Grenčice: grenki okus, ki spodbudi prebavo

Alkoholne pripravke, ki vsebujejo grenke in aromatične snovi, uživamo za spodbujanje teka in prebave. Žal pa zdravilne rastline, ki vsebujejo grenčine, v ljudskem zdravilstvu pogosto tudi zelo narobe uporabljajo. Kaj je lepšega kot zaužiti kozarček žganjice z namočeno korenino rumenega svišča, tavžentrože ali pelina! Še posebno, če nas muči zgaga ali če imamo razdražen želodec. Vendar uživanje alkohola z grenčinami ni priporočljivo. Še posebno ne ljudem, ki imajo zgago, vzdraženo želodčno sluznico ali celo rano na želodcu ali dvanajstniku. Poglejmo si dve ‘grenki’ zdravilni rastlini, možnosti uporabe v zdravilstvu in mimogrede še razjasnimo kakšen mit.

Rumeni svišč je zaščiten

Rumeni svišč (Gentiana lutea), imenovan tudi rumeni košutnik ali kar encijan, je zdravilna rastlina, ki se najpogosteje uporablja za izdelavo grenčic in grenkih likerjev. Na nalepki takšnih steklenic le redko vidimo cvet rumenega svišča, najpogosteje so tam čudoviti modri, majhni cvetovi drugih vrst sviščev, ki rastejo v gorskem svetu. Rumeni svišč je zaščitena zdravilna rastlina in je ni dovoljeno nabirati. V zdravilstvu namreč uporabljamo korenino, kar pomeni, da z izkopavanjem rastlino uničimo. Na seznamu ogroženih vrst je uvrščena med ranljive vrste, torej lahko v nekaterih predelih zaradi iztrebljanja postane ogrožena. Se pravi, prste proč od naravno rastočega rumenega svišča. V nekaterih deželah ga gojijo na njivah in korenine izkopavajo šele po tretjem letu. V Sloveniji raste v gorah, pa tudi na Krasu, na Nanosu in Snežniku. Bojda ga je moč iz semen vzgojiti tudi na domačem vrtu.

Rumeni svišč je zelnata trajnica in zraste od enega do dveh metrov visoko. Torej je že po videzu popolnoma različen od sviščev z modrimi cvetovi, ki jih tudi srečamo v naših gorah in so nizke rasti. Na za palec debelem, votlem in golem steblu so navzkrižno nameščeni veliki ovalni listi z močno izraženimi žilami. Rumeni svišč prvič cveti po štirih do osmih letih, nato pa kakšno leto tudi ne. Cvetovi rumene barve so nameščeni okrog vrhnjega dela stebla v zalistjih nosilnih listov, tako rekoč v nadstropjih – v treh do sedmih vretencih. V zemlji ima rumeni svišč kratko koreniko s sivorjavimi, do en meter dolgimi koreninami. Rastlina lahko doseže starost tudi do šest desetletij. Kot že rečeno, raste v gorskem svetu, v skupinah, na pašnikih, negnojenih pokošenih travnikih, tudi v svetlih iglastih gozdovih. Potrebuje tla, ki so bogata s humusom in zračna, ter območje, na katerem je dovolj padavin.

V Sloveniji raste še panonski svišč (Gentiana pannonica), ki ga lahko srečamo na Pohorju. Panonski svišč boste našli le na gorskih travnikih. Nasprotni stebelni listi in v cev zrasli venčni listi ga takoj uvrstijo med svišče, od drugih sviščev pa ga boste hitro ločili po škrlatnih cvetovih, zgoščenih v ovršnem socvetju. Korenina panonskega svišča tudi vsebuje grenčine in jo pogosto nabirajo namesto rumenega svišča. Naj tu opozorimo, da tudi panonski svišč spada med varovane rastline in da nabiranje ni dovoljeno. Korenino rumenega svišča si lahko kupimo v lekarni!

Milijoni grenkobe

Korenina rumenega svišča vsebuje učinkovine, ki imajo grenak okus in jih imenujemo grenčine. To je redka skupina učinkovin, ki jih ne poimenujemo po kemijski strukturi, temveč po eni izmed organoleptičnih lastnosti – okusu. Grenčine so kemijsko raznolike učinkovine. Rumeni svišč spada med tako imenovane amara pura ali zdravilne rastline, ki vsebujejo le grenčine. Na primer amara aromatica vsebujejo poleg grenčin še eterično olje (na primer pelin). Delež učinkovin je v korenini rumenega svišča kar velik, od pet do osem odstotkov. To so tako imenovane sekoiridoidne grenčine, med katerimi je največ genciopikrozida.

Za grenak okus pa skrbi amarogentin, ki ga je malo, vendar je izjemno grenak. Ima grenkobno število 58 milijonov in velja za najbolj grenko znano spojino! To pomeni, da bi grenak okus te spojine čutili, če bi spojino tako razredčili, da bi bil en del amarogentina v 58 milijonih delov vode. Poleg grenčin so v koreninah tudi sladkorji grenkega okusa (genciobioza, gencianoza) in pektin. Ti sladkorji so pomembni tudi pri izdelavi žganja, zato ker lahko fermentirajo. Eterično olje, ki ga je malo, daje koreninam značilen vonj.

