Makrobiotika in načela zdravega prehranjevanja

Beseda makrobiotika izhaja iz stare grščine in pomeni »veliko – življenje« ali »dolgo življenje«. Vsakih nekaj let se pojavi nov val zanimanja za makrobiotiko, vsakokrat z novimi rešitvami in novimi vprašanji. Vsakdo, ki vsaj malo premišljuje o zakonitostih življenja (in ne le o tem, kako se bo zdajle dobro imel in »ga žural«), takoj vidi, da veliko ali dolgo življenje ne pomeni le dočakati sto let, temveč predvsem KAKO preživeti leta, ki so nam dana. Za vsebino svojega življenja je vsakdo odgovoren sam.

Ko je avtor moderne makrobiotike g. Georges Oshawa prišel v Evropo in nadaljeval pot po vsem svetu, je želel prenesti predvsem svojo filozofijo in željo, da bi ljudje bili srečni in ne navezani le na materialne dobrine. Ljudje se k makrobiotiki pogosto obrnejo takrat, ko imajo sami ali kdo od bližnjih zdravstvene težave. Ko težave na tak ali drugačen način minejo, na to spet pozabijo, da jim je pomagala prav makrobiotika. To je potrošniški način razmišljanja: vzemi, uporabi in zavrzi!

Makrobiotika – začnite z lokalno hrano

Makrobiotika se osredotoča na vire iz našega lokalnega okolja. Če se omejim le na prehrano, se ta način poslužuje naravnih virov, ki so prisotni tam, kjer živimo. Japonci tradicionalno pridelujejo veliko zelenjave, riža in ječmena. Ker so večinoma nastanjeni v bližini morja, so na jedilniku tudi ribe in morske alge. Goveda in drobnice tam ni kaj dosti, tudi perutnine je bolj malo, zato nimajo navade uživati mesa in mleka. Potrebe po beljakovinah tradicionalno zadovoljujejo s stročnicami. Zelo priljubljen je rdeči kitajski fižol – adzuki, ki ga imenujejo tudi rdeča soja in rumena soja. Slednjo največ uporabljajo za izdelavo sojinega mleka in sojine skute – tofuja. Fermentirana soja je priljubljena v obliki tamari ali shoyu – sojine omake in miso paste. Tako obdelana soja je lahko prebavljiva in oskrbi telo tudi z mlečnokislinskimi bakterijami. Te pa so bistveni sestavni del črevesne flore in zaščitniki naše odpornosti na bolezni. Japonsko pa najbolj poznamo po odličnih sortah riža. Medtem ko smo Evropejci gojili stare sorte pšenice in pire, so Japonci in Kitajci gojili riž, ki jim je dajal energijo. Gojili so tudi posebno sorto drobnega bisernega ječmena – nato. Skupaj s sojo (ali tudi brez nje) ga fermentirajo in meljejo, da dobijo okusen in lahko prebavljiv »nato-miso«. Skozi stoletja so Japonci in Kitajci izgubili encim za presnovo laktoze – laktazo. Ta je prisoten le pri dojenčkih, ko pa prenehajo z dojenjem, v odrasli dobi ne uživajo mleka niti od krav, koz ali ovac.

Eno najbolj pomembnih načel makrobiotike glede prehrane je, da uživajmo hrano, ki raste tam, kjer živimo. Zaradi tega sem vedno znova presenečena, da ljudje v stiski ali zaradi kakšne modne muhe nenadoma začnejo hlastati po japonski hrani. Na jedilniku so naenkrat vsak dan alge, tofu, miso-juha, fermentiran daikon (pivska redkev), slive umeboshi in še vrsta sestavin, za katere nikoli prej niso niti slišali. Naštete sestavine so tudi zelo drage. Vse lepo in prav, take jedi odlično razkisajo telo, povrnejo nam manjkajoče minerale in izboljšajo prebavo. Vendar je izkoristek in učinek take diete mnogo manjši, kot bi pričakovali, ker naša telesa niso vajena take hrane. Obdobje prilagajanja je lahko dolgotrajno, tudi več mesecev. Rezultate pa hočemo takoj! Ne preseneča me, da mnogi hitro obupajo, saj bi verjetno tudi vi, če bi vas kdo silil, da se nenadoma začnete tako hraniti.

