Prijava
Pozdravljeni!
Zasledila sem članek Setev sladkorne pese za svoj sladkor. V članku je omenjeno, da natančnejši postopek sledi, ker pa ga do danes v nobeni od naslednjih številk nisem zasledila, vas prosim, če mi ga lahko pošljete kar po elektronski pošti oziroma ga objavite v eni od naslednjih revij. V zvezi s samooskrbo in zdravo hrano mislim, da bi bilo to zelo dobro, zdaj ko smo svojo edino tovarno sladkorja poslali na odpad zgodovine.
Hvala in lep pozdrav!
Marinka B.
Prav vesela sem vašega vprašanja. Sladkor iz sladkorne pese me je, priznam, lansko leto zelo »mučil«. Ko sem se pogovarjala s starejšo gospo, je beseda dala besedo in s kavnega zrna sva prišli tudi na pogovor, kako je je bilo včasih, kako so te dobrine dragocene in kako so svoj sladkor delali doma. Omenila mi je približen recept, ki se ga spomni iz svojega otroštva.
Ko sladkorno peso poberemo (druga polovica septembra), jo dobro očistimo, odrežemo korenino in zgornji del (z listi vred). Upoštevamo, da različne sorte vsebujejo različen odstotek saharoze v korenu in da je ta precej majhen glede na vso težo ‒ od 14 do 21 %. Če pa izberete sorto, ki ni namenjena pridobivanju sladkorja, je ta odstotek lahko še nižji. Kar nekaj sladkorne pese bomo torej potrebovali, vendar za začetek vzemimo manjšo količino.
Sladkorno peso zrežemo na majhne kocke ali lističe ali si pomagamo z multipraktikom in grobo sesekljamo očiščene korene. Dobljene koščke damo v primerno velik lonec in jih prekrijemo z vodo (vode naj bo toliko, da so vsi koščki pod vodo). Nato med rednim mešanjem (kot pri kuhanju marmelade) segrevamo do vrenja, in ko doseže točko vrenja, zmanjšamo ogenj in tako pustimo, da se počasi kuha na zmernem ognju, da se izloča voda. Kuhamo dokler niso koščki zmehčani, kuhani; traja približno eno uro, preverimo lahko s stiskom med prsti.
Nato dobljeno maso skozi gazo ali podobno tkanino ali drobno cedilo precedimo v lonec , dobro odtisnemo, da se izloči čim več tekočine s koščkov. Ponovno začnemo s kuhanjem, tekočino redno mešamo. Voda naj tako izpareva, dokler ne dobimo zmesi, ki je po viskoznosti podobna medu ali gostemu sirupu. To pokrijemo in pustimo, da se čez noč ohladi. Ko se tekočina ohlaja, nastajajo kristal, in to je naš sladkor. Sicer ni čisto bele barve, kot smo ga vajeni, a je naš domači sladkor. Če vam bo po ohlajanju nastalo samo nekaj kristalov in bo še nekaj tekočine, izločite kristale ven in tekočino še malo pokuhajte (ponovno na zmernem ognju do goste tekočine in ponovno ohlajajte). Ker se sčasoma tudi v posodah v shrambi sladkor še naprej kristalizira in nastane res trda zmes, priporočamo, da ga, preden ga shranite, razdelite v manjše posode, sicer se vam lahko zgodi, da boste imeli en velik kos, ki ga boste le s težavo nalomili, oziroma ga v shrambi večkrat premešate ali zdrobite.
Če pese ne boste porabili naenkrat, jo lahko skladiščite. Za skladiščenje namenimo samo nepoškodovane in čim bolj čiste pese. Sladkorno peso damo na kup, lahko jo tudi pokrijemo, da jo zaščitimo pred mrazom. V kupih skladiščena pesa pomrzne pri ‒3 do ‒5 ˚C. Pomrznjeni koreni izgubijo na teži in tudi na vsebnosti sladkorja, zato niso več najbolj primerni za pridobivanje sladkorja.
Vedno znova sem presenečena, kaj vse so včasih znali doma narediti in kako danes to vse na novo odkrivamo. Samo upamo lahko, da bomo tudi mi z leti to znanje pridobili nazaj in lahko poskrbeli sami zase.
