Duhovnost kot droga

Od vseh vrst odvisnosti je verjetno najtežje govoriti o duhovni oz. religiozni odvisnosti, saj diskusija o tej temi zadeva najgloblje intimne kotičke človekove osebnosti. Mogoče pa je ravno zato duhovnost najbolj dovzetna za zmote in zablode – nikjer drugje namreč ni mogoče najti tako velike izbire izgovorov in opravičil kot tu.

Na ravni duše in Boga je težko določati kategorije ali enote, nekakšen standard, ki bi jasno določil to področje in bi se lahko pripadniki povsem različnih kultur čisto dobro razumeli, tako kot se lahko sporazume fizik ali kemik iz Japonske z znanstvenikom iz Portugalske. Njun strokovni jezik je enak in omogoča jasno komunikacijo. V duhovnosti pa take enotnosti ni in jo je tudi (praktično) nemogoče doseči, vsaj v današnjem svetu; duhovnost namreč sprejemamo intuitivno, skoraj nagonsko od staršev, kulture, prevladujoče religije, duhovnih avtoritet itn. Ko je vtisnjena v podzavest (ali kakorkoli že rečemo človeški intuitivni, duševni plasti), jo je težko izbrisati ali spremeniti.

Kdor je dovolj bister, zlahka ustvari nekakšna »pravila igre«, pojasni delovanje sveta, predstavi tako ali drugačno podobo Boga, določi družbene zakonitosti in vse skupaj ogradi z logičnim miselnim okvirom. Na podlagi izjemno izvirnega modela duhovnosti, ki ga je začrtal prvi učitelj, lahko njegovi nasledniki ustvarijo svoje različice, njihovi nasledniki spet nove itn., dokler se izvorni (in ponavadi pristni) nauk neskončno ne razveja … in razvodeni.

V tem oceanu »duhovnosti« plava večina lačnih ribic, ki hlastajo po duhovni hrani, vmes pa je tudi obilo trnkov, ki so jih nastavili »veliki učitelji«, željni moči, občutka duhovne vzvišenosti in udobja. Ko se tega trojega nabere preveč, se njihova prevzetnost toliko poveča, da prekrije vse sledi začetne duhovne iskre, ki je nekoč dejansko tlela. Tako se lahko celo gibanja, ki so bila nekoč povsem čista, sprevržejo v legla zla – samo zaradi človekove slabosti, ki ga preplavi, ko dobi v roke oblast. Če želite koga zares dobro spoznati, ga postavite na oblast v duhovni skupini – če ni zares vzvišena osebnost, bo takrat pokazal svojo najtemnejšo stran.

Religiozna dediščina prejšnjih stoletij je stkana iz strogega odnosa duhovnih avtoritet do podložnikov. Svečeniki, duhovniki, menihi, zlasti tisti najvišji na hierarhični lestvici, so bili marsikje obredno čaščeni in spoštovani ter so veljali za neoporečne, transcendentne. Pravzaprav je bilo bogokletno gojiti slabe misli o njih, božjih poslancih v tem svetu. Tudi če so bili morilci, posiljevalci, tatovi, ničvredneži. Ne trdim, da so bili vsi taki, vsekakor pa jih ni bilo malo, toda množice so bile pred njimi nemočne, njihova »duhovna« moč je bila prevelika.

Vzorec takega odnosa do religioznih avtoritet se je po mnogih stoletjih razbohotil v skupnem nezavednem zahodne kulture kot velika trdnjava. Zato smo tudi danes, ko religija zavzema le še sekundarno vlogo v družbi, zelo podložni klanjanju verskim voditeljem. Če se nad vsemi razpoložljivimi razočaramo, pa se ne moremo ubraniti hrepenenja po iskanju tistega pravega, ki bi se mu lahko poklonili in tako odrešili svojo dušo. Kakšen oblak prekrije človeka, ko najde »vse odgovore na življenjska vprašanja«, je težko reči, so pa psihološki sociologi pri posameznikih in zlasti skupinah, ki jih življenjska pot zanese v duhovne vode, opazili nekaj podobnih potez. Celoten razvoj so razdelili na tri stopnje: zgodnjo, srednjo in pozno; sili, ki človeka žene v tako nezdravo duhovnost, pa pravijo strupena vera …

Celoten članek Duhovnost kot droga si lahko preberete na spletni strani utrinek.si.

Ni podobnih člankov