Prijava
Lučniki (Verbascum spp.) so zlahka opazne zdravilne rastline pokončne rasti z rumenimi cvetovi, razporejenimi ob koncu stebla. V toplih krajih zrastejo tudi do dveh metrov visoko. Ponekod imenujejo velecvetni lučnik tudi svečnik ali papeževa sveča. Lučniki zdaj cvetijo, zato je primeren čas za nabiranje in sušenje cvetov, ki jih bomo v obliki poparkov uporabljali v času prehladov, torej pozno jeseni in pozimi.
V antiki so s to zdravilno rastlino zdravili kašelj, pa tudi zunanje rane, zmečkanine, otekline in opekline. Stebla, prepojena s smolo, so uporabljali kot bakle. Od tod pa verjetno izvira ime lučnik. Zdravnik iz Frankfurta Adam Lonicerus je lučnik prvi uporabljal kot odlično zdravilno rastlino, ki pomaga proti kašlju, pri srčnih obolenjih, povišani telesni temperaturi, za celjenje ran in hitrejšo rast las.
Nabiranje lučnika
Nabiranje zdravilnih rastlin ni polovičarsko delo, sodobnemu človeku pa najbrž primanjkuje časa, da bi nabiral in sušil zdravilne rastline. Nabiranje rastlin ni le delo z namenom pridobitve, gre tudi za uživanje v naravi. Tokrat bo nekaj povedanega o lučniku.
Nabiramo cvetove dveh vrst, ki imata velike rumene cvetove, to sta navadni lučnik (Verbascum phlomoides) in velecvetni lučnik (Verbascum densiflorum). Obe vrsti sta pogosti prebivalki vrtov, najdemo ju na sončnih prodnatih tleh (gramoznicah, nasipih, železniških nasipih). Različne vrste lučnikov rastejo po Evropi, razen na severu, poleg tega še v delu Azije, celo v severni Afriki. Kot drogo uporabljamo cvetove in jo v večjih količinah uvažamo iz Egipta, Bolgarije in Rusije. Suhi cvetovi vsebujejo okrog tri odstotke sluzi, učinkovine, imenovane iridoidi, ter saponine, ki verjetno tudi prispevajo k zdravilnim učinkom. Cvetovi vsebujejo še fenolne spojine s protibakterijskim učinkom (verbaskozid) in fenolne kisline.
Cvetove lučnika uporabljamo tako, da iz treh do štirih gramov suhih cvetov pripravimo poparek. Uporabljamo ga kot blag ekspektorant (pospešuje izkašljevanje in izločanje sluzi pri produktivnem kašlju, tako učinkujejo saponini), zaradi vsebnosti sluzi pa tudi blaži bolečine zaradi vnete sluznice žrela. Cvetovi lučnika so pogosta sestavina tako imenovanih prsnih in bronhialnih čajev, ponekod pa pripravljajo vodno-alkoholni izvleček in ga dodajajo sirupom za izkašljevanje. Neželeni učinki niso znani, ravno tako ni znano, da ga kdo ne bi smel uporabljati. V zgodovini so bojda ravna, dolga stebla uporabljali kot bakle. Morda odtod ime lučnik.
Uspevanje in sušenje lučnika
Lučnik, ki je pomagal pri različnih tegobah, sta prva omenila Hildegarda in Paracelsus. Danes se uporabljajo le cvetovi, medtem ko so včasih uporabljali tudi liste in korenino. Za lučnik danes obstaja več različnih imen, kot sta denimo papeževa sveča in svečnik. Lučnik raste na sončnih, prodnatih tleh, v gramoznicah, ob železniških progah in po gozdnih posekah po vsej Sloveniji. Gojimo pa ga lahko tudi na vrtovih. Cveti od junija do septembra in celo dlje, ko je cvetje v polnem razcvetu.
Lučnik je rastlina z do dva metra visokim socvetjem. Je dvoletnica, ki raste samoniklo na sončnih peščenih tleh v Evropi, Aziji in severni Afriki. Rastlino prekriva rumenkast puh, ki so ga včasih uporabljali za izdelavo stenja za sveče. Nabiramo rumene, na spodnji strani dlakave cvetove. Da ohranijo lepo rumeno barvo, moramo biti pri sušenju pozorni na to, da jih kolikor je mogoče hitro posušimo. Posušeni cvetovi lučnika dišijo po medu in imajo sladek okus. Po sušenju jih hranimo v zaprtih steklenih kozarcih.
Lučnik so uporabljali že v Antiki
Adam Lonicerus je bil eden prvih zdravnikov, ki je lučnik uporabljal za zdravljenje kašlja, vročine in srčnih obolenj pa tudi pri spodbujanju rasti las. Lučnik je kot slez in slezenovec zdravilna zel. Poznamo velecvetni lučnik oz. papeževo svečo, navadni ter drobnocvetni lučnik, ki se uvrščajo v skupino črnobinovk. Drobnocvetnemu lučniku je podoben velecvetni lučnik, ki ga dobimo na enakih prostorih in tudi učinek jima je podoben.