Raje poglejmo, kaj raste v naših krajih, pred našim domačim pragom – to je naša prava makrobiotika. Narava je v tem delu sveta zares radodarna. Le redkokje imajo tolikšno pestrost sadja in zelenjave, toliko vrst žit in toliko dobrih začimb.

Nadaljujte s sezonsko hrano

Najboljša je sezonska hrana, torej začnemo pri regratu, čemažu in redkvicah, ki se pojavijo kmalu po tem, ko se zemlja odtaja. Solata, obogatena s temi zelišči, bo hitro pregnala spomladansko utrujenost in razbremenila jetra. Telo bo dobilo odlično mešanico mineralov in antioksidantov, tako da zakisanost ne bo več problem. Nato sledijo po vrsti: šparglji, motovilec, jagode, češnje, solata berivka, borovnice … verjetno ste uganili, da je najbolj pomembna hrana za razkisanje in regeneracijo telesa prav zelenjava in sveže sadje.

Tudi žita imajo pomembno vlogo. To so večinoma ogljikovi hidrati, ki pa s seboj prinesejo prepotrebne vlaknine. Dajejo nam energijo in preprečijo prehitro prehajanje sladkorja v kri. Na ta način razbremenijo trebušno slinavko in omogočijo temeljito prebavo. Ravno pri žitih pa delamo veliko napak! Žito seveda ne pomeni bele moke, ki je nekaj mesecev ali celo let čakala na nas na polici nekega skladišča. Tudi ne pomeni testenin ali kosmičev, ki so posušeni na visoki temperaturi, da se izognejo moljem, in imajo nekaj let dolg rok uporabnosti. Da o piškotih in drugem trajnem sladkem in slanem pecivu sploh ne govorim. Za peko uporabljamo sveže mleto moko, zato ni odveč, če si omislimo lasten mlinček. Morda lahko z njim zaposlimo tudi najmlajše. Če jim to ponudimo na zabaven način, bodo radi sodelovali.

Makrobiotski krožnik po navadi v polovici sestavljajo žita, ostalo pa zelenjava in malo beljakovinskih živil (tofu, sejtan, ribe …). Testenine so narejene iz polnovredne moke ali zdroba, ki je seveda iz ekološke pridelave. Uporabimo lahko tudi žito v osnovni obliki. Zelo okusen je ječmen, ki ga najprej namočimo za nekaj ur, nato pa skuhamo. V loncu naj vre le 10 minut, nato ugasnemo ogenj in pustimo pokrito vsaj še 1 uro ali več. Žito vsrkava vodo še dolgo potem, ko smo ga odstavili z ognja. Ko se ohladi, ga lahko damo v hladilnik, da se umiri. Ustavijo se tudi procesi fermentacije. Potem vsak dan vzamemo stran, kolikor potrebujemo. Zelenjavna omaka je hitro pripravljena, dodamo ji le malo ješprenja, pireja ali polnovrednega riža iz hladilnika in kosilo je pripravljeno. Odlične so tudi žitne solate. Taka zaloga naj ne traja več kot 3 dni, da se ne naveličamo prehitro.

Fermentirana zelenjava in sladice

Naslednja pomembna skupina živil je fermentirana zelenjava. To nista le kislo zelje in repa, čeprav sta zelo dobrodošla takrat, ko je sezona za to. Nekaj tega lahko na hitro pripravimo tudi doma, za vsakdanjo rabo in si osvežimo jedilnik.