Korenina rumenega svišča je najbolj znana in uporabljana grenka droga. V obliki tinkture ali poparka (‘grenkega čaja’, kjer je v družbi drugih grenkih in aromatičnih zdravilnih rastlin), jo uporabljamo za spodbujanje prebave. Grenke snovi namreč refleksno spodbujajo izločanje sline in želodčnega soka. Čutila za grenak okus, brbončice, so na korenu jezika in grenko je eden izmed štirih okusov, ki jih zaznamo (sladko, kislo, grenko, slano). Danes vemo, da okušalne brbončice za posamezne okuse niso strogo ločene med seboj, temveč mešano porazdeljene po jeziku. Dojenček naj bi imel 10 tisoč brbončic, odrasel človek za polovico manj, starostnik pa še manj. V starosti se najbolj zmanjša okušanje slanih in grenkih snovi.

Grenčice, alkoholne pripravke, ki vsebujejo grenke in aromatične snovi, torej uživamo za spodbujanje teka in prebave. Enako velja za čaj iz korenine rumenega svišča. Izločanje prebavnih sokov zaradi grenkih snovi je bolj opazno pri bolnih ljudeh, ki imajo slabo prebavo, pri starostnikih in ljudeh, ki okrevajo po hujših boleznih, manj pa pri zdravih ljudeh. Ugotovili so tudi, da kronično uživanje grenčin lahko tek zmanjša.

Uživanje močnih alkoholnih tinktur z grenčinami ni priporočljivo. Še posebno ne ljudem, ki imajo zgago, vzdraženo želodčno sluznico ali celo rano na želodcu ali dvanajstniku. Grenke snovi, zlasti pa alkohol, lahko simptome močno poslabšajo. Grenki čaj ali čaj za izboljšanje prebave lahko kupimo v lekarni, lahko pa si ga pripravimo tudi sami, tako da korenino rumenega svišča kombiniramo s korenino angelike, plodom kumine ali sladkega komarčka in listom poprove mete. Takšen čaj deluje tudi karminativno, kar pomeni, da preprečuje napenjanje in olajša odvajanje vetrov.

Zanimivo je, da so v neki starejši raziskavi na ljudeh opazili tudi, da grenčine lahko refleksno nekoliko upočasnijo pogostost utripanja srca, še posebno, če jih v ustih zadržimo nekoliko dalj (pol do ene minute). To seveda ni klinično pomembno, je pa zanimivo.

Roža tisočerih učinkov?

Med rastlinami, ki spadajo med amara pura, omenimo še navadno tavžentrožo (Centaurium minus), ki ravno tako spada v družino sviščevk (Gentianaceae) kot prej opisana sorodnika. Še danes je v ljudskem zdravilstvu razširjeno mnenje o veliki zdravilnosti te, danes pri nas žal redke zdravilne rastline. V ljudskem zdravilstvu je tavžentroža zdravilo za povišano telesno temperaturo, pri slabokrvnosti, bledici, težavah z jetri, pri presnovnih boleznih, pri kožnih izpuščajih, splošni slabosti in izčrpanosti.

Morda je tudi zato tako redka? Pa gre le za grenko zdravilno rastlino, ki jo uporabljamo v podobne namene kot rumeni svišč. V naravi pa jo pustimo pri miru, zel tavžentrože je namreč na voljo v lekarni. Zel tavžentrože je tudi manj grenka od korenine encijana in je zato bolj primerna za uporabo v ‘grenkem čaju’.

Nevarna zamenjava

Nabiranje zdravilnih rastlin je lahko tudi nevarno. Zlasti v primeru, da ga nismo zelo vešči, da rastline ne poznamo zelo dobro in v primeru, da se na istem rastišču pojavlja strupena rastlina, ki je zdravilni podobna. V bližini rumenega in panonskega svišča se pojavlja ena najbolj strupenih slovenskih rastlin, bela čmerika (Veratrum album). Zato je izkopavanje korenin sviščev, ki ga izvajamo spomladi, lahko zelo nevarno, še posebno, če ne ločimo med sviščem in čmeriko in če rastlini še ne cvetita.

Rumeni svišč in bela čmerika imata podobno oblikovane liste, čeprav je bela čmerika enokaličnica. Pred leti je prišlo do takšne zamenjave na koroškem delu Pohorja, ko sta dva nabiralca zelišč izkopavala koreninice za žganje in zamenjala panonski svišč z belo čmeriko. Zastrupitev se na srečo ni končala usodno, je pa potekala dokaj burno in je zahtevala nekajdnevno bivanje obeh zastrupljenih v bolnišnici. Izkopana, sveža korenika bele čmerike ima najprej vonj, ki spominja na česen, posušena pa je brez vonja. Okus korenike je najprej sladek, nato grenak in pekoč, vendar pa lahko dodatek alkohola, v primeru, da gre za napačno pripravljeno žganje, nekoliko zakrije pekoč okus. Značilno je tudi, da postane jezik omrtvel.

Znani so primeri, ko so bili ljudje prav navdušeni nad ‘ostrino’ napačno pripravljene tinkture … Kmalu se pojavi driska in bruhanje, nato pa omotica in motnje v delovanju srca. V primeru, da sumimo, da gre za takšno zastrupitev, mora zastrupljeni nemudoma v bolnišnico.