Velecvetni lučnik
Velecvetni lučnik (»Verbascum«) je dvoletnica, ki zraste do 2 m visoko. Ima ravno, volnato in dlakavo steblo, ki se razveja v območju socvetij. Do 30 cm dolgi listi so debeli, po obeh ploskvah belkasto dlakavi, po steblu se razvrščajo premenjalno. Spodnji listi poganjajo iz pecljev, srednji in zgornji pa sede, s svojim nekoliko srčastim dnom se stezajo precej na dolgo ob steblu; spodnji so širše,srednji in zgornji močneje jajčasti s priostrenim vrhom. Zgornji listi so tudi manjši in koničasti.
Na vrhu se steblo razdeli več skoraj pokončnih vej, na njih pa so se zbrani cvetovi v gručah po 2 do 4 zbrali v tudi do meter dolga klasnata socvetja. Svetlo-rumeni 3 do 5 cm široki cvetovi so le rahlo somerni, trije prašniki so belkasto dlakavi, dva sta gola. Cvetovi so rumeni z lila ali rdečkasto volnato dlakavimi prašniki.
Cvetovi lučnika učinkujejo pri sproščanju sluzi, pospeševanju znojenja in krepitvi srca ter ga uporabljamo pri vnetju gornjih dihal in bronhijev, hripavosti in gripi. Velikokrat je dodan mešanicam raznih čajev proti prehladu.
Enako kot velecvetni lučnik, lahko uporabljamo tudi navadni in drobnocvetni lučnik. Listi navadnega lučnika se manj iztezajo po steblu ali pa se sploh ne, in spodnji so močneje srčasti ali okroglasti. Cvetovi drobnocvetnega lučnika so manjši – njihov premer je le 15 do 22 mm.
ČAS CVETENJA: Velecvetni od julija do septembra, navadni od junija do avgusta, drobnocvetni od julija do avgusta.
OKOLJE: Najdemo ga po suhih gričih, rečnem produ ter na jasah in poteh.
VONJ IN OKUS: Vonj sveže rastline ni ravno prijeten, posušeni cvetovi pa imajo vonj medu. Okus je sluzast.
ZDRAVILNI DELI RASTLINE: Nabiramo cvetove, tik pred cvetenjem, čeprav so ljudski zdravilci nekdaj uporabljali tudi liste in korenine. Cvetove nabiramo samo ob lepem, suhem in sončnem vremenu. Tradicionalno se cvetovi sprva sušijo ob prepihu, potem se jih premeša in do konca posuši v sušilniku ali v pečici. Takoj, ko je cvetje suho, ga shranimo v kozarcih, saj ne prenese vlage, ker počrni in postane manj vredno. Korenine kopljemo zgodaj spomladi, še preden začne rastlina zeleneti.
VSEBUJE SAPONINE: To so milnate snovi so v marsikateri rastlini in tudi v lučniku. Nahajajo se v listih in koreninah. Če ga namakamo v vodi in potem pihamo skozi cevko, bodo nastali milni mehurji. V manjših količinah saponini učinkujejo proti zaprtju, revmi, apnenju žil, kašlju in čiščenju krvi, večje količine saponinov pa so strupene.
ZDRAVILNE SNOVI: Rastlinska sluz je po vsej rastlini, drobnocvetni lučnik celo štejemo za eno izmed s sluzjo najbolj bogatih rastlin. Cvetovi imajo še do 10% sladkorja in eterično olje. V listih in koreninah so grenčina in saponini ter rudninske snovi.
Lekarništvo pozna cvetje. Spada k prsnim čajem. Lučnik je sestavljen iz malo ateričnega olja, tolšče, sladkorja in blažečih saponinov. Zato je rastlina primerna za zdravljenje vseh bolezni dihal, hripavosti, kašlja in tudi bronhitisa. Ker lajša bolečine in preprečuje vnetja, je lučnik prikladen, da lahko z njim zdravimo tudi vnetja prebavil.
Pomembne vse sestavine lučnika
Ker iridoidi hitro reagirajo, postanejo cvetovi rastline hitro rjavi. Takšna pa je brez vrednosti. Posušene cvetove hranimo eno leto. Suhi cvetovi vsebujejo sluzi, različne iridoide (katalpol, aukubin) in triterpenske saponine. Za ugodne učinke lučnika so pomembni tudi flavonski glikozidi, flavonolni glikozidi, predvsem rutin, in flavonoidni glikozidi (hesperidin) ter fenolkarboksilne kisline (ferulna, kavna kislina). Cvetovi vsebujejo karotenoide, ki jim dajejo značilno barvo, in invertni sladkor, ki daje cvetom sladek okus. Za lajšanje različnih težav so pomembne vse sestavine lučnika.
