0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

ŽivaliNavadna krastača

Navadna krastača

MORDA VAS ZANIMA

Navadna krastača (Bufo bufo) je naša največja dvoživka. Samice so velike do 15 cm, samci pa so za tretjino manjši. Koža je groba, z velikimi in izrazitimi bradavičastimi žlezami.
KrastačaBarvo kože lahko prilagaja barvi okolice, ponavadi pa je hrbet temno rjave do rumeno rjave ali rdečkasto rjave barve, včasih z neizrazitim temnejšim vzorcem. Trebuh je svetel, pogosto z marmoriranim vzorcem temnejših lis. Na glavi so takoj za očmi izrazite zaušesne žleze, ki se proti zadnjemu delu telesa razhajajo. Na njih so s prostim očesom vidne pore, skozi katere izloča strupen izloček. Gobec je top in zaokrožen. Oči so izbuljene, z vodo ravno črno zenico in bakreno šarenico. Samci imajo bolj krepke sprednje noge, katerih prvi trije prsti imajo v obdobju parjenja temne kožne odebelitve. Z njimi se v paritvenem objemu oprimejo samice. Zadnje okončine so krajše kot pri pravih žabah, zato krastače niso dobri skakalci. Njihovo gibanje je nekje med hojo in skakanjem – ponavadi hojo stopnjujejo z nizom vmesnih majhnih poskokov. Je pogosta in splošno razširjena po vsej Sloveniji.

- Oglas -

Za samozaščito poleg varovalne barve in napihovanja uporabljajo tudi strup imenovan bufagin, ki ga v nevarnosti izločijo iz obušesne žleze. Strupeni mlečnat izloček lahko manjšim živalim povzroči pekoče vnetje, celo mišične krče, srčne in dihalne težave. Strup ni nevaren za človeka, če ne pride v stik s sluznico (oči, usta, odprta rana), v tem primeru lahko povzroči lažje vnetje ali pekoč občutek. Torej krastača vas ne bo kar pošpricala v oči, tudi ne boste dobili bradavic – to so stereotipi, ki jih ponavadi nevedi starši povejo svojim otrokom, ki se potem določenih živali bojijo, kar pa ni v redu.

Življenjski prostor

Grmišča in gozdovi, v katerih tudi prezimuje. Poleti se pogosto zadržuje tudi v bližini človekovih bivališč – na vrtovih. Mresti večinoma v stalnih globljih in velikih vodah z obilico vodnega rastlinja, tudi v tistih, v katerih živijo ribe.

Navadne krastače večino leta preživijo na kopnem. Spomladi, kmalu za rjavimi žabami, se v vlažnih in toplih nočeh množično selijo k mrestiščem. Samci, ki na mrestišča prispejo prvi, s tihim in nežnim oglašanjem privabljajo samice. Na mrestiščih je samcev dva do deset krat več kot samic. Samice odlagajo jajca v vrvičastem mrestu, ki ga navijejo okoli vodnih rastlin. Iz paglavcev se v nekaj tednih razvijejo komaj centimeter veliki mladi osebki. Ti mrestišča zapustijo množično – če jih opazujemo od daleč, so tik nad tlemi videti kot kapljice rahlega dežja, ki se odbijajo od tal (žabji dež). Odrasle navadne krastače se takoj po odlaganju mrestov razpršijo po okoliških kopenskih habitatih, kjer se prehranjujejo z različnimi nevretenčarji in tudi vretenčarji. Plena ne lovijo, ampak sedijo in čakajo, da ta pride mimo – požrejo vse, kar se premika in jim pride pred oči. So dolgožive, saj v naravi dočakajo tudi 20 let.

- Oglas -

Kljub temu, da so navadne krastače velike, počasne in okorne, se med vsemi dvoživkami selijo najdlje od mrestišč, tudi do 5 km. Pri tem jih na tisoče povozijo avtomobili, saj morajo med selitvijo pogosto prečkati ceste.

Pridružite se nam tudi na naši Facebook strani Pomagajmo žabicam.

Vir: Center za kartografijo flore in favne,
Foto: Marta Jakopič

NAJNOVEJŠE