Arnika zdravi poškodbe in rane po operacijah

Navadna arnika (latinsko Arnica montana L.) je zelo priljubljena zdravilna rastlina, kar se odraža tudi v njenih številnih ljudskih imenih: gorska svetlica, hribovski primožek, materinski koren, resnica, rumena krsnica, zlatnica, sončna roža. Ime arnica izhaja iz grške besede arna, ki pomeni ovca, saj ima rastlina mehke, z dlačicami poraščene liste. Je ena izmed najbolj priljubljenih in uporabljenih rastlin, saj jo ljudje najpogosteje uporabljajo pri težavah s kožo.

Arnika, rastlina naših babic

Že naše babice so se pri bolečinah v mišicah po težkem delu mazale s pripravki iz arnike. Pogosto se ne zavedamo, da dolgotrajna in notranja uporaba pripravkov iz arnike privedeta do toksičnih učinkov. Sicer pa je arnika od 20 do 60 cm visoka večletna rastlina, ki raste na revnih ali zakisanih travnikih, planinskih tratah in barjih po vsej Sloveniji. Ima eno steblo, listi so jajčasti, dolgi 7 cm in poraščeni z dlačicami. Z lahkoto jo prepoznamo po od 60 do 80 mm velikem oranžno rumenem koškastem socvetju. Socvetja pa obdajajo ostri ovojkovi listi, ki so pokriti z rumenimi dlačicami. Če v zgodnjem poletju pohajate po planinah, ste zagotovo že opazili bleščečo rumeno cvetočo arniko.

Arnika v cvetovih vsebuje karotenoide, ki jim dajejo močno rumeno barvo. Eterična olja v cvetu vsebujejo derivate timola, terpenoidne ogljikovodike, veliko maščobnih kislin in so zaradi tega viskozna. Seskviterpenski laktoni pa prispevajo k grenkemu okusu pripravkov iz arnike. Vsebuje pa še vrsto drugih učinkovin, kot so fitosteroli, triterpenoidi, polisaharidi, fenolne kisline (dobri antioksidanti), kumarini, flavonoidi.

Arnika raste po vsej Evropi

Ta rastlina je doma v Alpah srednje Evrope, najdemo pa jo lahko na planinskih travnikih Slovenije, Avstrije, Švice, Francije in Nemčije, kjer povsod spada med zaščitene rastline, zato je ne pohodite, ko jo boste ugledali! Arniko lahko prepoznamo po njenih rumenih podolgovatih listih, tudi cvet je rumene barve, deblo pa je zeleno in ima kratke podolgovate zelene liste, ki nekoliko spominjajo na regrat, čeprav je le-ta nekoliko manjši. Zelišče dosega višino med 20 cm in 60 cm ter raste med drugimi rastlinami na travnikih in pašnikih.

Povpraševanje po tem zdravilu je veliko, saj jo najdemo kot zdravilo v homeopatiji, kjer samo pri nemškem veleproizvajalcu homeopatskih zdravil DHU (Deutsche Homöopathie Union), na leto proizvedejo 1.500 litrov tinkture, kot zdravilo pa je znana tudi v zeliščni terapiji in jo dodajajo skoraj vsakemu kolikor toliko naravnemu mazilu za utrujene noge ali proti bolečinam, pa tudi osvežilnim tonikom. Da lahko sploh zadostimo potrebam po tem zdravilu, so arniko kultivirali, tako da raste tudi v vrtovih ter nasadih farmacevtov, žal pa tista arnika ni arnica montana, temveč druga vrsta arnike, ki se ne uporablja v homeopatski izdelavi, medtem ko za uporabo v drugih medikamentih ta razlika ni pomembna!