Posebno poglavje so sladice. Če naj bodo zdrave in okusne, jim moramo posvetiti posebno pozornost. Priprava res ni težavna, le sestavine so take, ki so jih uporabljale že naše babice, industrija pa nam že nekaj desetletij ponuja le blede nadomestke. Ne uporabljajte belega sladkorja, bele moke, umetnih barvil in arom, temveč le najboljše naravne sestavine. Sveže ali vloženo sadje, suho sadje, polnovredno moko in zdrob, 100-odstotne sokove brez dodanega sladkorja. Ko temelje svoje prehrane najdete v domači hrani, ni nič narobe, če med začimbe dodate še sojino omako, miso pasto ali alge. Enkrat ali dvakrat na teden bo zelo dobrodošla popestritev. Alge imajo lepo lastnost, da iz telesa odstranijo težke kovine. Ko se jih navadite, vam bodo prišle zelo prav za prečiščenje prebavil ali ob odstranjevanju amalgamske plombe.
Če upoštevate vse to, se vam ni več treba ukvarjati s tem, kako se imenuje naša dieta in tudi njena cena ne bo visoka. Ob uravnovešeni prehrani ne potrebujete dodatkov v obliki prigrizkov, ki ste jih včasih zobali med obroki. Čips, bomboni, čokoladice in žvečilke bodo popolnoma nepotrebni in pozabljeni. Hkrati pa to tudi precej stane.

Pravijo, da zdravje ni vse, vendar je vse ostalo nič, če nismo zdravi. Zdrav človek ima tisoč želja, bolan pa le eno. Podarimo svojemu telesu vsak dan najboljše, kar imamo, saj nam tudi telo daje največ, kar zmore, vsak dan posebej, dokler ne omaga.

Solata »cukemono«

Sestavine:

• 5 listov kitajskega zelja
• 1 srednje velik korenček
• 1 bela pivska redkev
• 1 mlada kumarica
• 1 žlica morske soli

Korenje, redkev in kumarico naribamo na lističe, zelje pa narežemo na tanke trakove. V skledi vse skupaj dobro premešamo s soljo in pokrijemo z leseno ploščico ali majhnim krožnikom. Ne smemo uporabiti kovine. Obtežimo z večjim kozarcem vode in pustimo na sobni temperaturi vsaj 24 ur. Naslednji dan odcedimo vodo, ki se je nabrala, poskusimo solato, in če je preslana, jo malo oplaknemo pod tekočo vodo. Po želji začinimo s sezamovim ali olivnim oljem. Ponudimo k sendvičem ali ob pijači.
Uporabljamo lahko tudi drugo zelenjavo, torej vse, kar tisti trenutek raste (paprika, repa, vse vrste zelja, rdeče redkvice, solata endivija …).

Breskov kolač

Sestavine:

• 10 zrelih breskev
• 2 žlici ječmenovega sladu (ali zgoščenega jabolčnega soka)
• ½ čajne žličke morske soli
• ½ čajne žličke cimeta v prahu
• 1 jušna žlica koruznega škroba
• 2 1/2 skodelice polnovredne pirine (ali pšenične) moke
• 1 dl sončničnega olja
• 1 dl vode

Breskve olupite, odstranite peško in jih narežite na 4 do 8 kosov. Premešajte jih s koruznim škrobom, malo soli in cimeta ter zložite v pomaščen model za torto. Ostanek soli in cimeta primešajte moki. Dodajte še olje, vodo in sladilo. Testo, ki ste ga dobili, vlijte na breskve, pokrijte z alu folijo in pecite 30 minut na 150 °C. Zatem odkrijte in pecite še 10 minut.
Preden ga ponudite, kolač ohladite in okrasite z mletimi lešniki ali smetano.
Na ta način lahko spečete tudi slive, jabolka, banane, marelice …

Pirini polpeti

Sestavine:

• 2 korenčka
• 1 por
• 4 listi belega ali kitajskega zelja
• 200 g tofuja
• 200 g pirine polnovredne moke
• 2 dl sončničnega olja
• sol, mleta kumina, koriander, kurkuma, ingver (po okusu)

Korenček naribamo, zelje in por pa čim bolj na drobno sesekljamo. Vse skupaj na hitro prepražimo na dveh žlicah sončničnega olja in na koncu začinimo. Nato dodamo še tofu, ki smo ga tudi naribali in na koncu še moko. Dobro premešamo in oblikujemo za dlan velike polpete. Popečemo jih v ponvi na malo olja. Ko dobijo lepo barvo na eni strani, jih obrnemo in pečemo še na drugi strani. Lahko jih tudi ocvremo v globokem olju.
Ponudimo s sezonsko solato. Odlični so tudi v sendvičih in za izlet ali piknik.