Sirup proti kašlju in prehladu
Pripravimo ga lahko sami iz svežih cvetov lučnika. Cvetove nabiramo vsak dan. 10–15 minut jih pustimo razprostrte, da iz njih zlezejo žuželke. Nalagamo jih v steklen kozarec v 5 cm debelih, rahlo stisnjenih plasteh. Vsako plast posebej posujemo s sladkorjem, zgornja plast je vedno sladkor. Kozarec zavežemo z gazo ali bombažno krpo in ga postavimo na sonce. Postopek ponavljamo več dni zaporedoma, dokler ni kozarec poln. Za 4–6 tednov ga pustimo na sončnem mestu. Sprva brezbarvna tekočina postaja gostejša in zlato rjava. Odcedimo jo skozi gosto cedilo in hranimo v temnih steklenicah. Sirup proti kašlju in prehladu lahko dajemo otrokom večkrat na dan po čajno žlico.
Čaj ali sirup za izkašljevanje
V ljudskem zdravilstvu uporabljajo pripravke iz lučnika tudi zunanje, za zdravljenje ranic, odrgnin, prask in udarnin. Včasih so uporabljali v zdravilske namene tudi liste in korenine, danes pa le cvetove. Cvetove, kot smo že zapisali, lahko uporabimo za pripravo poparka, lahko jih kombiniramo s korenino sladkega korena in zeljo timijana ali materine dušice. Učinkovit čaj za izkašljevanje si pripravimo iz naslednjih sestavin:
- Cvet lučnika – 30 gramov
- Korenina sladkega korena – 30 gramov
- Zel materine dušice ali timijana – 40 gramov
Čajno žlico mešanice prelijmo z 200 mililitrov vrele vode, pustimo stati 15 do 20 minut, premešamo, precedimo in spijemo ohlajen čaj. Zaradi korenine sladkega korena ima napitek izrazit sladek okus.
V knjigi avtorice Galle-Toplak pa lahko najdemo tudi napotek za pripravo sirupa iz svežih cvetov lučnika. Glede na to, da lučnik cveti do septembra, vam lahko recept pride prav. Na kratko ga povzemam: Nabrati je treba sveže cvetove in jih razprostreti na papirju, da iz njih zlezejo žuželke. Potem jih moramo zložiti v velik steklen kozarec, ena plast cvetov naj bo visoka pet centimetrov. Na vsako plast cvetov nasujemo plast sladkorja, tudi vrhnja plast mora biti sladkor. Kozarec pokrijemo z bombažno krpo in ga postavimo na sonce. Postopek polnjenja ponavljamo, dokler ni kozarec poln. Na soncu ga pustimo štiri do šest tednov. Sirup postane zlatorjave barve, nato ga je treba precediti in shraniti v temnih steklenicah. Podobno lahko pripravimo tudi sirup iz drugih zdravilnih rastlin. Lahko pa tudi doma pripravimo sirup po lekarniškem predpisu, vendar več o tem prihodnjič.
Lučnikovi obkladki
Poparjeno cvetje, zavito v prej namočen prtič, je odličen obkladek ob vseh očesnih vnetjih. Iz drobno nasekljanih in zdrobljenih listov, pomešanih z medom, lahko naredimo obkladek, ki blaži in hladi opekline. Poparjeno cvetje in voda sta odlična kopel, ki čisti in lajša bolečine in je zdravilna za vse gnojne rane, lišaje in nečiste kožne napake. V žganju namočeni lučnikovi cvetovi (1 pest na 1 liter žganja) so odlični pri odpravljanju in lajšanju revmatičnih težav.
Obkladek za celjenje ureznin in razjed na nogi in pomiritev razdražene kože
Priprava obkladka: 3 žlice posušenih cvetov lučnika namakamo v 300 ml hladne vode 30 minut, nato zavremo in odcedimo. Kos tkanine namočimo v pripravek in ga 2-krat na dan poležimo na prizadeto mesto.
Lučnikov čaj
Poparimo 2 do 4 čajne žličke na skodelico vode in pijemo 3-krat na dan skodelico.
Rastlina v ljudski tradiciji
Rastlina naj bi tradicionalno varovala pred strelami in demoni, če naj bi 15. avgusta posvetili vanjo. Lučnik je pri vraževernih ljudeh tako veljal za preprečevalca nesreče. Tudi v Indiji naj bi varoval domove pred zli duhovi, predvsem njegovo cvetje rumene barve, ki simbolizira svetlobo. V magičnih ritualih keltov se je lučnik uporabljal kot kadilo, ker naj bi z vdihavanjem hlapov pridobili znanje prednikov.
Mleko za čiščenje kože
Cvetovi lučnika mehčajo, čistijo, regenerirajo in negujejo našo kožo. Še posebej dobre učinke kaže pri suhem tipu kože.
Priprava: Potrebujemo 3 žlice cvetov lučnika in 1,5 dl mastnega mleka. Suhe cvetove lučnika prelijemo z mlekom in nad paro vroče vode počasi segrevamo približno 30 minut. Mleko nikakor ne sme zavreti. Zmes nato pustimo prekrito 2–3 minute, mleko precedimo, hranimo v hladilniku. Mleko za čiščenje obraza je treba uporabiti v roku petih do sedmih dni, saj ne vsebuje konzervansa in je pozneje lahko mikrobiološko sporno.
Preberite tudi: Ščetica – naravna pomoč pri lymski boreliozi