Planinska rastlina

Kakor sem že omenil, raste arnika predvsem na planinskih travnikih, zelo rada ima namreč apnenčasta in kisla tla. Takšna tla najdemo zlasti tam, kjer je bil izkrčen gozd, saj se tam tla mešajo s gnilimi rastlinskimi deli in deloma s kamni. Takšna tla so trda in nerodovitna, arnika pa najraje raste kje tam, kjer je narava ranjena. Farmakologija kaže, da cvetovi arnike vsebujejo 0,3 % eteričnega olja (timol), karbonske kisline (jantarjeve, baldrijanove kisline), alkalen, barvila, fenolne kisline (klorogenska kislina, kavna kislina), kumarine, grenčice, flavonoide in ogljikove hidrate. V koreninah najdemo jantarjevo kislino, mlečno kislino, mangan, kalijev sulfat, kalcijev sulfat, železov oksid in magnezijev oksid.

V zelo visokih dozah je znano, da moti človeško prebavo in ob uživanju lahko pride do slabosti in bruhanja, še kasneje se lahko pojavi vzburjenje živčnega sistema, strah, delirij, težave z dihanjem in tudi poškodba jeter.

Arnika za poškodbe in rane po operacijah

V ljudskem zdravilstvu ima arnika poseben položaj, saj gre za zdravilo, ki zdravi večino manjših tegob, s katerimi se soočamo v vsakdanjem življenju, ki jih dobimo pri delu ali če se ranimo oziroma ponesrečimo; arnika je torej zdravilo “prve vrste”. Podrobnejše indikacije so vse drobne rane in poškodbe kakor hematomi, krvavitve, preobremenitve, pretres možganov, otrdelost tilnika, kontuzija, zvin, vnetje mišic in podobno. V vseh teh primerih nam uporaba arnike zagotavlja uspeh, ne glede na to ali jo masiramo v tkivo, zaužijemo kot domače žganje ali pa pijemo kot čaj; ta rastlina je “kraljica vseh poškodb”.

Če pa iz nje izdelamo homeopatsko zdravilo, zmore ozdraviti še precej drugih tegob in bolezni, med drugim tudi ognojke, vnetja, drisko, vročino, ječmenčke, kašelj, pike, zlom kosti, glavobol, krvavenje iz nosa, nespečnost, opekline, infekcije in zobobol. S potenciranjem se namreč zdravilna moč snovi poveča in izboljša, tako da homeopatska arnika lahko zdravi celo več kakor zelišče samo. Po Hahnemannovem predpisu za izdelavo zdravila uporabljamo cvetove sveže arnice montane in nobene druge!

Še zlasti je homeopatska arnika koristna po operacijah, saj zelo pospešuje celjenje operirane rane, zato jo lahko s pridom uporabimo tudi po porodu in po izruvanju zoba. Arnika pri tem ni edino zdravilo, ki ga dajemo postoperativno, saj v ta namen uporabljamo tudi zdravili hypericum in staphisagria. Hypericum (šentjanževko). Predpisujemo ju bolj pri poškodbah živcev ali hrbtenice in pri pretresu hrbtnega mozga, staphisagrio pa še posebno po kateterizaciji in kirurških posegih.

Uporaba arnike v homeopatiji

Homeopatska arnika močno deluje na kri in krvni obtok, zato lahko nanjo pomislimo tudi pri vseh boleznih, kjer je oviran pretok krvi, npr. srčna kap, tromboze, embolije in podobno. Organsko pa ugotavljamo, da učinkuje predvsem na srce in pljuča, zlasti v primeru otežkočenega dihanja in kašljanja ponoči. Na srce arnika deluje tako, da zviša utrip, saj ima bolnik praviloma precej nizek in neenakomeren krvni tlak. Arnika je tudi zdravilo, ki ga lahko dajemo osebam, ki so bile izpostavljene telesnemu nasilju, saj se bolniki počutijo tako stolčene in pobite, ker so duševno še vedno ranjeni. Arnika je skratka najpomembnejše homeopatsko zdravilo in je prav gotovo nenadomestljiva v vsaki domači lekarni.

