacionalni in mednarodni ravni, v nadaljevanju izpostavljamo nekatere sporne točke uredbe. Obenem podajamo konkretne predloge za njihovo izboljšavo.

1. Predlog uredbe temelji na harmonizaciji v implementaciji zakonodaje na ravni celotne Evropske unije, s čimer bi se naj dosegli enakomerni pogoji za vse akterje na tem področju na skupnem trgu. V oziru do specifičnih izzivov, s katerimi se srečujemo posamezne države članice EU, je to predvsem nesmiselno in nerazumno. Slovenija ne samo, da nima zadostne pridelave rastlinskega razmnoževalnega materiala (v nadaljevanju RRM) za kmetijsko proizvodnjo, je tudi država, kjer je ta najpomembnejša kmetijska panoga zapostavljena tako na področju nacionalne podpore kot tudi na področju dostopnosti znanj in veščin za pridelavo semenskega in sadilnega materiala. Enačenje slovenskih pridelovalcev RRM in/ali podjetij s tujimi, le te postavlja v veliko prednost. Ob tem je usklajevanje plačil pristojbin za registracijo sort na ravni celotne EU nesprejemljivo. Predlog uredbe bi moral iti v smer, da se koncentracija trga s semeni razbije in ne dodatno spodbuja (razlaga: 74 % trga s semeni obvladuje 10 semenarskih podjetij; FAO).

2. Predlog uredbe še vedno temelji na obvezni registraciji sort. To velja tudi za stare sorte (tj. ohranjevalne in vrtičkarske sorte), za katere sicer ni potrebna uradna registracija, temveč neuraden opis sorte, ki ga lahko pripravijo znanstvene ali izobraževalne institucije ter nevladne organizacije na področju ohranjanja agrobiodiverzitete. Na podlagi tega opisa je sorta vključena v nacionalni (in evropski) register sort. Ta določba izvzema fizične osebe in prelaga breme pristojnih organov na organizacije in institucije, katerih delovanje ni podprto s strani vladnih organov. Kot podpora inovativnosti, ki jo spodbuja ta uredba, ter na podlagi teh določil, je potrebno sorazmerno porazdeliti obremenitve in državno podporo pri izvajanju teh aktivnosti na vse omenjene akterje, še posebej ker so plačila pristojbin za registracijo sort z uradno priznanim opisom, oproščena samo mikropodjetja. Ob tem se pojavlja jasna zahteva po smernicah za pripravo in izvajanje neuradnega opisa sort s strani pristojnih organov.

3. Uredba predvideva člene za strožje zahteve za RRM nekaterih rastlinskih vrst in rodov (tj. rodovi in vrste s seznama), ki imajo večji gospodarski, zdravstveni ali okoljski pomen. Ne samo, da se s tem izvaja selekcija in favoriziranje nekaterih rastlinskih vrst (tj. krčenje agrobiodiverzitete), temveč se hkrati spodbuja koncentracija pridelave RRM na manjše število pridelovalcev in/ali podjetij in dopušča mahinacije v primeru posebnih okoliščin ali začasnih težav z dobavo RRM.

4. Predlog podelitve pooblastil Komisiji, ki jih predlog te uredbe predvideva za sprejetje sekundarnih aktov, je brez konsenza in strinjanja širše javnosti nesprejemljiv.

5. Predlog uredbe je na več mestih kontradiktoren in nejasen ter omogoča različne interpretacije. S tem se popolnoma izgubi bistvo priprave združene zakonodaje (tj. jasnost in zagotavljanje enakih pogojev). Potrebno je natančno opredeliti pojem heterogen material in s tem povezane izjeme.

Delovna skupina*, ki je pripravila razširjen dokument z izsledki pregleda predloga uredbe, je 27. maja 2013 le-tega posredovala tudi na naslove pristojnih organov in njihovih predstavnikov. Glede na povabilo Ministrstva za kmetijstvo in okolje, da se do 28. maja oddajo predlogi in nejasnosti glede vsebine uredbe, je bilo pričakovati, da se bodo na poslano tudi odzvali. Do danes iz njihove strani odgovora še nismo prejeli. Namesto tega nas je pretresla informacija, da obravnave uredbe v Bruslju že potekajo, pri čemer sodelujejo tudi predstavniki slovenskega Ministrstva za kmetijstvo. Strokovnjaki na področju agro-biodiverzitete kot predstavniki civilne družbe zato od Ministrstva za kmetijstvo in okolje zahtevamo, da javno opredeli, kakšno je njihovo stališče in zakaj se bodo kot glasniki naše države zavzemali, saj zaenkrat to ostaja neznanka. Glede na ves trud, ki ga številne nevladne organizacije in posamezniki vlagamo v izboljšanje uredbe, bi se namreč izigravanju na nacionalnem nivoju morali izogniti.

*Varuhi semen, Društvo za ohranjanje biotske pestrosti kulturnih rastlin, Biotehniški center Naklo, Pravno informacijski center nevladnih organizacij

Vir: Varuhi semen