Vsakdanje delo homeopata obsega poznavanje najmanj 300 homeopatskih zdravil, čeprav jih je znanih ter bolj ali manj raziskanih celo okoli 5.000. Najpomembnejše homeopatske tipe ste v zadnjih dveh letih lahko spoznali in se seznanili z njihovim delovanjem.

Rumeni cvetovi

Arnika je trajnica in raste po travnikih, košenicah, planinskih tratah in visokih barjih predvsem v nekoliko višjih predelih. Ima značilne svetlo rumene cvetne koške, ki se poleti razcvetejo na visokih dlakavih steblih. Spodnji kratkopecljati koničasti listi so tesno nagneteni v pritlično listno rozeto. Prav cvetovi so tisti deli arnike, ki jih uporabljamo v zdravilne namene. Cvetne koške nabiramo od maja do junija, jih hitro posušimo in uporabljamo za številne pripravke, največkrat tinkture in izvlečke. Arnika vsebuje protivnetne seskviterpenske laktone, med katerimi je najbolj zdravilen helenalin. Poleg tega so v njej tudi flavonoidi, ki ožijo krvne žile, kumarini, derivati kavne kisline in eterično olje. Posebej o eteričnih oljiv v zadnjih letih potekajo dodatne raziskave.

Le za zaprte rane

Arnika že od nekdaj velja za učinkovito ljudsko zdravilo, ki ga večinoma uporabljamo zunanje.

• Pomaga pri modricah. Različni laktoni namreč zavirajo izliv krvi pod kožo in s tem preprečujejo vnetje okoliškega tkiva.
• Njene pripravke lahko uporabljamo tudi pri izpahih in izvinih ter drugih manjših poškodbah, pri katerih prizadeti del oteče, vendar ni krvi.
• Uporabljajo jo tudi pri zdravljenju bakterijskih in glivičnih okužb.

Pri tem izpostavljamo opozorilo, da doma izdelanih pripravkov nikoli ne uporabljamo notranje. Brez bojazni lahko uživamo le pripravke za homeopatsko zdravljenje (ran, poškodb in šoka), vendar se moramo natančno ravnati po navodilih.

Predvidno pri notranji uporabi

Arnika deluje protivnetno, antiseptično in analgetično, zmanjša nastanek modric. Učinkovine arnike inhibirajo tudi agregacijo trombocitov. Dokazali so tudi protimikrobne, protiglivične in protivnetne lastnosti. Odkrili pa so tudi citotoksične učinke arnike. Tinkturo iz arnike pred uporabo razredčimo z vodo in kot obkladek položimo na odrgnine, modrice, rane, ki so nastale zaradi poškodb ali operacije, na zlome in zvine ter s tem zmanjšamo otekanje, nastanek modric in pordelost.

Pri revmatičnih težavah, bolečinah v mišicah in sklepih ter krčnih žilah pa si pomagamo s kremami in geli, ki vsebujejo arniko. V ljudskem zdravilstvu arniko pogosto uporabljajo pri pikih žuželk in vnetjih sluznice, predvsem v ustih in žrelu. Večina ljudi pa jo uporablja pri površinskih in sončnih opeklinah. Pripravki iz arnike so namenjeni zunanji uporabi, zaradi strupenosti arnike pri notranji uporabi. Notranje jo uporabljamo le izjemoma, in sicer v močno razredčenih homeopatskih pripravkih kot sredstvo za zmanjšanje krvavitev.

Koncentrirani pripravki lahko tudi pri zunanji uporabi povzročijo nekrozo (odmrtje) kože. Odsvetuje se dolgotrajna uporaba arnike. Naj še enkrat posebej opozorimo na strupenost arnike, če pripravke uporabljamo notranje, saj lahko pride do vrste neželenih učinkov (bruhanja, glavobola, bolečin v trebuhu, težav z dihanjem in s krvožilnim sistemom), kar lahko privede celo do smrti.

Pogosta vprašanja